Potovanje je bilo prav prijetno. Tokrat sva letela s Quantasom in sva bila navdušena. Postrežba in hrana sta bila kot pri Emiratih (s tem da smo tu dobili še sladoled :D) in imeli so tudi tiste male televizije za vsak sedež posebej, tako da sva se lahko zaposlila za 3 in pol urni let (ahh, kako malo je to v primerjavi s tem kaj naju čaka naslednji teden). Tako sva zelo zadovoljna prišla v Auckland in moram reči da sva oba bila zelo vesela, da sva nazaj. Čeprav je bila Avstralija super in nama je bilo zelo všeč, se v Novi Zelandiji veliko bolje počutiva, tako da je bilo skoraj kot da sva prišla domov.
Tako sva si v soboto temeljito ogledala mesto jader. Tako se Auckland imenuje, ker je v njegovih pristaniščih čez 130.000 ladij in to nanese kar veliko jader.
Auckland je lepo mesto, čeprav ni tipično novozelandski. Z 1,4 milijona prebivalcev, kar je skoraj tretjina celotne populacije v Novi Zelandiji, bi težko bil res novozelandski. Je pa vseeno vreden ogleda.
Midva sva z letališča prišla najprej do razglednega stolpa Sky Tower v čistem centru mesta. Sky Tower je najvišja stavba na južni polobli, ampak to samo zaradi svojega visokega špica, ker razgledna ploščad ni niti slučajno tako visoko kot tista v Melbournu.
Najin hostel je bil samo minuto hoje od tega stolpa, tako da sva se tam namestila in potem odtavala po centru. Šla sva skozi zelo lep majhen parkec, ki je prava oaza sredi tega ogromnega mesta, ker je nekako spuščen, da je nižje od okoliških ulic in zato je tam presenetljivo mirno. Potem sva šla čez glavno ulico, polno raznoraznih trgovin in restavracij in od tam zavila v Albertov park, kjer je trenutno ravno potekal kitajski festival lampijončkov (v Aucklandu je ogromno Kitajcev), tako da je bil park zelo živahen, poln raznih stojnic s hrano in kitajskimi oblačili in ostalo šaro in vsa drevesa in fontane so bile polne lampijončkov.
Skozi ta kitajski vrvež sva se prebila do Aucklandske univerze, kjer je spet zavladal mir in tako sva malo tavala po kampusu, dokler nisva prišla do manjših uličic, kjer so bile predvsem dizajnerske trgovine. To nama ni bilo tako všeč in sva šla raje v ulico, ki je znana po svojih pubih, kjer sva šla na pivo (ah Speights, škoda da ga ne izvažajo).
Od tam pa sva zavila do obale in v pristanišče, ki je res polno ladij, čeprav nobena ni imela razpetih jader (kakšno mesto jader pa je to). Tam sva naletela na tablo, kjer je bila začrtana pešpot za pohod od ene do druge obale. Auckland namreč ni imenovan le mesto jader, ampak tudi mesto med dvema morjema, med Tasmanovim morjem in Pacifikom. To je namreč najožji predel Nove Zelandije in tako lahko prideš od ene do druge obale kar peš. Sicer je še vedno treba prehoditi 16 km, ampak prehodiš pa Novo Zelandijo po širini. In tako sva se odločila, da bova to naslednji dan storila.
Tako sva se v nedeljo odpravila na pohod Coast to Coast, torej od obale do obale. Začela sva pri tabli v pristanišču, kjer je uraden začetek in šla mimo univerze, Albertovega parka in potem dalje do predela, ki se imenuje Auckland Domain. Tam je spet en ogromen park, od katerega potem pot zavije do najvišjega vulkana v Aucklandu, ki se imenuje Mount Eden in je tudi najvišja neumetna točka v Aucklandu, visoka 196 metrov. Auckland stoji na približno 50 vulkanih, ki še niso mrtvi. Zadnji je sicer izbruhnil pred 600 leti in takrat je Auckland ob obali dobil svoj najmlajši otoček, od takrat dalje pa je bilo vse mirno. Ampak vseeno se ne da napovedati, kdaj bo naslednji izbruh, tako da se lahko zgodi, da bo ena generacija v Aucklandu malo pečena. Ampak ko sva bila midva na vulkanu ni kazal ravno kakšnih znakov izbruha. V bistvu je izgledal prav mirno. Krater je globok 50 metrov, ampak se ne smeš spustiti vanj, ker je to za Maore svet kraj in bi bilo do njih zelo nespoštljivo. Tako sva si raje naredila piknik ob kraterju in uživala v razgledu na Auckland. Ta vulkan Maori imenujejo Maungawhau, sicer pa je po njihovi legendi krater vulkana skleda, s katere je jedel bog Mataaho, bog stvari, ki so skrite pod zemljo. Po maorsko se krater imenuje Te Ipu Kai a Mataaho, kar dobesedno pomeni Mataahova skleda za hrano. Mataaho je eden od prvih bogov, ki so prišli na Novo Zelandijo in takrat ga je zelo zeblo, zato je boginjo ognja prosil, da naj mu pošlje nekaj, kar ga bo ogrelo. Njen odgovor so bili vulkanski izbruhi. In tako lahko zdaj z vrha Edena vidiš cel kup majhnih hribčkov, ki so pravzaprav vsi vulkani, tako da postane kar malo strašljivo.
