Avstralija nima samo ravnin

Najin tretji (in zadnji) izlet v okolici Melbourna je bil v nacionalni park Grampians. To je pravzaprav skupina treh gorskih verig, ki imajo skupaj obliko bumeranga. Najvišji vrh je visok približno 800 metrov, tako da nekih blazno visokih gor tam ni, ampak glede na to, kako ravna je sicer Avstralija, je 800 metrov že kar precej. Sicer pa nacionalni park obsega 220.000 hektarjev in je med drugim znan tudi po tem, da so tam včasih živela aboriginska plemena. Kot povsod drugod, so jih tudi tukaj uspešno odstranili, tako da lahko zdaj tam vidiš samo še center aboriginske kulture in kakšne skalne slikarije. Je pa v tem predelu ogromno avstralskih živali: kenguruji, koale, kljunači, vombati, kakaduji in ogromno raznih drugih ptic. Kar pestra druščina.

No izlet smo začeli kar zgodaj, glede na prejšnja dva. Nekaj pred osmo nam je uspelo priti iz Melbourna in med vožnjo proti nacionalnemu parku sva ugotovila, da je šofer avtobusa lani poleti potoval po Evropi in obiskal tudi Slovenijo. Celo spomnil se je še mest Ljubljana in Piran (in znal jih je izgovoriti :P), tako da sva bila prav presenečena. Rekel je, da mu je bilo tam zelo všeč in da bi z veseljem tam ostal dalj časa, ampak je bila Slovenija na koncu njegovega potovanja in se je moral vrniti domov. Pravi svetovni popotnik je, ker je potem razlagal, da je prepotoval že tudi ostale kontinente, tako da mu lahko človek res zavida (ampak enkrat bova tudi midva imela za sabo tak seznam potovanj :D).
Tako nama je vožnja do nacionalnega parka kar hitro minila. Peljali smo se mimo mesta Bellarat, kjer so v 19. stoletju našli precej zlata in tako se je ta predel precej razvil, čeprav je sicer sredi ničesa. Prvi postanek smo imeli v mestecu Moyston, ki trdi, da je rodno mesto namaza Vegamite (svetovno znan avstralski rjav namaz za na kruh, ki je po okusu malo podoben kvasu in je izredno bogat z vitaminom B – Avstralci ga obožujejo, ostali pa ne ravno preveč, je pa vsekakor zdrav). No to z rodnim mestom je malo sporno, ker samo mesto nima ravno zaslug za to, je pa res, da si ga je izmislil mož, ki se je rodil v Moystonu, tako da lahko rečemo, da je vsaj nekaj na tem. Mi smo tu dobili čaj in kekse (nič Vegamita) in se med tem ko smo jedli in pili lepo nastavljali dopoldanskemu soncu.

Za tem postankom smo se odpeljali v nacionalni park. Ko smo hodili skozi redko zaraščen gozd, smo naleteli na celo čredo divjih kengurujev, ki so nas z zanimanjem opazovali, ko smo se jih počasi približevali in potem smo se tako nekaj časa gledali, potem pa so odskakljali po svojih opravkih. Lepo jih je enkrat videti še tako v divjini. Sicer niso tako zaupljivi kot tisti v parku ali v zavetišču, ampak vseeno jim lahko prideš na kakšnih 5 metrov razdalje, ker se ljudi načeloma ne bojijo.



Videla sva tudi dva emuja, ki sta se čisto sproščeno sprehajala med drevesi in iskala hrano. Na srečo nisem videla nobene kače, ker od kar vem, da tu živi 7 od 10 najbolj strupenih kač, nimam več takšnega veselja hoditi po grmičevju in visoki travi.

Po tem živalskem srečanju smo obiskali aboriginski kulturni center Brambuk, kjer imajo razstavljen material o preteklosti Aboriginov, še posebej Koorijev (to je pleme, ki je živelo tukaj) in predstavljeno je bilo kako so živeli. Zanimivo je to, da je aboriginskih jezikov ogromno, ker je vsako pleme imelo svoj jezik in jeziki so med sabo zelo različni. Ne vem kako so se kaj sporazumevali med plemeni, pri toliko jezikih o_o Jedli so kenguruje in včasih tudi koale, čeprav koal niso jedli preveč pogosto, ker so imele „premočno“ meso, karkoli že to pomeni. Če so že jedli koalo, so jo skuhali kar s kožuhom vred, kar se mi zdi nenavadno. Iz kengurujevih kosti so izdelovali orodje in orožje, iz kož pa ogrinjala in odeje.
Na sploh so Aborigini zelo zanimivi. So res avstralski domorodci v pravem pomenu besede, ker so na ta konec sveta prišli s kontinentom vred. Ko so se kontinenti še držali skupaj (takrat je bila to še Pangea), je bilo morje do Avstralije tako plitvo, da so Aborigini kar peš šli tja. Tako so od takrat naprej živeli popolnoma ločeni od ostalih ljudi in tudi evolucija je pri njih malo drugače potekala, tako da so gensko že zelo drugačni od nas (tako drugačni, da že skoraj niso več ljudje, ampak svoja vrsta).

