Božič na plaži

Zadnjih nekaj dni je bilo kar zanimivih. Par dni pred božičem smo večinoma hodili po trgovinah, da smo nakupili vse za praznike. Na božični večer smo imeli slovesno večerjo, prišli so še Martina, Kieron in Jamie, tako da je bilo kar pestro. Z Damjanom sva naredila kanelone in francosko solato (majonezo sva naredila sama in je ful dobro uspela), Martina in Kieron pa sta prinesla ražnjiče, tako da smo se lahko lepo pridno napapcali. Vsi so bili navdušeni nad kaneloni in francosko solato, ker tega sploh ne poznajo. Ob kakih 11h zvečer sta Rene in Martina odpirala darila, ker nista mogla več čakati, midva z Damjanom pa sva počakala do jutra, tako kot sva navajena. Očitno smo bili vsi zelo pridni celo leto, ker smo dobili zelo lepa darila. Reneju sva kupila žar :D Od kar sva tu je govoril, da hoče kupiti žar, pa se ni mogel odločiti in tako sva mu ga kar midva kupila. Sicer sva se morala odpeljati do Warehousa in pri tem sva se najprej skoraj zgubila, nekajkrat skoraj narobe zavila, ker so križišča izredno čudno speljana in nekoga sva celo pripravila do tega, da nama je potrobil (tu sicer tako rekoč nikoli noben ne trobi). Ampak uspela sva se pripeljati do Warehousa, kupiti žar in se spet pripeljati nazaj, brez da bi se nabila v kakšen steber ali obtičala v jarku, kar je dobro za prvo daljšo vožnjo (prevozila sva kakšnih 30km, ker je ta trgovina kar daleč, pa še najprej sva peljala narobe).

Na božični dan smo šli na plažo in z Damjanom sva se prvič kopala v Pacifiku. Voda je zdaj že sprejemljiva, če se hitro vržeš noter je ok, če greš počasi pa verjetno ne prideš noter vsaj kako uro, ker te kar ustavi, ko pomočiš noge v vodo. Ko pa si enkrat v vodi pa je super in moram reči da sva res uživala. Zaradi vetra je sicer precej valov, ampak naju ni motilo :)


Bilo pa je vsekakor čudno, ker noben od nas ni imel občutka da je božič, ker je bilo sončno, vroče in bili smo v kopalkah. Ravno tako nenavadno je bilo, da smo si potem, ko smo prišli s plaže, božično kosilo pekli na žaru (morali smo otvoriti Renejev novi žar). Naredili smo pleskavice in bile so res odlične.




Naslednji dan je bil boxing day (nihče ne ve, zakaj se mu tako reče). Bistvo tega dneva je, da so povsod razprodaje in tako smo spet šli nakupovat, oz. midva sva bolj gledala, kako vsi nakupujejo. Zvečer pa smo bili povabljeni k Martini in Kieronu - na žar. Prišlo je zelo veliko njihovih prijateljev, sicer skoraj noben od njih ni kivi, tako da smo spet bili zelo internacionalni, so pa vsi zelo prijazni in zabavni, tako da sploh ni bilo problema, ker nobenega nisva poznala. Zelo so se zanimali za naju in spraševali vse mogoče. Večina ljudi, ki jih tu spoznava naju vpraša, če se bova preselila sem :P In vedno rečeva, da še nisva sigurna, da bova mogoče prišla sem na kakšen podiplomski študij :D

Zadnja dva dni pa nismo bili ravno produktivni, smo bili praznično leni. Danes je še dela prost dan, čeprav je ponedeljek, ker je bil v soboto boxing day, ki je praznik. Tukaj je tako, da če pride praznik na soboto ali nedeljo, se prenese na ponedeljek, tako da si v vsakem primeru lahko en dan več doma :) Škoda da tega pri nas ni.

Pazite se vsi na severni polobli

Da naredim majhen pregled preteklega tedna. Minilo je kar nekaj dni in vmes je crknil modem, tako da par dni ni bilo interneta :S Se kar nabere stvari za napisati.

