Zapuščava peti kontinent

Zadnji trije dnevi v Melbournu so minili precej umirjeno. V torek sva najprej posedala na osrednjem trgu in gledala olimpijske igre na ogromni televiziji, ki jo imajo tam na steni ene od zgradb. Televizija je velika vsaj kakih 5 metrov, tako da se lahko razkomotiš skoraj kjerkoli na trgu in še vedno dobro vidiš.



Ko so končali prenos olimpijskih iger, sva se odpravila na stolpnico Eureka Tower, kjer imajo najvišjo razgledno ploščad na južni polobli. Stavba je visoka 300 metrov, ploščad pa je na višini 285 metrov, tako da lahko vidiš res celo mesto, pristanišče, morje in z daljnogledom opazuješ dogajanje na ulicah. Eno nadstropje nad ploščadjo imajo eno zelo drago restavracijo, sicer pa je to v bitsvu stanovanjski blok, tako da ljudje živijo notri. Če že živiš sredi tako ogromnega mesta, je fino, da živiš na taki lokaciji. Če imaš stanovanje tako visoko, te ne doseže hrup mesta, pa še razgled imaš fantastičen.

Na ploščad, ki je v 88. nadstropju stavbe, sva se odpeljala z dvigalom. To dvigalo se vzpenja s hitrostjo 9 m/s, tako da je že kar malo neprijetno, ker ti precej nabije pritisk v glavi. Do 88. nadstropja se pelje 38 sekund in potem, ko sva na vrhu stopila ven, sva bila kar malo omotična. To, da sva skoraj takoj, ko sva stopila iz dvigala, zagledala tla 300 metrov pod sabo, ni ravno pomagalo pri omotici, ampak razgled nama je res skoraj vzel dih. Vidi se vse, čisto vse. Ker je bil zelo jasen dan, se je videlo tudi ljudi, ki so hiteli po pločnikih, pa kako sta dva igrala tenis in kako se avtomobili rinejo v kolone, ker so nervozni. Bilo je res krasno.



Potem sva malo krožila okoli, da sva videla vse konce mesta in nazadnje šla po vstopnice za zadevo, ki ji pravijo Edge. To je ena taka velika steklena škatla, v katero te zaprejo in potem visiš skoraj 300 metrov nad tlemi in lahko gledaš dol, ker so tudi tla steklena. Nekatere je bilo prav strah in so stali samo ob robu in se držali za ročaje, midva pa se nisva ravno sekirala, ker se nama je zdelo, da 45 mm debelo steklo ne bo ravno tako zlahka popustilo. Bilo je kar zanimivo, ampak če ne bi na sobotnem in potem še na ponedeljkovem izletu dobila brezplačnih vstopnic, verjetno ne bi šla, ker tako posebno spet ni.

Ko sva se nagledala vseh mogočih koncev mesta, sva se šla še malo sprehajat po ulicah in potem počivat v hostel, ker je najina vstopnica za Eureko veljala še za večerni vstop. Zato sva se ob kakih 19h odpravila nazaj, da si z najvišje točke mesta ogledava sončni zahod. In to si je bilo res vredno ogledati, ker je bil zahod čudovit. Če zahaja za mestom sicer ni isto, kot če gledaš, kako zahaja v morje, ampak v smeri zahoda skozi mesto teče reka Yarra in tako se je ob zahodu vse oranžno svetlikalo in je kljub temu zelo lepo. Ko je sonce zašlo, sva lahko opazovala, kako se počasi prižigajo lučke po mestu in kmalu je cel Melbourne žarel. Ker sva imela še dve prosti vstopnici za Edge, sva šla še enkrat gledati 300 metrov globine pod nogami, oz. Bolj pod ritjo, ker sva se vsedla na tla in se skoraj prilepila na steklo. Za tem pa sva si poiskala udobne sedeže in uživala v nočnem razgledu, ki je res neverjetno. Šele ob takem prizoru ti res postane jasno, kako ogromno mesto je to. Nazadje že res dobiš občutek, da se sploh ne konča. Na eni strani je sicer omejeno s pristaniščem, tako da ga v temi kar naenkrat zmanjka, na drugo stran pa se kar širi in širi in nekje daleč na obzorju vidiš temno črto, kjer se počasi začenja predmestje.



Na vrhu mesta sva sedela dokler niso zaprli, potem pa sva se počasi odpravila nazaj v hostel.

V sredo in četrtek sva si vzela čas, da sva šla pogledati še tistih nekaj znamenitosti, ki jih še nisva uspela videti. V sredo sva se skozi ogromen park sprehodila do njihovega spomenika vojakom, ki so se borili v obeh svetovnih vojnah in v ostalih vojnah, v katerih je bila udeležena Velika Britanija. Spomenik je ogromna piramidasta stavba, ki ima tudi grobnico in vse kar spada zraven. Malo je sicer hecno, da imajo toliko vojnih spomenikov (imajo jih res ogromno), glede na to, da na njihovih tleh nikoli ni bilo vojne, ampak na koncu sva ugotovila, da je verjetno ravno to, da vojna ni bila pri njih, razlog za toliko spomenikov. V Evropi so vojake lahko zaposlili s tem, da so popravljali vojno škodo, tu pa ni bilo kaj za popravljati, vojake pa je bilo vseeno treba nekako zaposliti, ko so se množično začeli vračati in tako so jim pač dali, da so gradili različne stvari, med drugim ceste in take ogromne spomenike.



Od tam sva se s tramvajem odpeljala na čisto drugi del mesta, kjer sva se sprehajala ob majhnih zalivčkih, v katerih so parkirane ogromne luksuzne jahte. Našla sva tudi park moderne umetnosti, kjer imajo na drevesu razstavljeno kockasto kravo, malo naprej imajo neke čudne vetrnice, zraven pa igrišče, kjer sva se izživljala z vrtiljaki. Na teh vrtiljakih sva se tako dolgo sukala, da se nama je že pošteno vrtelo in tako sva bila prisiljena odnehati :D Je pa bilo blazno zabavno in če ne bi bilo tako daleč od hostla, bi verjetno večkrat šla tja.
Nazadnje sva se ob reki sprehodila nazaj do hostla, ker je bilo že kar pozno.

