Nova domena

Lep pozdrav vsem bralcem Kivi avanture. Najin blog je preseljen na nov naslov: http://kiviavantura.wordpress.com/ Uživajte v branju ;)

Razdalje, razdalje...

Danes je že en mesec odkar sva prišla nazaj. Čas mineva neverjetno hitro. Spremenilo se načeloma ni nič, razen da sva izgubila že precej svoje lepe barve :P

No odločila sem se, da bom naredila en kratek pregled razdalj, ki sva jih prepotovala. Ko sem poračunala vse razdalje, me je kar malo šokiralo, ker si nisem mislila, da sva dejansko TOLIKO prepotovala. Vsega skupaj sva nabrala slabih 53.000 km o_o
To seveda vključuje vse polete in vso vožnjo po Novi Zelandiji in po Avstraliji (mogoče sem spustila kakšen izlet, ampak v splošnem je to to). Že samo od Maribora do Nove Zelandije je skoraj 20.000 kilometrov. Po Novi Zelandiji sva z avtom prevozila 5000 km in potem pot v Avstralijo, pa po Avstraliji, na Tasmanijo, nazaj v NZ in potem še enkrat slabih 20.000 km nazaj do doma... kilometri se res naberejo. Če koga zelo zanima (čeprav dvomim v to) pa je tu še bolj natančen pregled:

Maribor-Dunaj: 260 km
Dunaj-Dubaj: 4.300 km
Dubaj-Melbourne: 12.000 km
Melbourne-Auckland: 2.600 km
Auckland-Tauranga: 200 km
Po celi Novi Zelandiji: 5000 km
Tauranga-Auckland: 200 km
Auckland-Sydney: 2.200 km
Sydney-Canberra: 300 km
Canberra-Melbourne: 700 km
Melbourne-Hobart: 600 km
Po Tasmaniji: 600 km
Hobart-Melbourne: 600 km
Velika oceanska cesta: 600 km
Dolina reke Yarre: 150 km
Do gorovja Grampians: 600 km
Melbourne-Auckland: 2.600 km
Auckland-Tauranga: 200 km
Tauranga-Auckland: 200 km
Auckland-Sydney: 2.200 km
Sydney-Dubaj: 12.000 km
Dubaj-Dunaj: 4.300 km
Dunaj-Maribor: 260 km

Skupaj: 52.670 km

Ja ni kaj, pridna sva bila :D

Spet doma

Vrnila sva se domov :) In tu naju je pričakala zima s snegom in vse kar spada zraven. Malo je hecno priti s 26 stopinj na -3, ampak vseeno je bilo lepo videti to našo zimsko idilo. Vsaj košček zime sva lahko izkusila, pa čeprav samo za nekaj dni.

Potovanje nazaj je bilo manj naporno kot potovanje tja, čeprav je bil let tokrat malo daljši. Najprej smo leteli iz Aucklanda v Sydney, kar je trajalo dobre tri ure. Potem smo tam čakali dve uri in pot z istim letalom nadaljevali v Dubaj. Hecno je bilo, ker je bila ves čas poleta od Sydneya do Dubaja noč, ker smo zelo uspešno bežali pred temo :D Tako človek res izgubi občutek za čas. Sva pa tokrat celo uspela malo spati.

Letalo od Aucklanda do Dubaja je bilo največje do sedaj. Imelo je dve nadstropji in bilo je tudi širše, tako da so bili sedeži še udobnejši. Postrežba je seveda spet bila vrhunska. Kar je malo manjkalo na poti tja, je sedaj bilo: voda, ki je bila ves čas na razpolago. Ker je let tako dolg, gre namreč osebje vmes malo počivat in tako sem bila na poti tja že kar žejna, zdaj pa so imeli na letalu rezervoar s pitno vodo, da si se lahko med tem počivalnim časom vseeno odžejal.

Ko smo prispeli v Dubaj je bila tam megla. Ampak to ne taka rahla, bila je konkretna megla, tako da je moralo letalo najprej pol ure krožiti nad letališčem, da so nas sploh pustili pristati. Na letališču sva tokrat čakala samo slabe 4 ure, sva pa spet dobila brezplačni zajtrk.