Prejšnji petek smo praznovali Damjanov rojstni dan in med drugim okrasili smrečico. Tu je načeloma navada, da se smrečico okrasi 1. decembra, če pa ne takrat pa vsaj v prvem tednu decembra. Tako da imamo zdaj že en teden smrečico postavljeno. Malo je čudno, ker sem navajena, da se drevo postavlja na božični večer in zdaj nevem kaj naj takrat delamo. Verjetno bomo toliko več kuhali in pekli :)



No v torek sva pa šla na zelo dolg sprehod do tiste njihove gore Mauao, po kateri ima mesto ime. Do tja je približno za dve uri hoje. Mauao po maorsko pomeni gora, se pravi je to gora Gora, zato ji tudi vsi pravijo kar Mount. Dejansko je to davno ugasli vulkan. Ni ravno visok (232 m), ima pa čudovit razgled na celo mesto in okolico. Zelo zanimivo je videti, ker razen te gore ni daleč okoli nobene vzpetine. Na vrh se gre po stopnicah. Bil je krasen dan in na vrhu ni niti malo pihalo, tako da sva bila kaki 2 uri tam gori v senci in malo dremala :)






O gori kroži tudi maorska legenda:
Nekoč je bil gora brez imena, ki je živel na robu gozda Hautere. Bil je suženj gore Otanewainuku. Nedaleč stran je bila gora Puwhenua, čudovito lepa gora, ki je bila pokrita s prelepim zelenjem gozda Tane.
Gora brez imena se je zaljubil v goro Puwhenua, na žalost pa je Puwhenua srce dala Otanewainuku. Tako je brezimenska gora iz obupa hotel narediti samomor tako, da bi se utopil v Pacifiku (maorsko Te Moananui a Kiwa). Ker pa gore ne morejo hoditi, je na pomoč poklical patupaiarehe (ljudi s čarobnimi močmi, ki so živeli v gozdu Hautere) in jih prosil, da ga s čarobnimi vrvmi odvlečejo v ocean. In res so ga počasi odvlekli proti oceanu, čisto do roba vode.
Takrat pa je bilo že čisto blizu zore in sonce se je dvignilo na nebo in brezimensko goro prikovalo na tisto mesto, kjer je v tistem trenutku stal. Ker so patupaiarehe nočna bitja, so zbežali nazaj v gozd Hautere, preden bi jih lahko zajela sončna svetloba.
Patupaiarehe so goro poimenovali Mauao. Danes je uradno ime za goro Mount Maunganui, enako kot mesto, Maori pa ji še vedno pravijo Mauao in tudi ko prideš do same gore, je tam velikanska tabla, na kateri piše Mauao.
Ko sva prišla z gore sva šla preizkusit sladoled, za katerega vsi pravijo, da je nejboljši v mestu in sva presodila, da je res zelo dober (sami pečejo vaflje/kornete). Medtem ko sva jedla sladoled naju je ustavil neki tip, ki je po mojem mnenju malo preveč resno vzel film 2012, ker nama je razlagal, da bo papež umrl in nasledil ga bo belgijski papež in potem bo Obamo zamenjal neki drugi črnski predsednik, ki bo po nevemkakih kolobocijah sprožil atomske bombe, ki bodo uničile severno poloblo. No nauk tega je, da ko prideta belgijski papež in drugi črnski predsednik ZDA, je treba zbežat v Novo Zelandijo ali v Argentino. Tako da trenutno sva očitno varna :D
Nazaj do hiše sva šla po plaži in je bilo super, samo Damjan je malo nastradal, ker je tja grede dobil žulj na peti in mu je na plaži prišel pesek noter, tako da je moral izvajati cele operacije z žepnim nožkom, da ga je spravil ven. Na koncu sva bila kar utrujena, ker je bilo za nama precej hoje, sploh po pesku je naporno hoditi, ampak je bilo vredno.

Cestne zadeve

Avtomobile, ceste in pešce tudi tu poznajo.

No... pešce samo poznajo, ker tu nihče ne hodi peš. Pločniki so prazni, imajo jih večinoma za okras. Razen v strogem centru mesta. So pa do peščev načeloma prijazni in jim pridno ustavljajo.

Tu se vozi po levi. Vseeno pa velja pravilo desnega, kar pomeni da ima prednost tisti, ki dela najdaljšo pot. Ceste so izjemno široke in skoraj vse pomembnejše ceste imajo neke vrste odstavni pas (ki se ga v mestih koristi za parkiranje). Parkirnega prostora je v izobilju. Obožujejo rondoje, do take mere, da jih ponekod kombinirajo s semaforji.

