Vrnila sva se domov :) In tu naju je pričakala zima s snegom in vse kar spada zraven. Malo je hecno priti s 26 stopinj na -3, ampak vseeno je bilo lepo videti to našo zimsko idilo. Vsaj košček zime sva lahko izkusila, pa čeprav samo za nekaj dni.
Potovanje nazaj je bilo manj naporno kot potovanje tja, čeprav je bil let tokrat malo daljši. Najprej smo leteli iz Aucklanda v Sydney, kar je trajalo dobre tri ure. Potem smo tam čakali dve uri in pot z istim letalom nadaljevali v Dubaj. Hecno je bilo, ker je bila ves čas poleta od Sydneya do Dubaja noč, ker smo zelo uspešno bežali pred temo :D Tako človek res izgubi občutek za čas. Sva pa tokrat celo uspela malo spati.
Letalo od Aucklanda do Dubaja je bilo največje do sedaj. Imelo je dve nadstropji in bilo je tudi širše, tako da so bili sedeži še udobnejši. Postrežba je seveda spet bila vrhunska. Kar je malo manjkalo na poti tja, je sedaj bilo: voda, ki je bila ves čas na razpolago. Ker je let tako dolg, gre namreč osebje vmes malo počivat in tako sem bila na poti tja že kar žejna, zdaj pa so imeli na letalu rezervoar s pitno vodo, da si se lahko med tem počivalnim časom vseeno odžejal.
Ko smo prispeli v Dubaj je bila tam megla. Ampak to ne taka rahla, bila je konkretna megla, tako da je moralo letalo najprej pol ure krožiti nad letališčem, da so nas sploh pustili pristati. Na letališču sva tokrat čakala samo slabe 4 ure, sva pa spet dobila brezplačni zajtrk.
Ko smo se vkrcali nazaj na letalo, smo čakali približno uro in pol, da smo lahko poleteli, ker je zaradi megle nastala taka gneča, da so letala v vrsti čakala za vzletno stezo, pa še potisnih avtomobilov niso imeli dovolj, da bi lahko letala sploh spravili do vzletne steze, tako da je bil tam precejšenj kaos. Kljub temu nam je uspelo vzleteti in potem na Dunaju po 6 urah tudi pristati. V času od Aucklanda do Dunaja sva pogledala 4 filme in skoraj vse dele Simpsonovih, kar so jih imeli na razpolago (in tega ni bilo malo, ker so imeli vsaj 20 delov). Malo sva drug proti drugemu igrala tetris in tako je ta dooolga vožnja še kar znosno hitro minila. Sledilo je samo še adrenalinsko čakanje na prtljago, ker zaradi vse zmede v Dubaju nisem bila prepričana, če so prtljago uspeli naložiti na pravo letalo. Ampak na srečo je prišla vsa prtljaga in bila je cela, nič ni bilo polomljeno ali poškodovano.
Zdaj se počasi navajava nazaj na slovenski čas. Čisto drugače je kot je bilo tja grede. Jaz se zbujam ob nemogoče zgodnjih urah in sem potem že pred kosilom tako zaspana, da bi lahko šla kar nazaj v posteljo. Damjana ne muči toliko. Pozna se pa, ker mu ni problem vstati ob 8h zjutraj, kar je ponavadi sicer skoraj nemogoče doseči :P
Dosedanji dosežki: šla sva na pico (to sva hotela, ker v NZ nimajo ravno nevem kako dobrih pic in sva kar pogrešala naše), obhodila sva center Maribora, razdelila sva že skoraj vsa darila, poskusila sva novo Laško (in je dobro :D) in uspela sem napisati novi post za blog :)
torek, 16. marec 2010
ponedeljek, 8. marec 2010
Kot bi bilo včeraj
Jutri se odpravljava nazaj domov. Ne morem verjeti, da je res že minilo. Tri mesece in pol, mogoče se sliši veliko, ampak midva sva ugotovila, da ni. Zdi se nama, da sva šele čisto pred kratkim prispela sem, kot da sva še včeraj z Renejm igrala Mariota na Wii-ju, se smejala Jamiejevim sarkastičnim izjavam in načrtovala kaj vse si bova pogledala, dokler bova tukaj. Zdaj pa že imava spakirane kovčke in razmišljava o tem, kako si bova krajšala čas na 30 urnem letu, ki naju čaka. Tako hitro je minilo, ker se je toliko zgodilo, ker sva toliko videla in doživela in bilo je fantastično. Videla sva res prav vse, kar sva si zadala in zato odhajava z zelo dobrim občutkom. Celotno potovanje je bil popoln uspeh.