Ko smo se vkrcali nazaj na letalo, smo čakali približno uro in pol, da smo lahko poleteli, ker je zaradi megle nastala taka gneča, da so letala v vrsti čakala za vzletno stezo, pa še potisnih avtomobilov niso imeli dovolj, da bi lahko letala sploh spravili do vzletne steze, tako da je bil tam precejšenj kaos. Kljub temu nam je uspelo vzleteti in potem na Dunaju po 6 urah tudi pristati. V času od Aucklanda do Dunaja sva pogledala 4 filme in skoraj vse dele Simpsonovih, kar so jih imeli na razpolago (in tega ni bilo malo, ker so imeli vsaj 20 delov). Malo sva drug proti drugemu igrala tetris in tako je ta dooolga vožnja še kar znosno hitro minila. Sledilo je samo še adrenalinsko čakanje na prtljago, ker zaradi vse zmede v Dubaju nisem bila prepričana, če so prtljago uspeli naložiti na pravo letalo. Ampak na srečo je prišla vsa prtljaga in bila je cela, nič ni bilo polomljeno ali poškodovano.

Zdaj se počasi navajava nazaj na slovenski čas. Čisto drugače je kot je bilo tja grede. Jaz se zbujam ob nemogoče zgodnjih urah in sem potem že pred kosilom tako zaspana, da bi lahko šla kar nazaj v posteljo. Damjana ne muči toliko. Pozna se pa, ker mu ni problem vstati ob 8h zjutraj, kar je ponavadi sicer skoraj nemogoče doseči :P

Dosedanji dosežki: šla sva na pico (to sva hotela, ker v NZ nimajo ravno nevem kako dobrih pic in sva kar pogrešala naše), obhodila sva center Maribora, razdelila sva že skoraj vsa darila, poskusila sva novo Laško (in je dobro :D) in uspela sem napisati novi post za blog :)

Kot bi bilo včeraj

Jutri se odpravljava nazaj domov. Ne morem verjeti, da je res že minilo. Tri mesece in pol, mogoče se sliši veliko, ampak midva sva ugotovila, da ni. Zdi se nama, da sva šele čisto pred kratkim prispela sem, kot da sva še včeraj z Renejm igrala Mariota na Wii-ju, se smejala Jamiejevim sarkastičnim izjavam in načrtovala kaj vse si bova pogledala, dokler bova tukaj. Zdaj pa že imava spakirane kovčke in razmišljava o tem, kako si bova krajšala čas na 30 urnem letu, ki naju čaka. Tako hitro je minilo, ker se je toliko zgodilo, ker sva toliko videla in doživela in bilo je fantastično. Videla sva res prav vse, kar sva si zadala in zato odhajava z zelo dobrim občutkom. Celotno potovanje je bil popoln uspeh.

Sicer pa se poletje tu počasi res izteka. Noči so že precej sveže, pade celo pod 20 stopinj, čez dan pa temperature še vedno presežejo 25 stopinj. Sicer je za skoraj ves zadnji teden, kar sva bila tukaj, bil napovedan dež, ampak je bilo ves čas sončno in vroče, tako da sva imela res zelo lep zaključek potovanja.

Ko sva se odpočila od Avstralije in Aucklanda, sva se v četrtek še enkrat odpravila na izlet k delfinom, ker so naju res očarali. Vreme je bilo super, vsaj od začetka. Potem pa je začel pihati tako močen veter, da so v trenutku nastali ogromni valovi in nas je vse, ki smo sedeli zunaj na krovu, popolnoma zalilo in smo bili premočeni do kože. Bilo je veliko bolj zabavno kot se sliši in tako smo bili prvi, ki smo doživeli plavanje z delfini medtem ko smo bili na ladji :D
Smo pa imeli tokrat srečo, da smo našli zelo veliko skupino delfinov. V eni sami skupini jih je bilo približno 85 in imeli so med drugim 7 mladičkov :) Zaradi valov in zato ker so imeli mladiče, sicer nismo šli v vodo (no, voda je tako ali tako že prišla k nam na krov), ampak kljub temu je bilo zelo lepo opazovati, kako eden ob drugem surfajo po valovih in skačejo iz vode eden čez drugega. To so mi najljubše živali celotnega potovanja.

Razen tega izleta k delfinom sva v tem zadnjem tednu šla na še en izlet in sicer v Hamilton. Tam sva sicer že bila, ampak Rene je šel obiskati svojo kolegico, ki je trenutno v Hamiltonu smo šli midva in Jamie z njim. Malo smo bluzili po mestu, raziskovali trgovine, šli na pijačo in potem zvečer (ker je bila ravno sobota) še malo plesat. Po poti nazaj smo se v avtu igrali igro, da nekdo govori zgodbico, ostali pa mu izmenično govorijo besede, ki jih mora v zgodbi smiselno uporabiti. Zraven smo umirali od smeha, ko smo poslušali, kako je mož s psom v reki srečal podmornico, se v njej peljal pod morjem, srečal škrate, ki so štopali in podobne oslarije. In tako je pot nazaj zelo hitro minila.