Avtomobili so naravnost absurdni. Najvišja hitrostna omejitev je 100, ampak to nikogar ne ustavi da nebi imel avtomobila s 3 in več litrskim motorjem. Avtomobili tu so veliki z velikimi motorji. Veliko je raznih terencev in SUV-jev. Večina avtomobilov je japonskih, preostanek so pa avstralski (holden) in ameriški (ford). Zelo zanimivo je videti avtohišo z eksotičnimi avtomobili pred katero so parkirani večinoma golfi in podobni VW-ji in nekaj audijev (ki tu veljajo za nekaj prestižnega). Kar zanimivo je biti nekje, kjer ne prepoznaš polovice avtomobilov. Aja pa večino avtomobilov je avtomatikov.

Veliko je tudi raznih predelanih avtomobilov, ali glasnih imprez in lancerjev ali hotrodov in podonih ameriških zadev (npr. avto, ki mu pol mašine štrli iz havbe). Zdi se mi da sem videl približno toliko skylinov kot golfov. Naokoli se vozi tudi kup starih ameriških avtomobilov (cca 60. in 70. leta) in res starih oldtimerjev.

Vse najboljše Damjan!

Damjan je imel rojstni dan! Zdaj je končno tudi on star 23 :P In to je bilo prvič, da je lahko za rojstni dan v kratkih rokavih hodil naokoli :)

Rene pa mu je pripravil zelo zabavno presenečenje. Ob 12h je prišel iz službe, ker je pozabil malico doma in je rekel, da se je v službi zmenil, da lahko prideva zraven pogledat vrtec. Bila sva za in tako smo skupaj šli v vrtec v katerem trenutno dela prakso. Prišli smo ravno takrat ko je eden od vzgojiteljev pripravljal play dough in tako sva skupaj z nekaj otroci (ki so naju najprej gledali kot da sva prišla z Marsa) ustvarjala razne figurice in ostale bedarije. Potem je bil čas za pravljico. Vsi otroci so se zbrali na preprogi sredi sobe in najprej malo telovadili, potem pa so se posedli in Rene je rekel, če vidijo kaj nenavadnega v sobi. Niso vedeli kaj. Potem je vprašal, če je v sobi kdo, ki ga ne poznajo. Po petih minutah zatrjevanja, da je edini v sobi, ki ga ne poznajo, Zig Zag Zebra (nova knjigica, ki jo je vrtec tisti dan dobil), je Rene razkril, da sva skrivnostni osebi midva z Damjanom. Potem je rekel, da je danes za Damjana prav poseben dan, ker ima rojstni dan. Vsi so zapeli Happy Birthday najprej v angleščini, potem pa še v maorščini, zaploskali so 23 krat in potem je vzgojiteljica prinesla torto iz play dough-a s 23 svečkami, ki jih je moral upihniti preden bi se sprožil požarni alarm :D Bilo je res zabavno.

Zatem smo poslušali pravljico in potem je večina otrok šla ven. Jaz sem imela priložnost slišati vse o mavričnih ponijih, ki jejo lubenice in limone, Damjan pa je užival, ker je lahko z bagrom kopal po peskovniku.

Zvečer smo pa spekli še pravo torto, tako za pojest. Z Renejem sva se sicer malo namučila (in se pri tem neizmerno zabavala), ampak na koncu je nastala torta, ki sicer ni zgledala tako mojstrsko kot če bi bila iz slaščičarne, je pa bila še kar lepa in zelo dobra :)

Vse najboljše Damjan!

Navajava se

Prvi teden je mimo. Zdaj sva se že navadila na novi čas, ne spiva več do poldneva, čeprav se zvečer še vedno težko spraviva spat, ker do kakih dveh ponoči sploh nisva zaspana. To sicer prav pride, ko gremo zvečer kam ven, sicer pa postane sčasoma nadležno, ker ponoči ne vema kaj bi delala, ko gre Rene spat in je zunaj tema.

Ta teden je bilo sicer precej slabo vreme, ravno prav za poležavanje in spanje. Bilo je oblačno in vmes je deževalo, kar je normalno, ker baje konec pomladi vedno kak teden dežuje, potem pa celo poletje nič. Vreme sva izkoristila, da sva preizkusila lokalni fitnes center, v katerega je včlanjen Rene in nama je zrihtal prosti vstop za tri dni. Center je fantastičen. Imajo velik fitnes z najrazličnejšimi napravami, večkrat na dan posebne skupinske programe (od aerobike, do različnih izvedb z borilnimi veščinami itd.), potem pa je še 25m plavalni bazen, ogrevani bazen za namakanje :), otroški bazen, ogromen jakuzzi in parna in finska savna. Vse to pride nekje 32€ na mesec za neomejen vstop in vključuje še osebnega trenerja, ki ti po želji sestavi program treninga in prehrane. Večina naprav ima ekran, da lahko med vadbo gledaš TV ali poslušaš glasbo, če daš noter slušalke, vsak pa dobi še USB ključ, ker ima vsaka naprava USB priključek, na katerega se samodejno shrani vse, kar si v tisti rundi opravil, da lahko spremljaš svoj napredek. Res je super, škoda da pri nas nimajo česa takega.

