Ko sva končno prispela na letališče v Auckland so se pa resno spravili h kontroli. Najprej so naju izprašali na carini o tem, kje bova stanovala itd., potem sva šla dalje in prišla do nekega pulta, kjer naju je izprašal neki drugi tip o tem, kaj imava v prtljagi in nekaj označil na nekem obrazcu. Pri tretjem pultu (ki je zgledal, kot da nama bodo prtljago zavili v darilni papir, ker je bilo okoli polno nekih trakov ipd.) sva potem mogla še enkrat vse povedat in iz nahrbtnika ven vzet pohodne čevlje (ki so bili čisto na dnu pod vsem ostalim), ker bi lahko imeli kaj blata na podplatih ali kaj takega in jih je hotel tisti stric videt. Na srečo so bili samo "malo prašni" in je bilo vredu. Potem sva šla še enkrat skozi skener in potem končno ven, po več kot dveh dneh končno na zrak. Zunaj je bilo sicer oblačno, ampak toplo :)
Rene naju je že čakal in z njim je prišel še njegov prijatelj Jamie. Na poti pa prva dogodivščina. Gumidefekt. Zapeljali smo na neko počivališče ob cesti in se najprej spravili, da bi menjali gumo. Prvi problem je bil, da v avtu ni bilo ključa, s katerim bi lahko odvili matice na kolesu. Na počivališču je na srečo stal še en avto in gospod v njem je bil ful prijazen in nam je posodil svoj ključ. Ampak tisti ključ je bil prevelik. Potem je rekel, da je tam čisto blizu neka kmetija, da lahko gremo vprašat, če imajo ključ. Na srečo so ga imeli in bil je celo prave velikosti. Ampak odvili smo lahko samo tri vijake, četrti pa je bil zvit in ni šel dol. Razen Jamieju, ki je bil vedno bolj razkurjen, nam je vsem bilo to vedno bolj smešno. Na koncu je Rene vijak odlomil, da smo lahko sneli kolo. In seveda... rezervno kolo ni šlo gor, ker so bile luknje za vijake preveč skupaj in se niso prilegale.
Ni nam preostalo drugega, kot da kličemo avtovleko. In v soboto popoldan v Novi Zelandiji več očitno noben ne dela. Ko smo končno dobili nekoga, ki je še delal, smo mu morali najprej dopovedati kje sploh smo, ker smo obtičali nekje sredi ničesa. Potem smo pol ure čakali in ko Rene ponovno klical, je serviser rekel, da je že ne poti. Zunaj je po malem deževalo, ampak mi smo se spravili pod neko drevo, kjer so Jamieja pikali komarji in je preklinjal kot navit (že tako ali tako je bil slabe volje, ker bi moral biti ob 17h pri kolegu, da mu pazi otroka in mu je moral zaradi vsega skupaj odpovedati). Potem pa smo odkrili najbolj čupavega petelina kar sem jih kdaj videla. Malo nas je postrani gledal in se umikal, ker ga je bilo malo strah, potem pa se je odločil, da menja taktiko in je začel tekat za nami :D Po skoraj eni uri čakanja je Rene spet klical serviserja in tokrat mu je rekel, da mu je to predaleč in da ne pride. Nam je bilo vse že tako smešno, da smo se samo še smejali, Jamie pa je še bolj preklinjal državo in ljudi (ni kivi ampak je Anglež in ne mara preveč NZ) in je medtem ko smo mi sedeli v avtu, ker je začelo malo deževati, živčno hodil zunaj, dokler ga petelin ni pregnal nazaj v avto. Rene je potem poklical AA (to je novozelandski AMZS :P) in so prišli po nas, nas odvlekli do delavnice, menjali kolo in je bilo zrihtano. Do Renejeve hiše smo potem prišli ob 22h, lačni in utrujeni, ampak zelo nasmejani.
Preden pa smo šli spat naju je Rene naučil, kako se pravilno dela kitajsko hrano, ker nam je naredil kitajsko večerjo, ki je bila ful dobra, ampak nevem čisto točno kaj je zmešal v omako (to ga moram še vprašati). Na koncu sva z Damjanom res padla v posteljo (potem ko sva se po več kot dveh dneh končno spet stuširala) in spala 12 ur. Jaz sem bila čisto šokirana, ko je Rene prišel v sobo in rekel, da je ura ena o_o
Po zajtrku smo šli na plažo :D Taka peščena plaža, da ti skoraj oči izstopijo. Sprehajala sva se po Pacifiku :D Voda je sicer še ful mrzla, ker je komaj pomlad in še ni sezona, pa tudi sicer voda v NZ ni preveč topla. Bilo pa je 30 stopinj, tako da je res že ful poletno. Sonce je veliko močnejše kot pri nas, očitno se res pozna ozonska luknja (v trgovini se skoraj ne dobi nižjega faktorja od 30), pa tudi svetloba je drugačna kot pri nas. Zrak tukaj diši, nevem ali je to zaradi morja ali zaradi rastlinja ampak zrak res diši.
Potem smo šli še malo po mestu, za kosilo spet jedli kitajsko (tokrat sicer ne Renejevo, ampak vseeno dobro) in šli nakupit hrano, pa je bil dan že naokoli. Če spiš do enih dan hitro mine :P
Zvečer sem uspela sprobat internetno komunikacijo, ker me je po skypu poklicala mama :) To je res fajn, da se lahko na tako razdaljo vidimo. Zdaj pa grem počasi spat, ker je že pozno. Počasi bo polnoč, ampak sploh nisem zaspana. Verjetno zato ker sem dolgo spala. Skratka, že začetek je bil razburljiv, dolgčas nama očitno nebo.