Nedelja je bila bolj lene sorte, danes pa sva opravila še zadnje nakupe in vse spakirala, da bova jutri samo še pograbila kovčke in šla. Tako lahko zdaj za konec rečem "Adijo Nova Zelandija. Še se vidimo." :)

Mesto jader med obema morjema

Prispela sva nazaj v Novo Zelandijo. Zelo veselo razglašam, da naju ni dobil noben gromozanski pajek, ugriznila nobena strupenjača in požrl noben krokodil :D

Potovanje je bilo prav prijetno. Tokrat sva letela s Quantasom in sva bila navdušena. Postrežba in hrana sta bila kot pri Emiratih (s tem da smo tu dobili še sladoled :D) in imeli so tudi tiste male televizije za vsak sedež posebej, tako da sva se lahko zaposlila za 3 in pol urni let (ahh, kako malo je to v primerjavi s tem kaj naju čaka naslednji teden). Tako sva zelo zadovoljna prišla v Auckland in moram reči da sva oba bila zelo vesela, da sva nazaj. Čeprav je bila Avstralija super in nama je bilo zelo všeč, se v Novi Zelandiji veliko bolje počutiva, tako da je bilo skoraj kot da sva prišla domov.

Tako sva si v soboto temeljito ogledala mesto jader. Tako se Auckland imenuje, ker je v njegovih pristaniščih čez 130.000 ladij in to nanese kar veliko jader.
Auckland je lepo mesto, čeprav ni tipično novozelandski. Z 1,4 milijona prebivalcev, kar je skoraj tretjina celotne populacije v Novi Zelandiji, bi težko bil res novozelandski. Je pa vseeno vreden ogleda.
Midva sva z letališča prišla najprej do razglednega stolpa Sky Tower v čistem centru mesta. Sky Tower je najvišja stavba na južni polobli, ampak to samo zaradi svojega visokega špica, ker razgledna ploščad ni niti slučajno tako visoko kot tista v Melbournu.



Najin hostel je bil samo minuto hoje od tega stolpa, tako da sva se tam namestila in potem odtavala po centru. Šla sva skozi zelo lep majhen parkec, ki je prava oaza sredi tega ogromnega mesta, ker je nekako spuščen, da je nižje od okoliških ulic in zato je tam presenetljivo mirno. Potem sva šla čez glavno ulico, polno raznoraznih trgovin in restavracij in od tam zavila v Albertov park, kjer je trenutno ravno potekal kitajski festival lampijončkov (v Aucklandu je ogromno Kitajcev), tako da je bil park zelo živahen, poln raznih stojnic s hrano in kitajskimi oblačili in ostalo šaro in vsa drevesa in fontane so bile polne lampijončkov.



Skozi ta kitajski vrvež sva se prebila do Aucklandske univerze, kjer je spet zavladal mir in tako sva malo tavala po kampusu, dokler nisva prišla do manjših uličic, kjer so bile predvsem dizajnerske trgovine. To nama ni bilo tako všeč in sva šla raje v ulico, ki je znana po svojih pubih, kjer sva šla na pivo (ah Speights, škoda da ga ne izvažajo).



Od tam pa sva zavila do obale in v pristanišče, ki je res polno ladij, čeprav nobena ni imela razpetih jader (kakšno mesto jader pa je to). Tam sva naletela na tablo, kjer je bila začrtana pešpot za pohod od ene do druge obale. Auckland namreč ni imenovan le mesto jader, ampak tudi mesto med dvema morjema, med Tasmanovim morjem in Pacifikom. To je namreč najožji predel Nove Zelandije in tako lahko prideš od ene do druge obale kar peš. Sicer je še vedno treba prehoditi 16 km, ampak prehodiš pa Novo Zelandijo po širini. In tako sva se odločila, da bova to naslednji dan storila.