Ko smo si ogledali Brambuk, smo šli v mestece Halls Gap, kjer smo šli na kosilo. Midva sva jedla neke vrste Gyros s kengurujevim mesom. Njam :D Kenguru je zelo dober, poleg tega pa še zelo zdrav, ker tako rekoč nima maščobe, je pa izredno bogat z beljakovinami in tudi izredno bogat z železom, tako da si ga morava še malo privoščiti, dokler sva še tukaj.

Po kosilu smo se odpeljali v „višave“ in začeli so se vrstiti čudoviti razgledi. Najprej smo na ogromni skalni gmoti iskali podobo Indijanca in mislim, da smo ga celo našli. Za tem smo šli na razgledno točko, s katere se vidi Jaws of Death (čeljusti smrti), kar je skalna formacija, ki spominja na široko razprt krokodilji gobec. Prizor je res dober in kar jasno mi je, zakaj ima ta skala tako ime, ker je res kar grozeča. Sicer pa je razgled s te točke fenomenalen. Vidi se vse tri gorske verige, na sredini med njimi pa je vse močvirnato in zato je tudi lepo zeleno, kar sicer redko vidiš. Gorovje je večinoma iz peščenjaka, tako kot večina ostalega terena tukaj (tudi 12 apostolov je sam peščenjak).



S tega dela nacionalnega parka se tudi vidi enega od 12 jezer, ki se skrivajo med gorami. To jezero se imenuje Wartook in s tega jezera tečejo eni najlepših slapov v Viktoriji, McKenzie Falls. Ti slapovi so bili naš naslednji cilj in potem ko smo se spustili kar precej globoko po skalnatem pobočju, smo bili za svoj trud nagrajeni z res prečudovitim prizorom. Slapovi so kar visoki, padajo po temni navpični steni in se na nekaterih mestih, kjer je kakšen del stene izstopil, razbijajo v vse smeri, tako da se voda razprši v čudovitih mavričnih barvah. Voda se steka v temno zelen tolmun in ob tem tolmunu sva obnemelo sedela in strmela midva. Bilo je res lepo in ker je voda pršila naokoli tudi ni bilo vroče, kljub temu, da je sonce neutrudno sijalo. Če nas čez nekaj časa šofer ne bi opozoril, da se moramo počasi odpraviti naprej, bi verjetno kar do teme sedeli tam.



Od slapov smo se odpeljali naprej, se ustavili na še eni lepi razgledni točki in se potem odpeljali naprej do Grand Canyona. Imenuje se sicer res tako, kot tisti v ZDA, ampak ni niti približno tako velik. Je pa kljub temu več kot vreden ogleda, ker je pogled z vrha čudovit. Masivne skale, ki jih je čas izoblikoval v najbolj nemogoče oblike, navpično dvigajo in tvorijo ozek kanjon. Vse je precej temne barve in plasti so na okroglo naložene ena na drugo, tako da marsikje izgledajo kot ogromne temne gobe. Tako sva imela priliko uživati v plazenju pa skalah in skozi luknje med temi skalami in na srečo tudi tu ni bilo nobene kače :)



Po tem avanturističnem plezanju čez kanjon smo se obrnili nazaj proti Melbournu. Ustavili smo se še v mestecu Ararat, ki je v zgodovini tudi doživelo manjšo zlato mrzlico, oz. je zaradi zlate mrzlice nastalo, ker so ga ustanovili Kitajci, ki so prišli sem iskat srečo in bogastvo. Sedaj mesto ni več niti najmanj kitajsko. Od kar ni več zlata, se ukvarjajo s poljedelstvom in vinogradništvom. Sploh na vino so ponosni in zato imajo po celi osrednji ulici posajene vinske trte, ki se vijejo po drogovih ob cesti. To daje kar prikupen vtis in ta postanek je bil za konec prav prijeten.

Nazadnje je bil čas, da se vrnemo v Melbourne. Bil je krasen dan, še toliko bolj, ker smo imeli ves čas sonce, v Melbournu pa je bilo danes slabo vreme :D