Sicer pa se poletje tu počasi res izteka. Noči so že precej sveže, pade celo pod 20 stopinj, čez dan pa temperature še vedno presežejo 25 stopinj. Sicer je za skoraj ves zadnji teden, kar sva bila tukaj, bil napovedan dež, ampak je bilo ves čas sončno in vroče, tako da sva imela res zelo lep zaključek potovanja.
Ko sva se odpočila od Avstralije in Aucklanda, sva se v četrtek še enkrat odpravila na izlet k delfinom, ker so naju res očarali. Vreme je bilo super, vsaj od začetka. Potem pa je začel pihati tako močen veter, da so v trenutku nastali ogromni valovi in nas je vse, ki smo sedeli zunaj na krovu, popolnoma zalilo in smo bili premočeni do kože. Bilo je veliko bolj zabavno kot se sliši in tako smo bili prvi, ki smo doživeli plavanje z delfini medtem ko smo bili na ladji :D
Smo pa imeli tokrat srečo, da smo našli zelo veliko skupino delfinov. V eni sami skupini jih je bilo približno 85 in imeli so med drugim 7 mladičkov :) Zaradi valov in zato ker so imeli mladiče, sicer nismo šli v vodo (no, voda je tako ali tako že prišla k nam na krov), ampak kljub temu je bilo zelo lepo opazovati, kako eden ob drugem surfajo po valovih in skačejo iz vode eden čez drugega. To so mi najljubše živali celotnega potovanja.
Razen tega izleta k delfinom sva v tem zadnjem tednu šla na še en izlet in sicer v Hamilton. Tam sva sicer že bila, ampak Rene je šel obiskati svojo kolegico, ki je trenutno v Hamiltonu smo šli midva in Jamie z njim. Malo smo bluzili po mestu, raziskovali trgovine, šli na pijačo in potem zvečer (ker je bila ravno sobota) še malo plesat. Po poti nazaj smo se v avtu igrali igro, da nekdo govori zgodbico, ostali pa mu izmenično govorijo besede, ki jih mora v zgodbi smiselno uporabiti. Zraven smo umirali od smeha, ko smo poslušali, kako je mož s psom v reki srečal podmornico, se v njej peljal pod morjem, srečal škrate, ki so štopali in podobne oslarije. In tako je pot nazaj zelo hitro minila.
Nedelja je bila bolj lene sorte, danes pa sva opravila še zadnje nakupe in vse spakirala, da bova jutri samo še pograbila kovčke in šla. Tako lahko zdaj za konec rečem "Adijo Nova Zelandija. Še se vidimo." :)
Sicer pa se poletje tu počasi res izteka. Noči so že precej sveže, pade celo pod 20 stopinj, čez dan pa temperature še vedno presežejo 25 stopinj. Sicer je za skoraj ves zadnji teden, kar sva bila tukaj, bil napovedan dež, ampak je bilo ves čas sončno in vroče, tako da sva imela res zelo lep zaključek potovanja.
Ko sva se odpočila od Avstralije in Aucklanda, sva se v četrtek še enkrat odpravila na izlet k delfinom, ker so naju res očarali. Vreme je bilo super, vsaj od začetka. Potem pa je začel pihati tako močen veter, da so v trenutku nastali ogromni valovi in nas je vse, ki smo sedeli zunaj na krovu, popolnoma zalilo in smo bili premočeni do kože. Bilo je veliko bolj zabavno kot se sliši in tako smo bili prvi, ki smo doživeli plavanje z delfini medtem ko smo bili na ladji :D
Smo pa imeli tokrat srečo, da smo našli zelo veliko skupino delfinov. V eni sami skupini jih je bilo približno 85 in imeli so med drugim 7 mladičkov :) Zaradi valov in zato ker so imeli mladiče, sicer nismo šli v vodo (no, voda je tako ali tako že prišla k nam na krov), ampak kljub temu je bilo zelo lepo opazovati, kako eden ob drugem surfajo po valovih in skačejo iz vode eden čez drugega. To so mi najljubše živali celotnega potovanja.