Tako sva se v nedeljo odpravila na pohod Coast to Coast, torej od obale do obale. Začela sva pri tabli v pristanišču, kjer je uraden začetek in šla mimo univerze, Albertovega parka in potem dalje do predela, ki se imenuje Auckland Domain. Tam je spet en ogromen park, od katerega potem pot zavije do najvišjega vulkana v Aucklandu, ki se imenuje Mount Eden in je tudi najvišja neumetna točka v Aucklandu, visoka 196 metrov. Auckland stoji na približno 50 vulkanih, ki še niso mrtvi. Zadnji je sicer izbruhnil pred 600 leti in takrat je Auckland ob obali dobil svoj najmlajši otoček, od takrat dalje pa je bilo vse mirno. Ampak vseeno se ne da napovedati, kdaj bo naslednji izbruh, tako da se lahko zgodi, da bo ena generacija v Aucklandu malo pečena. Ampak ko sva bila midva na vulkanu ni kazal ravno kakšnih znakov izbruha. V bistvu je izgledal prav mirno. Krater je globok 50 metrov, ampak se ne smeš spustiti vanj, ker je to za Maore svet kraj in bi bilo do njih zelo nespoštljivo. Tako sva si raje naredila piknik ob kraterju in uživala v razgledu na Auckland. Ta vulkan Maori imenujejo Maungawhau, sicer pa je po njihovi legendi krater vulkana skleda, s katere je jedel bog Mataaho, bog stvari, ki so skrite pod zemljo. Po maorsko se krater imenuje Te Ipu Kai a Mataaho, kar dobesedno pomeni Mataahova skleda za hrano. Mataaho je eden od prvih bogov, ki so prišli na Novo Zelandijo in takrat ga je zelo zeblo, zato je boginjo ognja prosil, da naj mu pošlje nekaj, kar ga bo ogrelo. Njen odgovor so bili vulkanski izbruhi. In tako lahko zdaj z vrha Edena vidiš cel kup majhnih hribčkov, ki so pravzaprav vsi vulkani, tako da postane kar malo strašljivo.



Ko sva se naužila sonca in lepega razgleda na vrhu vulkana, sva šla naprej. Skozi Corwall park, ki je ogromen, sva prišla do drugega znanega vulkana, ki se imenuje One Tree Hill (hrib enega drevesa). Na vrhu sicer ni nobenega drevesa. Do leta 2000 je čisto na vrhu stalo drevo, ki je neka vrsta bora, značilna predvsem za področje ZDA. To drevo je tam stalo zato, ker so Britanci leta 1852 podrli maorsko sveto drevo totara, ki je raslo na tem vrhu in so potem v opravičilo posadili bor. Leta 1994 so maorski aktivisti napadli ta bor in leta 2000 so ga dokončno podrli. Zdaj je mala verjetnost, da bodo posadili novo drevo, ampak če ga kdaj bodo, bo zagotovo novozelandsko drevo, da ne bo na maorskem svetem kraju spet rasel tujec.
Sicer pa je tudi s tega vulkana razgled zelo lep. Vidi se tudi obe obali in tako sva lahko videla, da sva že čisto blizu cilja.



Od tam sva šla najprej na sladoled, potem pa naprej skozi še en majhen park in nazadnje do table, ki na drugi obali označuje konec poti. Bila sva že malo utrujena, ampak zelo zadovoljna. Tam sva si na klopci privoščila malico in pri tem opazovala, kako se ljudje zabavajo s svojimi psi. Manukau ni tako privlačen predel kot v pristanišče Waitemata, ker je predvsem zelo blaten, pristanišče pa je na drugi strani avtoceste, tako da peš ne moreš do njega, vsaj ne po tej strani, s katere sva midva prišla. Ampak vseeno je bilo lepo.



Veliko časa za posedanje nisva imela, ker je bila ura že 19.30. Nazaj sva sicer šla po bolj direktni poti, ampak to je še vseeno bilo 10 km in tako sva do centra prišla v temi. Neverjetno hitro že postane temno, se vidi da se bliža konec poletja.
Ko sva prispela v center, sva šla še enkrat pogledati v Albertov park, ker so imeli zdaj prižgane vse tiste lampijončke in festival je bil v polnem teku, ker je bil zadnji dan.



Tako sva se malo sprehajala med pisanimi lučkami, potem pa sva šla nazaj v hostel, ker sva bila pošteno utrujena. 26 kilometrov vseeno ni tako malo.

Danes zjutraj pa sva samo še pakirala, ker sva šla na avtobus za Taurango. Neverjetno, kako hitro je minil čas. Ob 17h sva prispela v Taurango in tako se je zaključil "potovalni" del najinega potovanja. Tako kot sva novembra prišla iz Aucklanda v Taurango, sva zdaj spet prišla po isti poti, ampak z manj zapleti kot prvič :P In tako sva ob morju počakala, da je prišel Rene po naju in smo se odpeljali k njemu in se spet pogovarjali pozno v noč. Bilo je tako, kot da se vmes ne bi bič zgodilo, kot da sva ves čas bila tukaj. V resnici pa sva doživela več kot bi si človek mislil da je možno doživeti v dobrih treh mesecih. Bilo je neverjetno, neponovljivo, čudovito... Z eno besedo, bilo je popolno. Prav nič ne bi spremenila pri tem potovanju, bilo je res tako kot mora biti, ravno dovolj pustolovsko in tudi ravno dovolj leno. Dovolj adrenalinsko in dovolj umirjeno. Malo mestno in zelo divjinsko :D To je res bila izkušnja, ki nama bo ostala za vedno.

Zdaj imava še dober teden, da se malo odpočijeva od vseh doživetij in si nabereva moči za povratek domov (in za vse, kar naju čaka po povratku :S). Verjetno bova še šla obiskati delfine in na kakšen krajši izlet z Renejem. Sicer pa sva se odločila, da se bova zagotovo še vrnila sem, vsaj na počitnice. Oba sva zelo navdušena nad Novo Zelandijo in nad ljudmi tukaj, nad življenjskim slogom in vsem kar spada zraven. Škoda, da drugje po svetu ljudje ne znajo in ne morejo živeti tako kot tukaj.

Zapuščava peti kontinent

Zadnji trije dnevi v Melbournu so minili precej umirjeno. V torek sva najprej posedala na osrednjem trgu in gledala olimpijske igre na ogromni televiziji, ki jo imajo tam na steni ene od zgradb. Televizija je velika vsaj kakih 5 metrov, tako da se lahko razkomotiš skoraj kjerkoli na trgu in še vedno dobro vidiš.



Ko so končali prenos olimpijskih iger, sva se odpravila na stolpnico Eureka Tower, kjer imajo najvišjo razgledno ploščad na južni polobli. Stavba je visoka 300 metrov, ploščad pa je na višini 285 metrov, tako da lahko vidiš res celo mesto, pristanišče, morje in z daljnogledom opazuješ dogajanje na ulicah. Eno nadstropje nad ploščadjo imajo eno zelo drago restavracijo, sicer pa je to v bitsvu stanovanjski blok, tako da ljudje živijo notri. Če že živiš sredi tako ogromnega mesta, je fino, da živiš na taki lokaciji. Če imaš stanovanje tako visoko, te ne doseže hrup mesta, pa še razgled imaš fantastičen.

Na ploščad, ki je v 88. nadstropju stavbe, sva se odpeljala z dvigalom. To dvigalo se vzpenja s hitrostjo 9 m/s, tako da je že kar malo neprijetno, ker ti precej nabije pritisk v glavi. Do 88. nadstropja se pelje 38 sekund in potem, ko sva na vrhu stopila ven, sva bila kar malo omotična. To, da sva skoraj takoj, ko sva stopila iz dvigala, zagledala tla 300 metrov pod sabo, ni ravno pomagalo pri omotici, ampak razgled nama je res skoraj vzel dih. Vidi se vse, čisto vse. Ker je bil zelo jasen dan, se je videlo tudi ljudi, ki so hiteli po pločnikih, pa kako sta dva igrala tenis in kako se avtomobili rinejo v kolone, ker so nervozni. Bilo je res krasno.



Potem sva malo krožila okoli, da sva videla vse konce mesta in nazadnje šla po vstopnice za zadevo, ki ji pravijo Edge. To je ena taka velika steklena škatla, v katero te zaprejo in potem visiš skoraj 300 metrov nad tlemi in lahko gledaš dol, ker so tudi tla steklena. Nekatere je bilo prav strah in so stali samo ob robu in se držali za ročaje, midva pa se nisva ravno sekirala, ker se nama je zdelo, da 45 mm debelo steklo ne bo ravno tako zlahka popustilo. Bilo je kar zanimivo, ampak če ne bi na sobotnem in potem še na ponedeljkovem izletu dobila brezplačnih vstopnic, verjetno ne bi šla, ker tako posebno spet ni.

Ko sva se nagledala vseh mogočih koncev mesta, sva se šla še malo sprehajat po ulicah in potem počivat v hostel, ker je najina vstopnica za Eureko veljala še za večerni vstop. Zato sva se ob kakih 19h odpravila nazaj, da si z najvišje točke mesta ogledava sončni zahod. In to si je bilo res vredno ogledati, ker je bil zahod čudovit. Če zahaja za mestom sicer ni isto, kot če gledaš, kako zahaja v morje, ampak v smeri zahoda skozi mesto teče reka Yarra in tako se je ob zahodu vse oranžno svetlikalo in je kljub temu zelo lepo. Ko je sonce zašlo, sva lahko opazovala, kako se počasi prižigajo lučke po mestu in kmalu je cel Melbourne žarel. Ker sva imela še dve prosti vstopnici za Edge, sva šla še enkrat gledati 300 metrov globine pod nogami, oz. Bolj pod ritjo, ker sva se vsedla na tla in se skoraj prilepila na steklo. Za tem pa sva si poiskala udobne sedeže in uživala v nočnem razgledu, ki je res neverjetno. Šele ob takem prizoru ti res postane jasno, kako ogromno mesto je to. Nazadje že res dobiš občutek, da se sploh ne konča. Na eni strani je sicer omejeno s pristaniščem, tako da ga v temi kar naenkrat zmanjka, na drugo stran pa se kar širi in širi in nekje daleč na obzorju vidiš temno črto, kjer se počasi začenja predmestje.