Za četrtek pa sva imela v planu samo ogled parlamenta in potem plažo :) Melbourne ima namreč zelo dolgo peščeno obalo in tako sva se s še enim Nemcem, ki sva ga spoznala tu v hostlu, kar peš odpravila do plaže. Najprej je kako uro hoje do obale, potem pa ob obali še kako uro do tiste najbolj znane plaže St. Kilda Beach. Tako sva se lahko celo normalno kopala, ker je tukaj voda prav prijetno topla, ne tako kot tista ledenica ob veliki oceanski cesti. Bilo je enkratno. Krasna peščena plaža, super voda in dobra družba :D
Pesek je tukaj zelo nenavaden, od blizu je točno tak kot rjav sladkor, tako da bi zagotovo lahko ljudi jezil s tem, da si dajo pesek v kavo, samo koščke školjk bi moral prej pobrati ven :P



Proti večeru smo se odpravili nazaj in midva sva si za večerjo še zadnjič naredila kenguruja. Prav žal mi je, da se ga pri nas ne dobi, ker je to eden najboljših zrezkov, kar sem jih kdaj jedla.

Danes pa se popoldan vračava v Auckland. Tako zapuščava Land Down Under in upava, da bova še imela kdaj priliko priti nazaj, da raziščeva še ostale konce, ki jih zdaj nisva uspela videti. Avstralija je čudovita dežela, po eni strani zelo raznolika, po drugi strani spet zelo enolična. Ima nekaj najbolj zanimivih živali, kar si jih lahko zamislim, ima tudi nekaj najbolj strupenih živali (kar ne govori ravno v prid, ampak tako pač je) in ima tudi veliko fantastičnih lokacij, ki si jih je res vredno ogledati, od evkaliptusovih gozdov pa do klifov in gora. Nikjer drugje ne moreš božati koale in bežati pred kenguruji, ker ti je že zmanjkalo hrane za njih. Bilo je krasno :)

Avstralija nima samo ravnin

Najin tretji (in zadnji) izlet v okolici Melbourna je bil v nacionalni park Grampians. To je pravzaprav skupina treh gorskih verig, ki imajo skupaj obliko bumeranga. Najvišji vrh je visok približno 800 metrov, tako da nekih blazno visokih gor tam ni, ampak glede na to, kako ravna je sicer Avstralija, je 800 metrov že kar precej. Sicer pa nacionalni park obsega 220.000 hektarjev in je med drugim znan tudi po tem, da so tam včasih živela aboriginska plemena. Kot povsod drugod, so jih tudi tukaj uspešno odstranili, tako da lahko zdaj tam vidiš samo še center aboriginske kulture in kakšne skalne slikarije. Je pa v tem predelu ogromno avstralskih živali: kenguruji, koale, kljunači, vombati, kakaduji in ogromno raznih drugih ptic. Kar pestra druščina.

No izlet smo začeli kar zgodaj, glede na prejšnja dva. Nekaj pred osmo nam je uspelo priti iz Melbourna in med vožnjo proti nacionalnemu parku sva ugotovila, da je šofer avtobusa lani poleti potoval po Evropi in obiskal tudi Slovenijo. Celo spomnil se je še mest Ljubljana in Piran (in znal jih je izgovoriti :P), tako da sva bila prav presenečena. Rekel je, da mu je bilo tam zelo všeč in da bi z veseljem tam ostal dalj časa, ampak je bila Slovenija na koncu njegovega potovanja in se je moral vrniti domov. Pravi svetovni popotnik je, ker je potem razlagal, da je prepotoval že tudi ostale kontinente, tako da mu lahko človek res zavida (ampak enkrat bova tudi midva imela za sabo tak seznam potovanj :D).
Tako nama je vožnja do nacionalnega parka kar hitro minila. Peljali smo se mimo mesta Bellarat, kjer so v 19. stoletju našli precej zlata in tako se je ta predel precej razvil, čeprav je sicer sredi ničesa. Prvi postanek smo imeli v mestecu Moyston, ki trdi, da je rodno mesto namaza Vegamite (svetovno znan avstralski rjav namaz za na kruh, ki je po okusu malo podoben kvasu in je izredno bogat z vitaminom B – Avstralci ga obožujejo, ostali pa ne ravno preveč, je pa vsekakor zdrav). No to z rodnim mestom je malo sporno, ker samo mesto nima ravno zaslug za to, je pa res, da si ga je izmislil mož, ki se je rodil v Moystonu, tako da lahko rečemo, da je vsaj nekaj na tem. Mi smo tu dobili čaj in kekse (nič Vegamita) in se med tem ko smo jedli in pili lepo nastavljali dopoldanskemu soncu.

Za tem postankom smo se odpeljali v nacionalni park. Ko smo hodili skozi redko zaraščen gozd, smo naleteli na celo čredo divjih kengurujev, ki so nas z zanimanjem opazovali, ko smo se jih počasi približevali in potem smo se tako nekaj časa gledali, potem pa so odskakljali po svojih opravkih. Lepo jih je enkrat videti še tako v divjini. Sicer niso tako zaupljivi kot tisti v parku ali v zavetišču, ampak vseeno jim lahko prideš na kakšnih 5 metrov razdalje, ker se ljudi načeloma ne bojijo.



Videla sva tudi dva emuja, ki sta se čisto sproščeno sprehajala med drevesi in iskala hrano. Na srečo nisem videla nobene kače, ker od kar vem, da tu živi 7 od 10 najbolj strupenih kač, nimam več takšnega veselja hoditi po grmičevju in visoki travi.

Po tem živalskem srečanju smo obiskali aboriginski kulturni center Brambuk, kjer imajo razstavljen material o preteklosti Aboriginov, še posebej Koorijev (to je pleme, ki je živelo tukaj) in predstavljeno je bilo kako so živeli. Zanimivo je to, da je aboriginskih jezikov ogromno, ker je vsako pleme imelo svoj jezik in jeziki so med sabo zelo različni. Ne vem kako so se kaj sporazumevali med plemeni, pri toliko jezikih o_o Jedli so kenguruje in včasih tudi koale, čeprav koal niso jedli preveč pogosto, ker so imele „premočno“ meso, karkoli že to pomeni. Če so že jedli koalo, so jo skuhali kar s kožuhom vred, kar se mi zdi nenavadno. Iz kengurujevih kosti so izdelovali orodje in orožje, iz kož pa ogrinjala in odeje.
Na sploh so Aborigini zelo zanimivi. So res avstralski domorodci v pravem pomenu besede, ker so na ta konec sveta prišli s kontinentom vred. Ko so se kontinenti še držali skupaj (takrat je bila to še Pangea), je bilo morje do Avstralije tako plitvo, da so Aborigini kar peš šli tja. Tako so od takrat naprej živeli popolnoma ločeni od ostalih ljudi in tudi evolucija je pri njih malo drugače potekala, tako da so gensko že zelo drugačni od nas (tako drugačni, da že skoraj niso več ljudje, ampak svoja vrsta).