Razen tega izleta k delfinom sva v tem zadnjem tednu šla na še en izlet in sicer v Hamilton. Tam sva sicer že bila, ampak Rene je šel obiskati svojo kolegico, ki je trenutno v Hamiltonu smo šli midva in Jamie z njim. Malo smo bluzili po mestu, raziskovali trgovine, šli na pijačo in potem zvečer (ker je bila ravno sobota) še malo plesat. Po poti nazaj smo se v avtu igrali igro, da nekdo govori zgodbico, ostali pa mu izmenično govorijo besede, ki jih mora v zgodbi smiselno uporabiti. Zraven smo umirali od smeha, ko smo poslušali, kako je mož s psom v reki srečal podmornico, se v njej peljal pod morjem, srečal škrate, ki so štopali in podobne oslarije. In tako je pot nazaj zelo hitro minila.
Nedelja je bila bolj lene sorte, danes pa sva opravila še zadnje nakupe in vse spakirala, da bova jutri samo še pograbila kovčke in šla. Tako lahko zdaj za konec rečem "Adijo Nova Zelandija. Še se vidimo." :)
ponedeljek, 1. marec 2010
Mesto jader med obema morjema
Prispela sva nazaj v Novo Zelandijo. Zelo veselo razglašam, da naju ni dobil noben gromozanski pajek, ugriznila nobena strupenjača in požrl noben krokodil :D
Potovanje je bilo prav prijetno. Tokrat sva letela s Quantasom in sva bila navdušena. Postrežba in hrana sta bila kot pri Emiratih (s tem da smo tu dobili še sladoled :D) in imeli so tudi tiste male televizije za vsak sedež posebej, tako da sva se lahko zaposlila za 3 in pol urni let (ahh, kako malo je to v primerjavi s tem kaj naju čaka naslednji teden). Tako sva zelo zadovoljna prišla v Auckland in moram reči da sva oba bila zelo vesela, da sva nazaj. Čeprav je bila Avstralija super in nama je bilo zelo všeč, se v Novi Zelandiji veliko bolje počutiva, tako da je bilo skoraj kot da sva prišla domov.
Tako sva si v soboto temeljito ogledala mesto jader. Tako se Auckland imenuje, ker je v njegovih pristaniščih čez 130.000 ladij in to nanese kar veliko jader.
Auckland je lepo mesto, čeprav ni tipično novozelandski. Z 1,4 milijona prebivalcev, kar je skoraj tretjina celotne populacije v Novi Zelandiji, bi težko bil res novozelandski. Je pa vseeno vreden ogleda.
Midva sva z letališča prišla najprej do razglednega stolpa Sky Tower v čistem centru mesta. Sky Tower je najvišja stavba na južni polobli, ampak to samo zaradi svojega visokega špica, ker razgledna ploščad ni niti slučajno tako visoko kot tista v Melbournu.
Najin hostel je bil samo minuto hoje od tega stolpa, tako da sva se tam namestila in potem odtavala po centru. Šla sva skozi zelo lep majhen parkec, ki je prava oaza sredi tega ogromnega mesta, ker je nekako spuščen, da je nižje od okoliških ulic in zato je tam presenetljivo mirno. Potem sva šla čez glavno ulico, polno raznoraznih trgovin in restavracij in od tam zavila v Albertov park, kjer je trenutno ravno potekal kitajski festival lampijončkov (v Aucklandu je ogromno Kitajcev), tako da je bil park zelo živahen, poln raznih stojnic s hrano in kitajskimi oblačili in ostalo šaro in vsa drevesa in fontane so bile polne lampijončkov.
Skozi ta kitajski vrvež sva se prebila do Aucklandske univerze, kjer je spet zavladal mir in tako sva malo tavala po kampusu, dokler nisva prišla do manjših uličic, kjer so bile predvsem dizajnerske trgovine. To nama ni bilo tako všeč in sva šla raje v ulico, ki je znana po svojih pubih, kjer sva šla na pivo (ah Speights, škoda da ga ne izvažajo).