Na vrhu mesta sva sedela dokler niso zaprli, potem pa sva se počasi odpravila nazaj v hostel.

V sredo in četrtek sva si vzela čas, da sva šla pogledati še tistih nekaj znamenitosti, ki jih še nisva uspela videti. V sredo sva se skozi ogromen park sprehodila do njihovega spomenika vojakom, ki so se borili v obeh svetovnih vojnah in v ostalih vojnah, v katerih je bila udeležena Velika Britanija. Spomenik je ogromna piramidasta stavba, ki ima tudi grobnico in vse kar spada zraven. Malo je sicer hecno, da imajo toliko vojnih spomenikov (imajo jih res ogromno), glede na to, da na njihovih tleh nikoli ni bilo vojne, ampak na koncu sva ugotovila, da je verjetno ravno to, da vojna ni bila pri njih, razlog za toliko spomenikov. V Evropi so vojake lahko zaposlili s tem, da so popravljali vojno škodo, tu pa ni bilo kaj za popravljati, vojake pa je bilo vseeno treba nekako zaposliti, ko so se množično začeli vračati in tako so jim pač dali, da so gradili različne stvari, med drugim ceste in take ogromne spomenike.



Od tam sva se s tramvajem odpeljala na čisto drugi del mesta, kjer sva se sprehajala ob majhnih zalivčkih, v katerih so parkirane ogromne luksuzne jahte. Našla sva tudi park moderne umetnosti, kjer imajo na drevesu razstavljeno kockasto kravo, malo naprej imajo neke čudne vetrnice, zraven pa igrišče, kjer sva se izživljala z vrtiljaki. Na teh vrtiljakih sva se tako dolgo sukala, da se nama je že pošteno vrtelo in tako sva bila prisiljena odnehati :D Je pa bilo blazno zabavno in če ne bi bilo tako daleč od hostla, bi verjetno večkrat šla tja.
Nazadnje sva se ob reki sprehodila nazaj do hostla, ker je bilo že kar pozno.

Za četrtek pa sva imela v planu samo ogled parlamenta in potem plažo :) Melbourne ima namreč zelo dolgo peščeno obalo in tako sva se s še enim Nemcem, ki sva ga spoznala tu v hostlu, kar peš odpravila do plaže. Najprej je kako uro hoje do obale, potem pa ob obali še kako uro do tiste najbolj znane plaže St. Kilda Beach. Tako sva se lahko celo normalno kopala, ker je tukaj voda prav prijetno topla, ne tako kot tista ledenica ob veliki oceanski cesti. Bilo je enkratno. Krasna peščena plaža, super voda in dobra družba :D
Pesek je tukaj zelo nenavaden, od blizu je točno tak kot rjav sladkor, tako da bi zagotovo lahko ljudi jezil s tem, da si dajo pesek v kavo, samo koščke školjk bi moral prej pobrati ven :P



Proti večeru smo se odpravili nazaj in midva sva si za večerjo še zadnjič naredila kenguruja. Prav žal mi je, da se ga pri nas ne dobi, ker je to eden najboljših zrezkov, kar sem jih kdaj jedla.

Danes pa se popoldan vračava v Auckland. Tako zapuščava Land Down Under in upava, da bova še imela kdaj priliko priti nazaj, da raziščeva še ostale konce, ki jih zdaj nisva uspela videti. Avstralija je čudovita dežela, po eni strani zelo raznolika, po drugi strani spet zelo enolična. Ima nekaj najbolj zanimivih živali, kar si jih lahko zamislim, ima tudi nekaj najbolj strupenih živali (kar ne govori ravno v prid, ampak tako pač je) in ima tudi veliko fantastičnih lokacij, ki si jih je res vredno ogledati, od evkaliptusovih gozdov pa do klifov in gora. Nikjer drugje ne moreš božati koale in bežati pred kenguruji, ker ti je že zmanjkalo hrane za njih. Bilo je krasno :)