Ko smo si ogledali Brambuk, smo šli v mestece Halls Gap, kjer smo šli na kosilo. Midva sva jedla neke vrste Gyros s kengurujevim mesom. Njam :D Kenguru je zelo dober, poleg tega pa še zelo zdrav, ker tako rekoč nima maščobe, je pa izredno bogat z beljakovinami in tudi izredno bogat z železom, tako da si ga morava še malo privoščiti, dokler sva še tukaj.

Po kosilu smo se odpeljali v „višave“ in začeli so se vrstiti čudoviti razgledi. Najprej smo na ogromni skalni gmoti iskali podobo Indijanca in mislim, da smo ga celo našli. Za tem smo šli na razgledno točko, s katere se vidi Jaws of Death (čeljusti smrti), kar je skalna formacija, ki spominja na široko razprt krokodilji gobec. Prizor je res dober in kar jasno mi je, zakaj ima ta skala tako ime, ker je res kar grozeča. Sicer pa je razgled s te točke fenomenalen. Vidi se vse tri gorske verige, na sredini med njimi pa je vse močvirnato in zato je tudi lepo zeleno, kar sicer redko vidiš. Gorovje je večinoma iz peščenjaka, tako kot večina ostalega terena tukaj (tudi 12 apostolov je sam peščenjak).



S tega dela nacionalnega parka se tudi vidi enega od 12 jezer, ki se skrivajo med gorami. To jezero se imenuje Wartook in s tega jezera tečejo eni najlepših slapov v Viktoriji, McKenzie Falls. Ti slapovi so bili naš naslednji cilj in potem ko smo se spustili kar precej globoko po skalnatem pobočju, smo bili za svoj trud nagrajeni z res prečudovitim prizorom. Slapovi so kar visoki, padajo po temni navpični steni in se na nekaterih mestih, kjer je kakšen del stene izstopil, razbijajo v vse smeri, tako da se voda razprši v čudovitih mavričnih barvah. Voda se steka v temno zelen tolmun in ob tem tolmunu sva obnemelo sedela in strmela midva. Bilo je res lepo in ker je voda pršila naokoli tudi ni bilo vroče, kljub temu, da je sonce neutrudno sijalo. Če nas čez nekaj časa šofer ne bi opozoril, da se moramo počasi odpraviti naprej, bi verjetno kar do teme sedeli tam.



Od slapov smo se odpeljali naprej, se ustavili na še eni lepi razgledni točki in se potem odpeljali naprej do Grand Canyona. Imenuje se sicer res tako, kot tisti v ZDA, ampak ni niti približno tako velik. Je pa kljub temu več kot vreden ogleda, ker je pogled z vrha čudovit. Masivne skale, ki jih je čas izoblikoval v najbolj nemogoče oblike, navpično dvigajo in tvorijo ozek kanjon. Vse je precej temne barve in plasti so na okroglo naložene ena na drugo, tako da marsikje izgledajo kot ogromne temne gobe. Tako sva imela priliko uživati v plazenju pa skalah in skozi luknje med temi skalami in na srečo tudi tu ni bilo nobene kače :)



Po tem avanturističnem plezanju čez kanjon smo se obrnili nazaj proti Melbournu. Ustavili smo se še v mestecu Ararat, ki je v zgodovini tudi doživelo manjšo zlato mrzlico, oz. je zaradi zlate mrzlice nastalo, ker so ga ustanovili Kitajci, ki so prišli sem iskat srečo in bogastvo. Sedaj mesto ni več niti najmanj kitajsko. Od kar ni več zlata, se ukvarjajo s poljedelstvom in vinogradništvom. Sploh na vino so ponosni in zato imajo po celi osrednji ulici posajene vinske trte, ki se vijejo po drogovih ob cesti. To daje kar prikupen vtis in ta postanek je bil za konec prav prijeten.

Nazadnje je bil čas, da se vrnemo v Melbourne. Bil je krasen dan, še toliko bolj, ker smo imeli ves čas sonce, v Melbournu pa je bilo danes slabo vreme :D

Dolina reke Yarre

Spet dve novi objavi. Začnite pri spodnji ;)

Šla sva na drugi izlet, ki je bil v dolino reke Yarre. Posebno pri tem je to, da je to izjemno vinorodna pokrajina kakšno uro iz Melbourna in tako si lahko mislite, kaj sva večino dneva počela :D Preizkušala sva avstralska vina. Šla sva s skupino 10 ljudi in obiskali smo 4 vinske domačije (tu jim ne pravijo vinske kleti). In moram reči, da so res radodarni, ker sva lahko poskusila skoraj vsa vina, ki jih pridelujejo (in teh je kar precej). Vino ima tu res neverjetno poln okus. In poskusila sva vse, od suhih belih, do sladkih rdečih in različne vrste penine (med drugim sladko rdečo penino, ki je fantastična in če boste kjerkoli imeli priložnost poskusiti rdečo penino, jo le dajte, ker je čisto nekaj drugega kot tista, ki smo je vajeni). Sploh rdeče vino je blazno dobro tukaj, ima prav žlahten okus (vsaj večina) in vodič nas je tudi naučil, kako pravilno poskušati vino, tako da smo vsaj izgledali kot profesionalci. Ta naš vodič sicer prav obvlada, ker je študiran vinolog (ne vem kako bi temu rekla drugače, ampak tu lahko študiraš vinarstvo) in je kar nekaj časa tudi delal v tem poslu, zdaj pa se za malo raznolikosti ukvarja s turizmom. Tako nas je lahko dobro poučil o tem, kako je treba profesionalno tiščati nos v kozarec in kako je treba vrteti kozarec (kar je nekaterim šlo presenetljivo slabo in naju je zelo zabavalo :D).





Po prvih dveh vinskih domačijah smo imeli tudi kosilo v zelo fini italijansko restavraciji. Nama bi sicer bilo ljubše, če bi šli v kako tradicionalno avstralsko restavracijo na malo kenguruja, ampak tudi ta italijanska verzija ni bila slaba. Hrana je bila odlična in zraven so postregli tudi kozarec lokalnega vina (ker ga še nismo uspeli dovolj poskusiti :P), tako da smo bili na koncu vsi zelo zadovoljni. Sledili sta še dve vinski kleti/domačiji in na tisti zadnji smo dobili za poskusiti tudi malo lokalnega sira (poudarek je na malo, ker smo ga res lahko samo poskusili). So pa imeli tam na izbiro različna peneča vina, tako da so vseeno prišli na svoj račun.