Od tam pa sva zavila do obale in v pristanišče, ki je res polno ladij, čeprav nobena ni imela razpetih jader (kakšno mesto jader pa je to). Tam sva naletela na tablo, kjer je bila začrtana pešpot za pohod od ene do druge obale. Auckland namreč ni imenovan le mesto jader, ampak tudi mesto med dvema morjema, med Tasmanovim morjem in Pacifikom. To je namreč najožji predel Nove Zelandije in tako lahko prideš od ene do druge obale kar peš. Sicer je še vedno treba prehoditi 16 km, ampak prehodiš pa Novo Zelandijo po širini. In tako sva se odločila, da bova to naslednji dan storila.
Tako sva se v nedeljo odpravila na pohod Coast to Coast, torej od obale do obale. Začela sva pri tabli v pristanišču, kjer je uraden začetek in šla mimo univerze, Albertovega parka in potem dalje do predela, ki se imenuje Auckland Domain. Tam je spet en ogromen park, od katerega potem pot zavije do najvišjega vulkana v Aucklandu, ki se imenuje Mount Eden in je tudi najvišja neumetna točka v Aucklandu, visoka 196 metrov. Auckland stoji na približno 50 vulkanih, ki še niso mrtvi. Zadnji je sicer izbruhnil pred 600 leti in takrat je Auckland ob obali dobil svoj najmlajši otoček, od takrat dalje pa je bilo vse mirno. Ampak vseeno se ne da napovedati, kdaj bo naslednji izbruh, tako da se lahko zgodi, da bo ena generacija v Aucklandu malo pečena. Ampak ko sva bila midva na vulkanu ni kazal ravno kakšnih znakov izbruha. V bistvu je izgledal prav mirno. Krater je globok 50 metrov, ampak se ne smeš spustiti vanj, ker je to za Maore svet kraj in bi bilo do njih zelo nespoštljivo. Tako sva si raje naredila piknik ob kraterju in uživala v razgledu na Auckland. Ta vulkan Maori imenujejo Maungawhau, sicer pa je po njihovi legendi krater vulkana skleda, s katere je jedel bog Mataaho, bog stvari, ki so skrite pod zemljo. Po maorsko se krater imenuje Te Ipu Kai a Mataaho, kar dobesedno pomeni Mataahova skleda za hrano. Mataaho je eden od prvih bogov, ki so prišli na Novo Zelandijo in takrat ga je zelo zeblo, zato je boginjo ognja prosil, da naj mu pošlje nekaj, kar ga bo ogrelo. Njen odgovor so bili vulkanski izbruhi. In tako lahko zdaj z vrha Edena vidiš cel kup majhnih hribčkov, ki so pravzaprav vsi vulkani, tako da postane kar malo strašljivo.
Ko sva se naužila sonca in lepega razgleda na vrhu vulkana, sva šla naprej. Skozi Corwall park, ki je ogromen, sva prišla do drugega znanega vulkana, ki se imenuje One Tree Hill (hrib enega drevesa). Na vrhu sicer ni nobenega drevesa. Do leta 2000 je čisto na vrhu stalo drevo, ki je neka vrsta bora, značilna predvsem za področje ZDA. To drevo je tam stalo zato, ker so Britanci leta 1852 podrli maorsko sveto drevo totara, ki je raslo na tem vrhu in so potem v opravičilo posadili bor. Leta 1994 so maorski aktivisti napadli ta bor in leta 2000 so ga dokončno podrli. Zdaj je mala verjetnost, da bodo posadili novo drevo, ampak če ga kdaj bodo, bo zagotovo novozelandsko drevo, da ne bo na maorskem svetem kraju spet rasel tujec.
Sicer pa je tudi s tega vulkana razgled zelo lep. Vidi se tudi obe obali in tako sva lahko videla, da sva že čisto blizu cilja.