Skratka med tednom sva se kar zaposlila, zdaj čez vikend pa je bilo spet super lepo vreme in sva šla na plažo uživat v soncu.
V četrtek smo bili v nekem lokalu v mestu, ki se imenuje Stock Exchange in ime res ima smisel, ker se cena pijač ves čas spreminja in to lahko spremljaš na ekranu nad šankom. Najbolj se splača počakati na stock market crash (in to se zgodi nekajkrat v večeru) in potem letiš k šanku in naročiš pijačo za celo mizo dokler te ostali gostje lokala ne pohodijo, ker imajo isti namen kot ti. Sicer pa ima kot večina lokalov tudi ta karaoke in ljudje so peli skoraj ves čas. V bistvu so peli presenetljivo dobro, sploh en maor je res raztural. Rene pravi, da nasplošno vsi maori ful dobro pojejo in da tudi kiviji večinoma znajo kar dobro peti, tako da ni čudno da imajo tako veselje peti na karaokah. Ali pa znajo dobro peti, ker vsakič, ko grejo ven, pojejo na karaokah :D

V soboto zvečer smo šli malo pogledat nightlife skupaj z Renejevo sestrično Martino in njenim fantom Kieronom, zraven pa sta šla še neka njihova kolega. Najprej smo bili tu pri Reneju in smo peli karaoke na Singstars. Pijačo so vsi kar zraven prinesli (to je baje tu v navadi, da gostje hrano in pijačo prinesejo zraven, ko pridejo na obisk) in vzdušje je bilo že doma veselo in sproščeno, čeprav dejansko nobenega nisva poznala.

Martina in Rene

Potem smo se vsi skupaj v Kieronovem kombiju odpeljali v mesto in šli okoli po nightclubih. Bilo je super, dobra glasba in ful dober ambient v skoraj vseh lokalih. Tu imajo sistem, da zvečer restavracije postanejo nightclubi in to pomeni, da imaš eno zelooo dolgo ulico tik ob morju (približno tako kot v našem Portorožu), kjer imaš lokal ob lokalu in v vseh lokalih imajo glasbo (ponekod v živo) in ljudje ful plešejo. Okoli je bilo tudi kar nekaj policije, če bi se kaj stepli ali kaj, ampak ljudje tu so neverjetno kulturni, ker niti steklenic in podobnega skoraj ne vidiš po tleh, pa še če kdo kaj vrže na tla, redarji takoj poberejo. Vse je že božično okrašeno, zato je zelo čuden občutek v kratkih rokavih hoditi naokoli. Ob treh pa se vsi lokali zaprejo, ljudje lepo v vrsti grejo ven, počakajo taxi in grejo domov. Zgleda kot da so zdresirani, malo hecno je za videt. Tako da smo tudi mi takrat šli domov.

Zjutraj sva se odpravila malo na plažo. Valovi so tu precej visoki, ko piha veter, zato je super za surfanje, kar ljudje pridno izkoriščajo. Istočasno pa je posledica valov ta, da je na plaži naplavljenih ogromno školjk, tudi takih precej velikih, nekatere so neverjetno lepe in pisane in lahko jih kar nabiraš, ko hodiš po plaži. To je res lepo mesto :)

Guma, petelin in kitajska hrana

Uff, letalo sva preživela, na koncu se je že ful vleklo. Niti televizija ni več pomagala. Pa vsakič ko pristaneš vmes moraš skozi skener, da te preverijo, čeprav ne greš dejansko v državo. Zdaj se verjetno že v temi svetima od vseh rentgenov. Vmes smo pristali še v Melbournu, da so očistili letalo in vkrcali neke potnike in seveda smo morali zato spet skozi vso tisto preverjanje. Damjana so celo še izbrali za neki "random check for explosives" in so ga pretipali in z neko palico preskenirali torbo, da so mu potem povedali, da ga ne bo razneslo. Človek se res naveliča potovanja :S

Ko sva končno prispela na letališče v Auckland so se pa resno spravili h kontroli. Najprej so naju izprašali na carini o tem, kje bova stanovala itd., potem sva šla dalje in prišla do nekega pulta, kjer naju je izprašal neki drugi tip o tem, kaj imava v prtljagi in nekaj označil na nekem obrazcu. Pri tretjem pultu (ki je zgledal, kot da nama bodo prtljago zavili v darilni papir, ker je bilo okoli polno nekih trakov ipd.) sva potem mogla še enkrat vse povedat in iz nahrbtnika ven vzet pohodne čevlje (ki so bili čisto na dnu pod vsem ostalim), ker bi lahko imeli kaj blata na podplatih ali kaj takega in jih je hotel tisti stric videt. Na srečo so bili samo "malo prašni" in je bilo vredu. Potem sva šla še enkrat skozi skener in potem končno ven, po več kot dveh dneh končno na zrak. Zunaj je bilo sicer oblačno, ampak toplo :)

Rene naju je že čakal in z njim je prišel še njegov prijatelj Jamie. Na poti pa prva dogodivščina. Gumidefekt. Zapeljali smo na neko počivališče ob cesti in se najprej spravili, da bi menjali gumo. Prvi problem je bil, da v avtu ni bilo ključa, s katerim bi lahko odvili matice na kolesu. Na počivališču je na srečo stal še en avto in gospod v njem je bil ful prijazen in nam je posodil svoj ključ. Ampak tisti ključ je bil prevelik. Potem je rekel, da je tam čisto blizu neka kmetija, da lahko gremo vprašat, če imajo ključ. Na srečo so ga imeli in bil je celo prave velikosti. Ampak odvili smo lahko samo tri vijake, četrti pa je bil zvit in ni šel dol. Razen Jamieju, ki je bil vedno bolj razkurjen, nam je vsem bilo to vedno bolj smešno. Na koncu je Rene vijak odlomil, da smo lahko sneli kolo. In seveda... rezervno kolo ni šlo gor, ker so bile luknje za vijake preveč skupaj in se niso prilegale.



Ni nam preostalo drugega, kot da kličemo avtovleko. In v soboto popoldan v Novi Zelandiji več očitno noben ne dela. Ko smo končno dobili nekoga, ki je še delal, smo mu morali najprej dopovedati kje sploh smo, ker smo obtičali nekje sredi ničesa. Potem smo pol ure čakali in ko Rene ponovno klical, je serviser rekel, da je že ne poti. Zunaj je po malem deževalo, ampak mi smo se spravili pod neko drevo, kjer so Jamieja pikali komarji in je preklinjal kot navit (že tako ali tako je bil slabe volje, ker bi moral biti ob 17h pri kolegu, da mu pazi otroka in mu je moral zaradi vsega skupaj odpovedati). Potem pa smo odkrili najbolj čupavega petelina kar sem jih kdaj videla. Malo nas je postrani gledal in se umikal, ker ga je bilo malo strah, potem pa se je odločil, da menja taktiko in je začel tekat za nami :D Po skoraj eni uri čakanja je Rene spet klical serviserja in tokrat mu je rekel, da mu je to predaleč in da ne pride. Nam je bilo vse že tako smešno, da smo se samo še smejali, Jamie pa je še bolj preklinjal državo in ljudi (ni kivi ampak je Anglež in ne mara preveč NZ) in je medtem ko smo mi sedeli v avtu, ker je začelo malo deževati, živčno hodil zunaj, dokler ga petelin ni pregnal nazaj v avto. Rene je potem poklical AA (to je novozelandski AMZS :P) in so prišli po nas, nas odvlekli do delavnice, menjali kolo in je bilo zrihtano. Do Renejeve hiše smo potem prišli ob 22h, lačni in utrujeni, ampak zelo nasmejani.

Preden pa smo šli spat naju je Rene naučil, kako se pravilno dela kitajsko hrano, ker nam je naredil kitajsko večerjo, ki je bila ful dobra, ampak nevem čisto točno kaj je zmešal v omako (to ga moram še vprašati). Na koncu sva z Damjanom res padla v posteljo (potem ko sva se po več kot dveh dneh končno spet stuširala) in spala 12 ur. Jaz sem bila čisto šokirana, ko je Rene prišel v sobo in rekel, da je ura ena o_o

Po zajtrku smo šli na plažo :D Taka peščena plaža, da ti skoraj oči izstopijo. Sprehajala sva se po Pacifiku :D Voda je sicer še ful mrzla, ker je komaj pomlad in še ni sezona, pa tudi sicer voda v NZ ni preveč topla. Bilo pa je 30 stopinj, tako da je res že ful poletno. Sonce je veliko močnejše kot pri nas, očitno se res pozna ozonska luknja (v trgovini se skoraj ne dobi nižjega faktorja od 30), pa tudi svetloba je drugačna kot pri nas. Zrak tukaj diši, nevem ali je to zaradi morja ali zaradi rastlinja ampak zrak res diši.







Potem smo šli še malo po mestu, za kosilo spet jedli kitajsko (tokrat sicer ne Renejevo, ampak vseeno dobro) in šli nakupit hrano, pa je bil dan že naokoli. Če spiš do enih dan hitro mine :P

Zvečer sem uspela sprobat internetno komunikacijo, ker me je po skypu poklicala mama :) To je res fajn, da se lahko na tako razdaljo vidimo. Zdaj pa grem počasi spat, ker je že pozno. Počasi bo polnoč, ampak sploh nisem zaspana. Verjetno zato ker sem dolgo spala. Skratka, že začetek je bil razburljiv, dolgčas nama očitno nebo.

Goodbye Slovenia

In sva šla :)

Zjutraj sem še urejala zadnje stvari, ki jih zadnji večer nisem uspela več spakirati. Na srečo sem uspela res skoraj vse urediti preden sem šla spat, zato me je nervoza zadnjih dveh dni že malo popustila. Damjana smo tako zdrogirali, da ga termične kamere verjetno niti zaznale ne bodo, kaj šele, da bi ga napotili na pregled.
Potem sva se poslovila od vseh in sledila je vožnja na Dunaj, kjer smo najprej malo lutali po letališču, da smo sploh našli pravi vhod (da bi bile kje kake uporabne oznake, oz. da bi bile oznake pravočasno postavljene je verjetno previsoko pričakovanje). Obe mami, hvala za vajin čas :)
Potem je sledilo 6 ur leta do Dubaja in sedaj že 9 ur ždiva na letališču in čakava let za naprej.



Do sem je bila pot super! Hrana je bila odlična (losos, pa medaljoni iz jagnjetine, bananina krema, mmm...). Osebje super prijazno, ves čas so nosili pijačo, sedeži veliko bolj udobni kot tisti, ki smo jih navajeni iz manjših letal, dobili smo še dodatne blazine za glavo in koce za pokrit. In dejansko je bilo na tisti televiziji, ki jo ima vsak sedež, ogromno filmov, tudi takih čisto novih, ki so pred kakim mesecem komaj prišli v kino. Imajo celo video igrice, BBC poročila, možnost spremljanja leta preko kamere, ki let snema naprej ali navzdol... Tistih 6 ur je v glavnem minilo neverjetno hitro, teh 18, ki naju še čaka, pa upam, da bo tudi šlo koliko toliko znosno. Za zdaj naju tudi še niso dali v karanteno, ker na srečo Damjan nima več vročine, jaz pa je nisem dobila, samo kašlava še oba kot navita.

Siceršnji vtisi...
Vreme je lepo, 24 stopinj (kaka fajn zima bo to). Dubaj je ogromen, letališče je ogromno, tudi letalo s katerim sva prišla do sem je bilo ogromno. Po letališču smo se najprej samo v letalu vozili kakih 15 minut, potem so nas naložili na avtobus in nas še z avtobusom vsaj 15 minut vozili, da smo končno prišli do našega izhoda. Emirates ima svoj terminal, ki je že sam za sebe velik za eno letališče 0_0 In duty free je pravo nakupovalno središče. Računalniki in ostala elektronika so tako poceni, da bi si še jaz najraje kupila prenosnik, čeprav ga že imam (vsi vi doma, ki ste rekli, da bi radi imeli mali laptop, zdaj imate dobre tri mesece časa za razmislek, nazaj grede vam ga lahko kupiva :D, so v povprečju po 200€, mogoče kak evro več).

Presenetilo me je to, da je za tranzitne potnike na letališču en obrok brezplačen (oziroma vključen v karto). Midva sva naletela na zajtrk in je bil ful vredu. Najboljše pri tem je bilo to, da je vključena tudi pijača in sva se lahko lepo napojila :)

Internet je brezplačen, povsod imajo vtičnice za polnjenje mobitelov in laptopov in celo toliko prijazni so, da so vtičnice prilagojene za različne vtikače, tako da sploh še nisva rabila kupiti pretvornika.

Skratka za vse je poskrbljeno, trenutno sva navdušena (no, jaz sem navdušena, Damjan spi in bo naprej navdušen potem, ko se zbudi).

Hello world!

Hello blog world!