Avstralija nima samo ravnin

Najin tretji (in zadnji) izlet v okolici Melbourna je bil v nacionalni park Grampians. To je pravzaprav skupina treh gorskih verig, ki imajo skupaj obliko bumeranga. Najvišji vrh je visok približno 800 metrov, tako da nekih blazno visokih gor tam ni, ampak glede na to, kako ravna je sicer Avstralija, je 800 metrov že kar precej. Sicer pa nacionalni park obsega 220.000 hektarjev in je med drugim znan tudi po tem, da so tam včasih živela aboriginska plemena. Kot povsod drugod, so jih tudi tukaj uspešno odstranili, tako da lahko zdaj tam vidiš samo še center aboriginske kulture in kakšne skalne slikarije. Je pa v tem predelu ogromno avstralskih živali: kenguruji, koale, kljunači, vombati, kakaduji in ogromno raznih drugih ptic. Kar pestra druščina.

No izlet smo začeli kar zgodaj, glede na prejšnja dva. Nekaj pred osmo nam je uspelo priti iz Melbourna in med vožnjo proti nacionalnemu parku sva ugotovila, da je šofer avtobusa lani poleti potoval po Evropi in obiskal tudi Slovenijo. Celo spomnil se je še mest Ljubljana in Piran (in znal jih je izgovoriti :P), tako da sva bila prav presenečena. Rekel je, da mu je bilo tam zelo všeč in da bi z veseljem tam ostal dalj časa, ampak je bila Slovenija na koncu njegovega potovanja in se je moral vrniti domov. Pravi svetovni popotnik je, ker je potem razlagal, da je prepotoval že tudi ostale kontinente, tako da mu lahko človek res zavida (ampak enkrat bova tudi midva imela za sabo tak seznam potovanj :D).
Tako nama je vožnja do nacionalnega parka kar hitro minila. Peljali smo se mimo mesta Bellarat, kjer so v 19. stoletju našli precej zlata in tako se je ta predel precej razvil, čeprav je sicer sredi ničesa. Prvi postanek smo imeli v mestecu Moyston, ki trdi, da je rodno mesto namaza Vegamite (svetovno znan avstralski rjav namaz za na kruh, ki je po okusu malo podoben kvasu in je izredno bogat z vitaminom B – Avstralci ga obožujejo, ostali pa ne ravno preveč, je pa vsekakor zdrav). No to z rodnim mestom je malo sporno, ker samo mesto nima ravno zaslug za to, je pa res, da si ga je izmislil mož, ki se je rodil v Moystonu, tako da lahko rečemo, da je vsaj nekaj na tem. Mi smo tu dobili čaj in kekse (nič Vegamita) in se med tem ko smo jedli in pili lepo nastavljali dopoldanskemu soncu.

Za tem postankom smo se odpeljali v nacionalni park. Ko smo hodili skozi redko zaraščen gozd, smo naleteli na celo čredo divjih kengurujev, ki so nas z zanimanjem opazovali, ko smo se jih počasi približevali in potem smo se tako nekaj časa gledali, potem pa so odskakljali po svojih opravkih. Lepo jih je enkrat videti še tako v divjini. Sicer niso tako zaupljivi kot tisti v parku ali v zavetišču, ampak vseeno jim lahko prideš na kakšnih 5 metrov razdalje, ker se ljudi načeloma ne bojijo.



Videla sva tudi dva emuja, ki sta se čisto sproščeno sprehajala med drevesi in iskala hrano. Na srečo nisem videla nobene kače, ker od kar vem, da tu živi 7 od 10 najbolj strupenih kač, nimam več takšnega veselja hoditi po grmičevju in visoki travi.

Po tem živalskem srečanju smo obiskali aboriginski kulturni center Brambuk, kjer imajo razstavljen material o preteklosti Aboriginov, še posebej Koorijev (to je pleme, ki je živelo tukaj) in predstavljeno je bilo kako so živeli. Zanimivo je to, da je aboriginskih jezikov ogromno, ker je vsako pleme imelo svoj jezik in jeziki so med sabo zelo različni. Ne vem kako so se kaj sporazumevali med plemeni, pri toliko jezikih o_o Jedli so kenguruje in včasih tudi koale, čeprav koal niso jedli preveč pogosto, ker so imele „premočno“ meso, karkoli že to pomeni. Če so že jedli koalo, so jo skuhali kar s kožuhom vred, kar se mi zdi nenavadno. Iz kengurujevih kosti so izdelovali orodje in orožje, iz kož pa ogrinjala in odeje.
Na sploh so Aborigini zelo zanimivi. So res avstralski domorodci v pravem pomenu besede, ker so na ta konec sveta prišli s kontinentom vred. Ko so se kontinenti še držali skupaj (takrat je bila to še Pangea), je bilo morje do Avstralije tako plitvo, da so Aborigini kar peš šli tja. Tako so od takrat naprej živeli popolnoma ločeni od ostalih ljudi in tudi evolucija je pri njih malo drugače potekala, tako da so gensko že zelo drugačni od nas (tako drugačni, da že skoraj niso več ljudje, ampak svoja vrsta).