Od tam sva šla najprej na sladoled, potem pa naprej skozi še en majhen park in nazadnje do table, ki na drugi obali označuje konec poti. Bila sva že malo utrujena, ampak zelo zadovoljna. Tam sva si na klopci privoščila malico in pri tem opazovala, kako se ljudje zabavajo s svojimi psi. Manukau ni tako privlačen predel kot v pristanišče Waitemata, ker je predvsem zelo blaten, pristanišče pa je na drugi strani avtoceste, tako da peš ne moreš do njega, vsaj ne po tej strani, s katere sva midva prišla. Ampak vseeno je bilo lepo.
Veliko časa za posedanje nisva imela, ker je bila ura že 19.30. Nazaj sva sicer šla po bolj direktni poti, ampak to je še vseeno bilo 10 km in tako sva do centra prišla v temi. Neverjetno hitro že postane temno, se vidi da se bliža konec poletja.
Ko sva prispela v center, sva šla še enkrat pogledati v Albertov park, ker so imeli zdaj prižgane vse tiste lampijončke in festival je bil v polnem teku, ker je bil zadnji dan.
Tako sva se malo sprehajala med pisanimi lučkami, potem pa sva šla nazaj v hostel, ker sva bila pošteno utrujena. 26 kilometrov vseeno ni tako malo.
Danes zjutraj pa sva samo še pakirala, ker sva šla na avtobus za Taurango. Neverjetno, kako hitro je minil čas. Ob 17h sva prispela v Taurango in tako se je zaključil "potovalni" del najinega potovanja. Tako kot sva novembra prišla iz Aucklanda v Taurango, sva zdaj spet prišla po isti poti, ampak z manj zapleti kot prvič :P In tako sva ob morju počakala, da je prišel Rene po naju in smo se odpeljali k njemu in se spet pogovarjali pozno v noč. Bilo je tako, kot da se vmes ne bi bič zgodilo, kot da sva ves čas bila tukaj. V resnici pa sva doživela več kot bi si človek mislil da je možno doživeti v dobrih treh mesecih. Bilo je neverjetno, neponovljivo, čudovito... Z eno besedo, bilo je popolno. Prav nič ne bi spremenila pri tem potovanju, bilo je res tako kot mora biti, ravno dovolj pustolovsko in tudi ravno dovolj leno. Dovolj adrenalinsko in dovolj umirjeno. Malo mestno in zelo divjinsko :D To je res bila izkušnja, ki nama bo ostala za vedno.
Zdaj imava še dober teden, da se malo odpočijeva od vseh doživetij in si nabereva moči za povratek domov (in za vse, kar naju čaka po povratku :S). Verjetno bova še šla obiskati delfine in na kakšen krajši izlet z Renejem. Sicer pa sva se odločila, da se bova zagotovo še vrnila sem, vsaj na počitnice. Oba sva zelo navdušena nad Novo Zelandijo in nad ljudmi tukaj, nad življenjskim slogom in vsem kar spada zraven. Škoda, da drugje po svetu ljudje ne znajo in ne morejo živeti tako kot tukaj.
Potovanje je bilo prav prijetno. Tokrat sva letela s Quantasom in sva bila navdušena. Postrežba in hrana sta bila kot pri Emiratih (s tem da smo tu dobili še sladoled :D) in imeli so tudi tiste male televizije za vsak sedež posebej, tako da sva se lahko zaposlila za 3 in pol urni let (ahh, kako malo je to v primerjavi s tem kaj naju čaka naslednji teden). Tako sva zelo zadovoljna prišla v Auckland in moram reči da sva oba bila zelo vesela, da sva nazaj. Čeprav je bila Avstralija super in nama je bilo zelo všeč, se v Novi Zelandiji veliko bolje počutiva, tako da je bilo skoraj kot da sva prišla domov.
Tako sva si v soboto temeljito ogledala mesto jader. Tako se Auckland imenuje, ker je v njegovih pristaniščih čez 130.000 ladij in to nanese kar veliko jader.
Auckland je lepo mesto, čeprav ni tipično novozelandski. Z 1,4 milijona prebivalcev, kar je skoraj tretjina celotne populacije v Novi Zelandiji, bi težko bil res novozelandski. Je pa vseeno vreden ogleda.