Od tam smo se potem odpravili nazaj proti Melbournu in se še nekaj časa vozili po široki rečni dolini, ki je polna vinogradov in tudi sicer je zelo lepa, ampak precej suha (v tem koncu ni ravno veliko padavin). Bil je zelo lep dan, malo poučen in zelo okusen :D

12 apostolov

Tasmanijo sva zapustila in zdaj se že par dni spet potikava po Melbournu in okolici. Vroče je ko pes! 30 stopinj preseže kot za šalo že takoj zjutraj in potem vsi samo žejno iščemo senco dokler sonce ne zaide. Vroče je tu doli, človek si težko predstavlja, da je v bistvu februar.

No najprej sva dva dni porabila, da sva se od Tasmanije spet aklimatizirala nazaj na celino. In danes sva si privoščila prvi izlet, ki naju je popeljal iz Melbourna po veliki oceanski cesti. Najprej smo obiskali svetovno znano surfersko plažo Bells Beach, ki je naravnost čudovita. Voda je sicer zelo hladna (tako kot po celi obali tukaj), ampak okolica je tako vabljiva, da bi lahko kar ves dan poležavala na tem oranžnem pesku in opazovala surferje kako se trudijo obdržati na valovih. Za vse punce, ki se mogoče slinijo ob omembi surferjev, lahko povem, da so vsi v neoprenskih oblekah, tako da je plaža najbolj privlačna zadeva :P



Od tam smo se odpravili v enega od gozdov, kjer je mogoče od blizu opazovati divje koale. Tako sva ugotovila, da je čisto vseeno, če koalo vidiš v divjini ali v kakšnem rezervatu, ker povsod delajo isto – spijo, spijo in spijo. Smo pa jih lahko opazovali kar od blizu, ker se med spanjem sploh ne dajo motiti.
Od koal smo se potem nekaj časa vozili tik ob oceanu (zato pa se cesta imenuje velika oceanska cesta). Za kosilo smo naredili premor ob enem od morskih rokavov, ki segajo precej v notranjost in tam sva naletela na skupino Avstralcev, ki so imeli piknik, tako da sva dobila njihove klobasice in za osvežitev na koncu še lubenico. Tu so ljudje res odprti in prijazni in neverjetno uživajo v družbi tujcev. Vse so naju izprašali, od kod sva, kje sva že bila, kako je kje bilo... eden od njih je celo točno vedel od kod sva, ker je njegov sosed z marinci bil v Sloveniji. Marsikaj izveš, če se malo nastaviš v bližino kakšne skupine Ozzijev :D

Od tam smo se peljali naprej ob obali in se ustavili še na spominski točki, ki je posvečena Avstralcem, ki so se borili v 2. svetovni vojni. Tisti, ki so se vrnili iz vojne, so namreč zgradili celotno cesto (malo so jim pomagali še brezdomci in brezposelni), ker so morali zelo hitro najti delo za kar veliko ljudi in tako so se pač odločili, da bodo jim dali graditi cesto. Zadeva je dolga slabih 300 km, tako da so imeli res kaj za početi.
Celotna vožnja je bila čudovita, ker se skoraj ves čas voziš tik ob vodi in razgled na plaže in na skalnate police, ki so ostanki strjene lave iz obdobja, ko so vulkani še oblikovali ta predel, je res fantastičen.

Nazadnje smo prišli do točke, zaradi katere smo se sploh tako daleč peljali. Prišli smo v območje 12-ih apostolov. To so skalni stolpi, ki štrlijo iz morja. Sliši se mogoče malo dolgočasno, ampak ni, niti najmanj. Pogled nanje je fenomenalen. Najprej sva v dveh zalivčkih videla 4 apostole (ime je mogoče malo zgrešeno, ampak nekomu se je pač zdelo, da bo to poimenovanje pritegnilo turiste) in potem sva se po stopnicah spustila v zaliv, ki je znan po zgodbi o brodolomu. Neka ladja je tu v bližini zašla v neurje in ker je bila že blizu obale, je kapitan ukazal, naj vržejo sidro. Problem je bil v tem, da je obala popolnnoma peščena in tako se sidro ni imelo za kaj zatakniti in ladja se je žalostno raztreščila na skalah, ki štrlijo iz peska (verjetno na apostolih). Na obalo sta se rešila moški in ženska, edina preživela izmed 52 potnikov te ladje (ki ima zelo komplicirano ime in se ga zdaj ne spomnim). Težava je bila v tem, da takrat ni bilo lepih praktičnih stopnic, po katerih bi lahko elegantno prišla iz zaliva in tako sta se morala presneto namučiti, da sta prišla tam ven. Ker je on njo pred tem napil (da bi jo pogrel, ker mu je skoraj zmrznila), je bilo vse skupaj še toliko bolj težavno. Nazadnje sta se rešila, on je uspel pripeljati pomoč in tako sta nekaj mesecev preživela na eni od okoliških kmetij, kjer sta se tudi zaljubila, ampak je njega bilo preveč strah, da bi jo prosil za roko in tako se je vrnila v Anglijo, kjer se je poročila, on pa je postal kapitan in doživel še tri brodolome (nekaterih res nič ne izuči).




Po krajšem postanku v zalivu, kjer smo lahko povečerjali (in midva sva izkoristila postanek za kratko – res kratko – kopanje v ledeni avstralski vodi), smo se odpravili na točko, kjer se najlepše vidi apostole in tam smo bili ravno ob pravem času za sončni zahod. To je bil prizor, ki ga ni mogoče opisati, človek ga mora doživeti (ali pa vsaj videti na najinih mnogih fotografijah :P). Bilo je prav magično. Na obzorju ni bilo ničesar, do koder je segel pogled je bilo le morje in tako je sonce počasi potonilo vanj v vsej svoji divji oranžni barvi in vse okoli se je odsevalo v vseh mogočih odtenkih rumene, oranžne in rdeče. Skoraj bi pozabila na apostole :D Ampak tudi ta del je tam čudovit, ker se valovi peneče lomijo na skalah, tako da se vse rdeče odseva v temno modri vodi in beli peni vse okoli skal. Naravnost magično. S točke, od koder smo opazovali zahod, se vidi 6 apostolov, če pa pogledaš tam še na drugo stran, vidiš še preostala dva, tako da jih je na koncu res 12. Če se že potikaš v okolici Melbourna, je to res treba iti pogledati, ker je že sama obala fantastična, ti monoliti so še bolj fantastični, če pa si tam še za sončni zahod, pa moraš paziti, da ne pozabiš čeljusti, ker ti definitivno nekje tu vmes pade dol.





Po tem krasnem doživetju smo se odpravili na nočno vožnjo nazaj proti Melbournu. Žal nismo uspeli pogledati London Bridge, skalne formacije, ki je nastala popolnoma naravno in res izgleda kot most, tak, kot bi ga uprizorili v enciklopediji pod vnosom „most“. No, vsega ne moreš videti, ampak tudi brez tega je bilo nepozabno.