Ko smo si ogledali Brambuk, smo šli v mestece Halls Gap, kjer smo šli na kosilo. Midva sva jedla neke vrste Gyros s kengurujevim mesom. Njam :D Kenguru je zelo dober, poleg tega pa še zelo zdrav, ker tako rekoč nima maščobe, je pa izredno bogat z beljakovinami in tudi izredno bogat z železom, tako da si ga morava še malo privoščiti, dokler sva še tukaj.

Po kosilu smo se odpeljali v „višave“ in začeli so se vrstiti čudoviti razgledi. Najprej smo na ogromni skalni gmoti iskali podobo Indijanca in mislim, da smo ga celo našli. Za tem smo šli na razgledno točko, s katere se vidi Jaws of Death (čeljusti smrti), kar je skalna formacija, ki spominja na široko razprt krokodilji gobec. Prizor je res dober in kar jasno mi je, zakaj ima ta skala tako ime, ker je res kar grozeča. Sicer pa je razgled s te točke fenomenalen. Vidi se vse tri gorske verige, na sredini med njimi pa je vse močvirnato in zato je tudi lepo zeleno, kar sicer redko vidiš. Gorovje je večinoma iz peščenjaka, tako kot večina ostalega terena tukaj (tudi 12 apostolov je sam peščenjak).



S tega dela nacionalnega parka se tudi vidi enega od 12 jezer, ki se skrivajo med gorami. To jezero se imenuje Wartook in s tega jezera tečejo eni najlepših slapov v Viktoriji, McKenzie Falls. Ti slapovi so bili naš naslednji cilj in potem ko smo se spustili kar precej globoko po skalnatem pobočju, smo bili za svoj trud nagrajeni z res prečudovitim prizorom. Slapovi so kar visoki, padajo po temni navpični steni in se na nekaterih mestih, kjer je kakšen del stene izstopil, razbijajo v vse smeri, tako da se voda razprši v čudovitih mavričnih barvah. Voda se steka v temno zelen tolmun in ob tem tolmunu sva obnemelo sedela in strmela midva. Bilo je res lepo in ker je voda pršila naokoli tudi ni bilo vroče, kljub temu, da je sonce neutrudno sijalo. Če nas čez nekaj časa šofer ne bi opozoril, da se moramo počasi odpraviti naprej, bi verjetno kar do teme sedeli tam.



Od slapov smo se odpeljali naprej, se ustavili na še eni lepi razgledni točki in se potem odpeljali naprej do Grand Canyona. Imenuje se sicer res tako, kot tisti v ZDA, ampak ni niti približno tako velik. Je pa kljub temu več kot vreden ogleda, ker je pogled z vrha čudovit. Masivne skale, ki jih je čas izoblikoval v najbolj nemogoče oblike, navpično dvigajo in tvorijo ozek kanjon. Vse je precej temne barve in plasti so na okroglo naložene ena na drugo, tako da marsikje izgledajo kot ogromne temne gobe. Tako sva imela priliko uživati v plazenju pa skalah in skozi luknje med temi skalami in na srečo tudi tu ni bilo nobene kače :)



Po tem avanturističnem plezanju čez kanjon smo se obrnili nazaj proti Melbournu. Ustavili smo se še v mestecu Ararat, ki je v zgodovini tudi doživelo manjšo zlato mrzlico, oz. je zaradi zlate mrzlice nastalo, ker so ga ustanovili Kitajci, ki so prišli sem iskat srečo in bogastvo. Sedaj mesto ni več niti najmanj kitajsko. Od kar ni več zlata, se ukvarjajo s poljedelstvom in vinogradništvom. Sploh na vino so ponosni in zato imajo po celi osrednji ulici posajene vinske trte, ki se vijejo po drogovih ob cesti. To daje kar prikupen vtis in ta postanek je bil za konec prav prijeten.

Nazadnje je bil čas, da se vrnemo v Melbourne. Bil je krasen dan, še toliko bolj, ker smo imeli ves čas sonce, v Melbournu pa je bilo danes slabo vreme :D