Midva sva z letališča prišla najprej do razglednega stolpa Sky Tower v čistem centru mesta. Sky Tower je najvišja stavba na južni polobli, ampak to samo zaradi svojega visokega špica, ker razgledna ploščad ni niti slučajno tako visoko kot tista v Melbournu.
Najin hostel je bil samo minuto hoje od tega stolpa, tako da sva se tam namestila in potem odtavala po centru. Šla sva skozi zelo lep majhen parkec, ki je prava oaza sredi tega ogromnega mesta, ker je nekako spuščen, da je nižje od okoliških ulic in zato je tam presenetljivo mirno. Potem sva šla čez glavno ulico, polno raznoraznih trgovin in restavracij in od tam zavila v Albertov park, kjer je trenutno ravno potekal kitajski festival lampijončkov (v Aucklandu je ogromno Kitajcev), tako da je bil park zelo živahen, poln raznih stojnic s hrano in kitajskimi oblačili in ostalo šaro in vsa drevesa in fontane so bile polne lampijončkov.
Skozi ta kitajski vrvež sva se prebila do Aucklandske univerze, kjer je spet zavladal mir in tako sva malo tavala po kampusu, dokler nisva prišla do manjših uličic, kjer so bile predvsem dizajnerske trgovine. To nama ni bilo tako všeč in sva šla raje v ulico, ki je znana po svojih pubih, kjer sva šla na pivo (ah Speights, škoda da ga ne izvažajo).
Od tam pa sva zavila do obale in v pristanišče, ki je res polno ladij, čeprav nobena ni imela razpetih jader (kakšno mesto jader pa je to). Tam sva naletela na tablo, kjer je bila začrtana pešpot za pohod od ene do druge obale. Auckland namreč ni imenovan le mesto jader, ampak tudi mesto med dvema morjema, med Tasmanovim morjem in Pacifikom. To je namreč najožji predel Nove Zelandije in tako lahko prideš od ene do druge obale kar peš. Sicer je še vedno treba prehoditi 16 km, ampak prehodiš pa Novo Zelandijo po širini. In tako sva se odločila, da bova to naslednji dan storila.
Tako sva se v nedeljo odpravila na pohod Coast to Coast, torej od obale do obale. Začela sva pri tabli v pristanišču, kjer je uraden začetek in šla mimo univerze, Albertovega parka in potem dalje do predela, ki se imenuje Auckland Domain. Tam je spet en ogromen park, od katerega potem pot zavije do najvišjega vulkana v Aucklandu, ki se imenuje Mount Eden in je tudi najvišja neumetna točka v Aucklandu, visoka 196 metrov. Auckland stoji na približno 50 vulkanih, ki še niso mrtvi. Zadnji je sicer izbruhnil pred 600 leti in takrat je Auckland ob obali dobil svoj najmlajši otoček, od takrat dalje pa je bilo vse mirno. Ampak vseeno se ne da napovedati, kdaj bo naslednji izbruh, tako da se lahko zgodi, da bo ena generacija v Aucklandu malo pečena. Ampak ko sva bila midva na vulkanu ni kazal ravno kakšnih znakov izbruha. V bistvu je izgledal prav mirno. Krater je globok 50 metrov, ampak se ne smeš spustiti vanj, ker je to za Maore svet kraj in bi bilo do njih zelo nespoštljivo. Tako sva si raje naredila piknik ob kraterju in uživala v razgledu na Auckland. Ta vulkan Maori imenujejo Maungawhau, sicer pa je po njihovi legendi krater vulkana skleda, s katere je jedel bog Mataaho, bog stvari, ki so skrite pod zemljo. Po maorsko se krater imenuje Te Ipu Kai a Mataaho, kar dobesedno pomeni Mataahova skleda za hrano. Mataaho je eden od prvih bogov, ki so prišli na Novo Zelandijo in takrat ga je zelo zeblo, zato je boginjo ognja prosil, da naj mu pošlje nekaj, kar ga bo ogrelo. Njen odgovor so bili vulkanski izbruhi. In tako lahko zdaj z vrha Edena vidiš cel kup majhnih hribčkov, ki so pravzaprav vsi vulkani, tako da postane kar malo strašljivo.