Ko sva se naužila sonca in lepega razgleda na vrhu vulkana, sva šla naprej. Skozi Corwall park, ki je ogromen, sva prišla do drugega znanega vulkana, ki se imenuje One Tree Hill (hrib enega drevesa). Na vrhu sicer ni nobenega drevesa. Do leta 2000 je čisto na vrhu stalo drevo, ki je neka vrsta bora, značilna predvsem za področje ZDA. To drevo je tam stalo zato, ker so Britanci leta 1852 podrli maorsko sveto drevo totara, ki je raslo na tem vrhu in so potem v opravičilo posadili bor. Leta 1994 so maorski aktivisti napadli ta bor in leta 2000 so ga dokončno podrli. Zdaj je mala verjetnost, da bodo posadili novo drevo, ampak če ga kdaj bodo, bo zagotovo novozelandsko drevo, da ne bo na maorskem svetem kraju spet rasel tujec.
Sicer pa je tudi s tega vulkana razgled zelo lep. Vidi se tudi obe obali in tako sva lahko videla, da sva že čisto blizu cilja.
Od tam sva šla najprej na sladoled, potem pa naprej skozi še en majhen park in nazadnje do table, ki na drugi obali označuje konec poti. Bila sva že malo utrujena, ampak zelo zadovoljna. Tam sva si na klopci privoščila malico in pri tem opazovala, kako se ljudje zabavajo s svojimi psi. Manukau ni tako privlačen predel kot v pristanišče Waitemata, ker je predvsem zelo blaten, pristanišče pa je na drugi strani avtoceste, tako da peš ne moreš do njega, vsaj ne po tej strani, s katere sva midva prišla. Ampak vseeno je bilo lepo.
Veliko časa za posedanje nisva imela, ker je bila ura že 19.30. Nazaj sva sicer šla po bolj direktni poti, ampak to je še vseeno bilo 10 km in tako sva do centra prišla v temi. Neverjetno hitro že postane temno, se vidi da se bliža konec poletja.
Ko sva prispela v center, sva šla še enkrat pogledati v Albertov park, ker so imeli zdaj prižgane vse tiste lampijončke in festival je bil v polnem teku, ker je bil zadnji dan.
Tako sva se malo sprehajala med pisanimi lučkami, potem pa sva šla nazaj v hostel, ker sva bila pošteno utrujena. 26 kilometrov vseeno ni tako malo.
Danes zjutraj pa sva samo še pakirala, ker sva šla na avtobus za Taurango. Neverjetno, kako hitro je minil čas. Ob 17h sva prispela v Taurango in tako se je zaključil "potovalni" del najinega potovanja. Tako kot sva novembra prišla iz Aucklanda v Taurango, sva zdaj spet prišla po isti poti, ampak z manj zapleti kot prvič :P In tako sva ob morju počakala, da je prišel Rene po naju in smo se odpeljali k njemu in se spet pogovarjali pozno v noč. Bilo je tako, kot da se vmes ne bi bič zgodilo, kot da sva ves čas bila tukaj. V resnici pa sva doživela več kot bi si človek mislil da je možno doživeti v dobrih treh mesecih. Bilo je neverjetno, neponovljivo, čudovito... Z eno besedo, bilo je popolno. Prav nič ne bi spremenila pri tem potovanju, bilo je res tako kot mora biti, ravno dovolj pustolovsko in tudi ravno dovolj leno. Dovolj adrenalinsko in dovolj umirjeno. Malo mestno in zelo divjinsko :D To je res bila izkušnja, ki nama bo ostala za vedno.
Zdaj imava še dober teden, da se malo odpočijeva od vseh doživetij in si nabereva moči za povratek domov (in za vse, kar naju čaka po povratku :S). Verjetno bova še šla obiskati delfine in na kakšen krajši izlet z Renejem. Sicer pa sva se odločila, da se bova zagotovo še vrnila sem, vsaj na počitnice. Oba sva zelo navdušena nad Novo Zelandijo in nad ljudmi tukaj, nad življenjskim slogom in vsem kar spada zraven. Škoda, da drugje po svetu ljudje ne znajo in ne morejo živeti tako kot tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar