Spet doma

Vrnila sva se domov :) In tu naju je pričakala zima s snegom in vse kar spada zraven. Malo je hecno priti s 26 stopinj na -3, ampak vseeno je bilo lepo videti to našo zimsko idilo. Vsaj košček zime sva lahko izkusila, pa čeprav samo za nekaj dni.

Potovanje nazaj je bilo manj naporno kot potovanje tja, čeprav je bil let tokrat malo daljši. Najprej smo leteli iz Aucklanda v Sydney, kar je trajalo dobre tri ure. Potem smo tam čakali dve uri in pot z istim letalom nadaljevali v Dubaj. Hecno je bilo, ker je bila ves čas poleta od Sydneya do Dubaja noč, ker smo zelo uspešno bežali pred temo :D Tako človek res izgubi občutek za čas. Sva pa tokrat celo uspela malo spati.

Letalo od Aucklanda do Dubaja je bilo največje do sedaj. Imelo je dve nadstropji in bilo je tudi širše, tako da so bili sedeži še udobnejši. Postrežba je seveda spet bila vrhunska. Kar je malo manjkalo na poti tja, je sedaj bilo: voda, ki je bila ves čas na razpolago. Ker je let tako dolg, gre namreč osebje vmes malo počivat in tako sem bila na poti tja že kar žejna, zdaj pa so imeli na letalu rezervoar s pitno vodo, da si se lahko med tem počivalnim časom vseeno odžejal.

Ko smo prispeli v Dubaj je bila tam megla. Ampak to ne taka rahla, bila je konkretna megla, tako da je moralo letalo najprej pol ure krožiti nad letališčem, da so nas sploh pustili pristati. Na letališču sva tokrat čakala samo slabe 4 ure, sva pa spet dobila brezplačni zajtrk.

Ko smo se vkrcali nazaj na letalo, smo čakali približno uro in pol, da smo lahko poleteli, ker je zaradi megle nastala taka gneča, da so letala v vrsti čakala za vzletno stezo, pa še potisnih avtomobilov niso imeli dovolj, da bi lahko letala sploh spravili do vzletne steze, tako da je bil tam precejšenj kaos. Kljub temu nam je uspelo vzleteti in potem na Dunaju po 6 urah tudi pristati. V času od Aucklanda do Dunaja sva pogledala 4 filme in skoraj vse dele Simpsonovih, kar so jih imeli na razpolago (in tega ni bilo malo, ker so imeli vsaj 20 delov). Malo sva drug proti drugemu igrala tetris in tako je ta dooolga vožnja še kar znosno hitro minila. Sledilo je samo še adrenalinsko čakanje na prtljago, ker zaradi vse zmede v Dubaju nisem bila prepričana, če so prtljago uspeli naložiti na pravo letalo. Ampak na srečo je prišla vsa prtljaga in bila je cela, nič ni bilo polomljeno ali poškodovano.

Zdaj se počasi navajava nazaj na slovenski čas. Čisto drugače je kot je bilo tja grede. Jaz se zbujam ob nemogoče zgodnjih urah in sem potem že pred kosilom tako zaspana, da bi lahko šla kar nazaj v posteljo. Damjana ne muči toliko. Pozna se pa, ker mu ni problem vstati ob 8h zjutraj, kar je ponavadi sicer skoraj nemogoče doseči :P

Dosedanji dosežki: šla sva na pico (to sva hotela, ker v NZ nimajo ravno nevem kako dobrih pic in sva kar pogrešala naše), obhodila sva center Maribora, razdelila sva že skoraj vsa darila, poskusila sva novo Laško (in je dobro :D) in uspela sem napisati novi post za blog :)