Ko sva se naužila sonca in lepega razgleda na vrhu vulkana, sva šla naprej. Skozi Corwall park, ki je ogromen, sva prišla do drugega znanega vulkana, ki se imenuje One Tree Hill (hrib enega drevesa). Na vrhu sicer ni nobenega drevesa. Do leta 2000 je čisto na vrhu stalo drevo, ki je neka vrsta bora, značilna predvsem za področje ZDA. To drevo je tam stalo zato, ker so Britanci leta 1852 podrli maorsko sveto drevo totara, ki je raslo na tem vrhu in so potem v opravičilo posadili bor. Leta 1994 so maorski aktivisti napadli ta bor in leta 2000 so ga dokončno podrli. Zdaj je mala verjetnost, da bodo posadili novo drevo, ampak če ga kdaj bodo, bo zagotovo novozelandsko drevo, da ne bo na maorskem svetem kraju spet rasel tujec.
Sicer pa je tudi s tega vulkana razgled zelo lep. Vidi se tudi obe obali in tako sva lahko videla, da sva že čisto blizu cilja.
Od tam sva šla najprej na sladoled, potem pa naprej skozi še en majhen park in nazadnje do table, ki na drugi obali označuje konec poti. Bila sva že malo utrujena, ampak zelo zadovoljna. Tam sva si na klopci privoščila malico in pri tem opazovala, kako se ljudje zabavajo s svojimi psi. Manukau ni tako privlačen predel kot v pristanišče Waitemata, ker je predvsem zelo blaten, pristanišče pa je na drugi strani avtoceste, tako da peš ne moreš do njega, vsaj ne po tej strani, s katere sva midva prišla. Ampak vseeno je bilo lepo.
Veliko časa za posedanje nisva imela, ker je bila ura že 19.30. Nazaj sva sicer šla po bolj direktni poti, ampak to je še vseeno bilo 10 km in tako sva do centra prišla v temi. Neverjetno hitro že postane temno, se vidi da se bliža konec poletja.
Ko sva prispela v center, sva šla še enkrat pogledati v Albertov park, ker so imeli zdaj prižgane vse tiste lampijončke in festival je bil v polnem teku, ker je bil zadnji dan.
Tako sva se malo sprehajala med pisanimi lučkami, potem pa sva šla nazaj v hostel, ker sva bila pošteno utrujena. 26 kilometrov vseeno ni tako malo.
Danes zjutraj pa sva samo še pakirala, ker sva šla na avtobus za Taurango. Neverjetno, kako hitro je minil čas. Ob 17h sva prispela v Taurango in tako se je zaključil "potovalni" del najinega potovanja. Tako kot sva novembra prišla iz Aucklanda v Taurango, sva zdaj spet prišla po isti poti, ampak z manj zapleti kot prvič :P In tako sva ob morju počakala, da je prišel Rene po naju in smo se odpeljali k njemu in se spet pogovarjali pozno v noč. Bilo je tako, kot da se vmes ne bi bič zgodilo, kot da sva ves čas bila tukaj. V resnici pa sva doživela več kot bi si človek mislil da je možno doživeti v dobrih treh mesecih. Bilo je neverjetno, neponovljivo, čudovito... Z eno besedo, bilo je popolno. Prav nič ne bi spremenila pri tem potovanju, bilo je res tako kot mora biti, ravno dovolj pustolovsko in tudi ravno dovolj leno. Dovolj adrenalinsko in dovolj umirjeno. Malo mestno in zelo divjinsko :D To je res bila izkušnja, ki nama bo ostala za vedno.
Zdaj imava še dober teden, da se malo odpočijeva od vseh doživetij in si nabereva moči za povratek domov (in za vse, kar naju čaka po povratku :S). Verjetno bova še šla obiskati delfine in na kakšen krajši izlet z Renejem. Sicer pa sva se odločila, da se bova zagotovo še vrnila sem, vsaj na počitnice. Oba sva zelo navdušena nad Novo Zelandijo in nad ljudmi tukaj, nad življenjskim slogom in vsem kar spada zraven. Škoda, da drugje po svetu ljudje ne znajo in ne morejo živeti tako kot tukaj.
Naročite se na:
Objave (Atom)