Mali vombati, prijazni vragi in požrešni kenguruji

Videla sva tasmanskega vraga :) Ampak da začnem na začetku...

Včeraj sva obiskala Bonorong, zavetišče za divje živali. To je zavetišče, kjer imajo samo poškodovane živali, ki jih zdravijo in mladiče poškodovanih živali (predvsem sirote, nekaj pa je tudi takšnih, ki se jih je skotilo v zavetišču, ker je bila žival breja, ko se je ponesrečila).

Zjutraj sva se najprej z avtobusom odpeljala do Brightona, od tam pa je bilo še kakšnih 20 minut hoje. Ker sva v Avstraliji so nama seveda ob poti vsi, ki sva jih srečala, razložili, kako prideva do Bonoronga, čeprav nisva nič spraševala in sva točno vedela kam morava iti. En gospod je celo z avtom ustavil in rekel, da naju je videl in hotel zapeljati do tja, ker je predvideval da greva v živalski park, ampak da je samo še kakšnih 100 metrov in da verjetno ne rabiva prevoza. Naju pa je povprašal od kod sva in potem rekel, naj kar ostaneva tu, ker rabijo mlade ljudi :D Avstralci so res prijazni, počasi bom prepričana, da še bolj od Novozelandcev.

Ko sva prispela do Bonoronga, sva na blagajni dobila hrano za kenguruje, potem pa sva počakala kakšnih 15 minut, da se je začel voden ogled in hranjenje. Najprej nam je ena od oskrbnic predstavila Humphryja, 1 leto starega vombata, ki smo ga lahko tudi božali :).


Mamo mu je zbil avto in neki ljudje so ga našli (še vedno v mamini vreči) in obvestili zavetišče, kjer zdaj že nekaj mesecev skrbijo zanj. Vombati se skotijo tako kot kenguruji in ostali vrečarji. Veliki so kot fižolček in potem bivajo v mamini vreči, dokler niso dovolj močni, da lahko začnejo sami jesti še kaj drugega kot mleko. Zelo zanimivo dejstvo je, da sploh ne potrebujejo mame za nič, razen za hrano. Od prvega dne naprej vedo, kako se koplje rove, kako se brani pred plenilci in vse ostale življenjsko pomembne stvari, ker jim je to vse prirojeno. Ko dopolnijo 2 leti, se iz ljubkih, cartljivih in družabnih bitij spremenijo v agresivne samotarje in zapustijo mamo ter grejo po svoje. Zrasejo do enega metra in odrasel vombat tehta do 40 kg. Živijo v rovih pod zemljo in ti rovi so lahko dolgi po 20 metrov. Najbolj zanimivo od vsega pa se mi je zdelo to, kako se branijo pred plenilci. Od kar je izumrl tasmanski tiger sicer nimajo naravnega sovražnika, največ težav povzročajo psi, ki jih radi lovijo po gozdovih. Vombat lahko teče s hitrostjo do 40 km/h, tako da lahko uide preganjalcu in se skrije v rov. Ko pride v rov pa z zadnjico zapre odprtino, tako da mu zadek dejansko gleda iz rova. Zadaj ima namreč okostenelo ploščo, ki je tako trda, da je pes ne more zagrabiti in tako lahko grize in praska po njej kolikor hoče in vombat ne bo čutil ničesar. Če vse skupaj traja dalj časa in se vombat naveliča, lahko malo popusti, da nastane špranja in ko pes pomoli glavo v to špranjo, mu jo z zadkom pritisne ob strop rova in ker je ta plošča tako trda, lahko psu zdrobi glavo. Tako da ima ta kosmat vrečar neverjetno dobro obrambo, ker precej psov nastrada zaradi tega.
Sicer pa vombati večino dneva prespijo, tako da so precej lene živali. Tu se med drugim vidi sorodnost s koalami. Vombati in koale imajo namreč skupnega prednika in to se dejansko kar dobro vidi. Dlaka je skoraj enaka pri obeh in tako kot vombat ima tudi koala to ploščo na zadnjici, ampak je ne uporablja za iste namene kot vombat, Koali bolj prav pride kot opora pri sedenju na veji evkaliptusa, da je ne tišči, ker ko se enkrat namesti, se tako rekoč ne premika več. Koale spijo 20 ur na dan, preostale 4 ure pa jejo (od tega se dejansko premikajo samo kakšnih 5 minut). To je zato, ker evkaliptus ne daje skoraj nobene energije in zato morajo res minimalizirati svoje gibanje.
Mi smo lahko malo cartali enega koaljega samca, ki je sin koale z enega od bližnjih otokov (na sami Tasmaniji ni koal, ker je premalo evkaliptusovih vrst, ki bi jih lahko jedle). Sem je prišla, ker je na tistem otoku bil ogromen požar in tu je skotila dva samčka. Ko smo že pri požarih, to je eden od zelo redkih primerov, ko koala celo gre piti vodo. Omenila sem že, da koale ne pijejo (tako so tudi dobile ime), v zelo izrednih primerih, kakršen je požar, pa grejo piti.



Zdaj pa moram povedati še, da sva videla tudi tega slovitega tasmanskega vraga. Te male zverinice niso ne agresivne, ne grozne in ne nevarne. So zelo prijazne, srčkane male kosmate zadevice in svoje sloves so dobile samo zato, ker ne znajo olikano jesti. Ko jejo namreč spuščajo najbolj nemogoče renčeče zvoke, kar si jih je možno zamisliti in prvi priseljenci na otoku so, ko so ponoči slišali te zvoke, mislili, da je otok obsedel sam hudič in tako je ta zverinica dobila ime. Je pa tudi res, da ima majhna živo rdeča ušesa, ki spominjajo na vragove rogove.
No to njihovo prehranjevanje sva uspela videti, ker so dobili ribe in kar verjamem, da bi bilo človeka ponoči strah, če bi v gozdu to slišal, ker res grozno renčijo in mljaskajo, ko jejo. So pa zelo zabavni za opazovati.




Sicer je tasmanski vrag popolnoma nenevaren. Še med sabo se ne ravsajo ampak samo renčijo in si kažejo zobe, se malo butajo z zobmi eden ob drugega in potem tisti, ki bolj grozno zgleda, prežene tistega, ki ne uspe biti tako grozen. In to je vse. Ponavadi izvajajo te predstave, ko se gre za hrano. So mrhovinarji in tako hrano iščejo, ne lovijo. Vohajo izjemno dobro (hrano zavoha na 2 km), to pa je tudi vse kar dobro znajo. Vidijo in slišijo izjemno slabo in tečejo približno tako hitro kot domača kura, zato si sami res niso sposobni ničesar uloviti. So pa zelo radovedni in če prideš do ograde te bodo prišli z zanimanjem pogledati in povohati. Njihove strahovite zobe sva uspela videti samo, ko so zehali, tako da res niso niti najmanj grozni. Ampak če se bi kateri odločil, da te bo ugriznil, bi bil lahko to resen problem, ker imajo drugo najmočnejšo čeljust sploh v razmerju svojo velikostjo (najmočnejšo ima hijena), tako da lahko drobijo kosti brez najmanjšega problema.

Ko smo si natančno ogledali te prebivalce zavetišča, sva se šla malo družiti s kenguruji. Ker je na Tasmaniji veliko kengurujev, jih tudi veliko zbije kakšen avto in tako je teh poskočnih vrečarjev tu kar nekaj. Ko sva prišla v njihovo bližino, so naju skoraj obkolili (dobro poznajo te papirnate vrečke s hrano, ki sva jih dobila na začetku) in tako sva se zabavala s tem, da sva hranila kenguruje in poskušala enakomerno razdeliti vsakemu nekaj. Eden se je prav razjezil, ko je videl, da je poleg njega hrano dobil še en drugi kenguru in je jezno zapihal vanj, se malo zapodil proti njemu in potem užaljeno odskakljal stran. Vse skupaj ne bi bilo niti pol tako smešno, če ne bi imeli na enem koncu treh velikih korit s to isto hrano, ki je ves čas na voljo. Ampak če hočejo jesti tisto hrano, se morajo celo sprehoditi na drugo stran, tako pa raje čakajo v senci, da jim turisti hrano prinesejo.




Videla sva tudi mladičke, oz. videla sva noge, ki so štrlele iz vreč nekaterih samic. En mladiček pa se je izgubil in je sam skakljal naokoli in klical mamico, tako da so oskrbniki morali iti v akcijo in poiskati mamo, ker je še premajhen, da bi sam jedel. Bil je res majcen, stopala pa je imel že skoraj tako velika kot odrasel kenguru, tako da je bil prav smešen.



Preden sva odšla, sva še do konca razdelila hrano. Eni kenguruji so kar zagrabili celo roko, ko si jim ponudil hrano in še polizali prste na koncu. Pravi požeruščki so nekateri. Je pa bilo blazno zabavno, čeprav sem se na trenutke počutila že kar ogroženo, ko se je začelo približevati več velikih kengurujev hkrati.

Čisto na koncu sva šla gledati še najnovejšo pridobitev zavetišča. To je mala vombatka Mavis Whiteclaw (ime je dobila po belem krempeljčku). Stara je komaj 5 mesecev in tako kot Humphreya so tudi njo našli v vreči mame, ki jo je zbil avto. Mavis je tako majcena, da se vsak kar razneži, ko jo vidi. Kobacala se je po svojem zaboju in igrala z vrečo, ki ima nastavljeno. malo je tudi poskušala kopati, ampak ni daleč prišla, ker je pod plastjo zemlje les, kar pa je ni ravno motilo, ker je kar kopala naprej po lesu, čeprav ni nikamor prišla. Damjan bi jo kar domov odnesel, tako mu je bila všeč (no, pa saj meni tudi :D).



Ko sva odšla iz Bonoronga sva dobila še en dokaz za avstralsko prijaznost. Hodila sva ob cesti proti mestu in naenkrat se ustavi avto, voznica odpre vrata in vpraša, če rabiva prevoz. V avtu je bila še ena ženska in ena najstnica in vse tri so lizale sladoled, tako da niso ravno zgledale kot potencialne morilke lai kaj podobnega in zato sva šla zraven. V avtu se nama je voznica še opravičila, ker nimajo več nobenega sladoleda za naju. Mislila sva, da naju bo odložila v Brightonu ampak naju je odpeljala čisto v Hobart in nama na koncu še razložila, kako prideva do najine ulice, ker naju ni mogla odpeljati čisto do tja (za kar se je spet opravičila). Je pa bila ta vožnja res zanimiva, ker je sovoznica, potem ko sva povedala od kod sva, rekla, da je njena mama Madžarka in da se je rodila v Sloveniji, ker je njena družina šla živeti v Jugoslavijo. Potem so se kasneje preselili v Kanado, zdaj pa je z možem na dopustu tu v Avstraliji. Svet je res majhen.
Tako sva zaključila najin zadnji izlet na Tasmaniji.

Danes bova še malo bluzila po mestu in posedala ob morju in v parku. Jutri imava ob 6h zjutraj že letalo nazaj v Melbourne. Čas tako hitro mineva, da kar ne moreva verjeti. Upam, da bo v Melbournu spet kaj oblačno, ker od kar sva zapustila Sydney sonce žge in čeprav sva kolikor se da v senci in se maževa s kremo 30+, sva vedno bolj temna in če bo šlo tako naprej, naju bodo imeli v novi Zelandiji za Maora.

Na Tasmaniji je vse Tasmanovo

Spet sva ujela internet, malo branja za nazaj :)

Privoščila sva si še drugi izlet z ladjico, tokrat v drugo smer kot včeraj. Šla sva proti pristanišču Port Arthur, ki je na koncu Tasmanovega polotoka. Iz pristanišča smo se najprej z avtobusom odpeljali preko Tasmanovega mostu na Tasmanov polotok (kasneje pa z ladjico še do Tasmanovega otoka – to pa je izvirnost pri poimenovanju :P). Po kakšni uri vožnje z avtobusom smo prispeli do majhnega zaliva. Midva sva sicer vmes že dvomila, da bomo prišli do tja, ker je bil tisti mali avtobus, s katerim smo se peljali, tako „švoh“, da se je že na čisto položnem bregu skoraj ustavil in tako smo se vsakič vzpenjali s hitrostjo približno 10 km/h. Ampak uspelo nam je priti do zaliva Pirates Bay in tam smo se vkrcali na podobno ladjico kot je bila tista včeraj. Naš cilj je bil Tasmanov otoček, na poti do tja pa smo se vozili ob do 300 metrov visokih klifih (najvišji na južni polobli), v katere je na precej mestih morje izjedlo globoke jame. Ker je tam vse sestavljeno iz veliko plasti, so jame čisto pravokotnih oblik, tako da je skoraj kot da imajo vrata in okna. Plasti se namreč lomijo v kosih in ker so plasti vodoravne z navpičnimi preseki, nastanejo zelo pravilne oblike.




Videli smo tudi nekaj naravnih mostov, kjer je voda razjedla kakšno ogromno skalo skoraj do vrha, tako da so ostale samo še zgornje plošče.
Od raznih skal je bila nenavadna ena, ki jo imenujejo sveča in to upravičeno. Je precej visoka, navpična štrleča zadeva, ki je zelo priljubljena za plezanje. Zraven nje je ena manjša, ki je skoraj gladka in tudi na to ljudje plezajo. Vsako leto pride nekje do 80 ljudi z namenom, da splezajo na vrh te sveče in njene manjše različice. Jaz se raje ne bi podajala v to, ker zgleda zelo nevarno.



Med potjo smo (kako presenetljivo) spet srečali tjulenje. Tokrat je bilo med avstralskimi nekaj tudi novozelandskih in moram reči, da se oglašajo neverjetno različno. Avstralski tjulenji prav rjovijo, novozelandski pa imajo veliko nežnejše glasove. In uspela sva potrditi, da res smrdijo samo avstralski tjulenji, ker smo najprej srečali eno kolonijo, kjer so bili skoraj sami novozelandski in ni nič smrdelo, pri avstralskih pa je bilo tako kot včeraj.
Ker je tukaj kopno veliko bolj neprijazno za pristajanje in poležavanje (ni ravno veliko prostora, ker je cela obala zelo strma), so tjulenji veliko bolj nagneteni kot so bili drugje, presenetilo pa naju je tudi, to, da splezajo prav neverjetno visoko v hrib, čeprav je zelo strm in slabo oprijemljiv. Ta žival je tudi na kopnem res izjemno gibčna in spretna, veliko bolj kot pa bi človek pričakoval, ko jih vidi lenariti na skalah.

Nazadnje smo prispeli do Tasmanovega otoka. To je majhen otoček, na katerem je svetilnik in to je pravzaprav tudi edini razlog, da so ljudje živeli na njem, ker je izjemno neprijazen. Pobočja so blazno strma, na vrhu pa je skoraj raven in zelo vetroven. Tisti, ki je skrbel za svetilnik, je moral biti na otoku najmanj 12 mesecev, ne da bi ga vmes zapustil, tako da ta služba ni bila ravno priljubljena. Na otoček so celo spravili živino, da so imeli ljudje tam kaj za jest. To živino so preprosto pri obali vrgli v vodo in je morala nato sama odplavati in splezati na kopno. Verjetno noben ni bil ravno navdušen, ko je moral na ta otoček, ne ljudje in ne živali.



Ko smo obkrožili otoček, smo se obrnili nazaj. Na poti nazaj do zaliva smo videli precej albatrosov, ki so posedali po vodi. Ko smo se jim približali, so odleteli in to je tako smešen prizor, ker najprej razprejo krila in potem si vzamejo zalet, tako da kar nekaj metrov dobesedno tečejo po vodi, preden dejansko vzletijo. Ko enkrat vzletijo se komaj vidi, kako ogromen ptič je to. So pa zelo lepi in elegantni in lepo jih je opazovati kako jadrajo okoli čolna in se potem počasi dvignejo. Ko se albatrosi naučijo leteti, grejo na morje in potem dokler niso stari 3-4 leta sploh ne stopijo nazaj na kopno. Šele ko so dovolj močni, da lahko začnejo graditi gnezdo, se vrnejo na kopno. Gnezda, ki jih postavljajo so lahko velika tako kot zakonska postelja, tako da si kar privoščijo.

Ko smo se peljali še malo naprej pa so se nam pridružili delfini. Tako sva spet lahko videla te ljubke navihane morske dobrovoljčke. Ker tu v okolici ni nobenega kita, so bili tudi precej bolj živahni kot so bili takrat, ko sva jih prvič videla. Skakali so iz vode, se v zraku prevračali na hrbet in sploh uprizorili kar lepo predstavo. Jata je bila precej velika, tako da je bilo dogajanje zelo pestro. Kamorkoli si pogledal, si jih videl skakati iz vode. Videla sva tudi mladička, ki je plaval tesno med dvema delfinoma. Bil je za tretjino velikosti drugih delfinov, ni pa plaval nič počasneje.
Kar nekaj časa so nam sledili, ko pa smo se ustavili, so se nas hitro naveličali in odplavali svojo pot. Nadaljevali smo vožnjo po zalivčkih in malo naprej smo jih spet srečali. Ne vem, če je bila ista jata kot prej ali kakšna druga, so pa bili ravno tako veseli naše družbe in so nas spremljali kar nekaj časa. Tako smo lahko gledali, kako plavajo tik ob konici čolna, se potopijo, spet pridejo na površje ob boku in se spet poženejo na konico. Če si pogledal nazaj, si videl kar veliko delfinov, kako sledijo čolnu in vedno več jih je plavalo vzporedno z nami, tako da smo jih lahko lepo opazovali. Vedela sem, da je v tem delu veliko delfinov in da na teh izletih pogosto srečajo kakšno jato, ampak nisem si mislila, da jih je res toliko. Bilo je fantastično.



Ko smo se tako nekaj časa lovili z delfini, je kapitan rekel, da se moramo vrniti v naš zaliv, tako da smo morali zapustiti jato. Malo smo še poskakovali čez valove in potem res kmalu prispeli do pristanišča, kjer nas je čakal avtobus, da nas odpelje v Port Arthur. To je kraj, kjer je bilo v 19. stoletju zaporniško naselje. Tja so vozili vse mogoče zločince, tudi otroke. Na otočku ob Port Arthurju so imeli ločen zapor za dečke. Niso jih mogli imeti zaprte skupaj z ostalimi, ker je bil to delovni zapor in fantje, ki so prišli tja, so bili s ceste, tako da niso znali ničesar in edino, kar so se tam naučili, je bilo še več načinov, kako kaj ukrasti in podobno, tako da so na otoku tam zraven naredili ločen zapor, kjer so te fante skušali naučiti kakšnih spodobnih opravil, da bi postali „uporabni“. Tam so imeli do 800 fantov naenkrat in večinoma so bili stari okoli 15 let, najmlajši zabeležen zapornik pa je bil star samo 9 let in je bil tam zato, ker je v Angliji kradel igračke. Ta zapor za dečke je bil v uporabi samo nekje 4 leta. In to ne zato, ker se ne bi obnesel, ampak ker je tako dobro uspel, da so se v Angliji odločili, da si bodo postavili svojega in zato tega tu več niso potrebovali.
No v tem pristanišču v glavnem nikomur ni šlo ravno dobro, ker so morali prisilno delati in veliko se jih je raje ubilo kot da bi morali to še naprej prenašati (nekateri pa so sklepali pakte, da je eden drugega ubil in zato bil obešen, ker sta tako oba prišla stran od tam). Tisto je bil res krut čas. Je pa cel ta del sicer zelo idiličen, tako da si je zdaj težko predstavljati, da je to včasih bil tako krut in neprijazen kraj, ki so se ga vsi bali.



Po tem zaporniškem naselju sva lazila kakšni dve uri (še na vožnjo z ladjo po pristanišču sva šla, ker se že tako dolgo nisva peljala z nobeno ladjo ali čolnom :P). Za tem pa smo se z avtobusom vrnili nazaj v Hobart. Bilo je že kar pozno, tako da sva šla samo še na večerjo in spat. Veliko zanimivih ogledov in doživetij te lahko presneto utrudi.

Pozdravljena zelena Tasmanija

V četrtek sva prispela na Tasmanijo, natančneje v Hobart, glavno mesto Tasmanije, ki je tudi najjužnejše glavno mesto v Avstraliji. Če si pred prihodom na Tasmanijo videl vsaj malo Avstralije, je kot da si prišel v popolnoma drug svet. Tasmanija je veliko bolj zelena in ker je bolj južno tudi hladnejša (ko sva pristala je bilo 19˚, ampak verjetno je vzrok nižje temperature tudi oblačno vreme). Na letališču so nama zaplenili nashi (neke vrste križanec med jabolkom in hruško), ker je Tasmanija otok in se ne sme vnašati nič svežega z ostale Avstralije. Nashi je v nahrbtniku našel kuža, ki ga imajo na letališču namesto skenerja za prtljago (Tasmanija res je drugi svet :D). Ta kuža se sprehaja po traku, na katerem se vozi prtljaga in vsak kovček povoha. Še na nobenem letališču nisem videla, da bi uporabljali to metodo, je pa verjetno cenejša od vseh tistih naprav, ki jih imajo povsod drugod.

Ko sva prispela v Hobart, sva se namestila v hostlu, ki je nekaj minut od strogega centra (to sicer v Hobartu ni težko, ker je mesto zelo majhno) in potem sva malo raziskala glavne ulice. Tu je vse precej zgoščeno. Hobart ima nekaj čez 128.000 prebivalcev, kar je veliko, glede na to da jih ima celotna Tasmanija nekaj čez pol milijona. Država je en sam nacionalni park, kar pomeni, da ni ravno preveč poseljena (nacionalni parki zavzemajo več kot tretjino države), poleg 19 nacionalnih parkov imajo še 441 rezervatov, tako da imajo ljubitelji narave tu res kaj početi.

Včeraj sva bolj kot ne uživala v novem okolju, raziskovala mesto in njegovo okolico in rezervirala dva izleta z ladjo. Prvi izlet je bil na vrsti že danes. Ta izlet je bil na otok Bruny, ki je poznan po tem, da so v času, ko so odkrivali ta konec sveta, ladje rade pristajale tukaj, ker je na njem dobra zaloga pitne vode in ker so lahko hitro napolnili svoje zaloge. Prvi raziskovalci so pravzaprav mislili, da je to že celina, ker nikoli niso šli dovolj daleč, da bi videli, da gre za otok in da je celina (oz. Tasmanija) dejansko še malo naprej.
Zjutraj smo se najprej vkrcali na ogromno jahto, kjer smo dobili zajtrk. Na hitro naj omenim še to, da je pristanišče v Hobartu med najglobljimi naravnimi pristanišči na svetu in drugo najgloblje na južni polobli.
Z jahto smo se peljali mimo srednje šole, ki jo je kot najstnica obiskovala žena danskega princa-prestolonaslednika (in na to so zelo ponosni :D). Videli smo tudi drugi najstarejši svetilnik v Avstraliji. Po kakšne pol ure smo pristali na otoku Bruny, kjer nas je čakal avtobus. Otok je pravzaprav sestavljen iz dveh delov. Geološko gledano gre za dva otoka, ki sta povezana z ozkim pasom, imenovanim „vrat“ (nisva pa si čisto na jasnem, kateri del je glava in kateri vse ostalo :P). Ta pas res deluje kot vrat, ker je tako ozek, da je na njem dovolj prostora za eno ozko cesto in nekaj malega peščene plaže, razgled pa je čudovit. Voda je namreč tu tako modra, da človek kar strmi in ko se valovi razbijajo in penijo na rumenem pesku te plaže, je to tako lep prizor, da lahko samo stojiš in strmiš. Mi smo se s kombijem peljali preko tega „vratu“, na njem smo se ustavili nazaj grede, ker smo morali zjutraj najprej priti do ladjice, s katero smo se peljali okoli južnega dela otoka. Severni in južni del sta neverjetno različna. Na severnem delu je klima suha, skoraj tako kot na avstralski celini, na južnem otoku pa pogosto dežuje in zato je zelo zelen, tako kot Tasmanija.
Ko smo se s kombijem pripeljali do majhnega pristanišča na južnem delu otoka, ki se nahaja na Adventure Bay, smo se vkrcali na manjšo ladjico, ki je mišljena za nekje 50 oseb. Nas je bilo samo 25, tako da smo imeli veliko prostora. Dobili smo tudi lepo podložene vodoodporne plašče in kmalu smo ugotovili, zakaj jih potrebujemo. Ta ladjica namreč pelje neverjetno hitro in tako postane presneto hladno, če nimaš oblečenega tistega plašča. Najprej smo se peljali mimo otoka pingvinov, ki je med drugim znan tudi po tem, da so tam lovili kite. V tem delu je nekoč namreč bilo več tisoč kitov, tako da si kadarkoli lahko videl vsaj po 40 kitov naenkrat. To so kiti, ki se imenujejo Right Whale (pravi kit), ker so bili pravi kiti za lov. V kar kratkem času so jih uspeli skoraj iztrebiti, tako da jih zdaj skoraj ni več. Po nekaj minutah vožnje so se začeli vrstiti eni najlepših prizorov celotnega potovanja. Visoke navpične stene, ki so na vrhu poraščene s svetlo zeleno travo ali temnimi drevesi, raznobarvne plasti različnih kamnin, pesek, zelenje, čudne navpične skalne tvorbe, ki kar štrlijo iz vode... Bilo je čudovito lepo. Voda je tam smaragdna in vse kar se v njej odseva od obale jo obarva malo po svoje, tako da lahko že samo vodo gledaš in si navdušen.






Ustavili smo se pri nekaj jamah, ki jih je izdolbla voda. Ena najbolj neverjetnih je skala, ki diha. Tako pravijo, ker zaradi valov periodično piha iz vdolbine v skali in voda se vsakič razprši tudi po nekaj metrov visoko. Vse skupaj res daje tak vtis, kot da skala diha, oziroma bolj sopiha, malo jezno in malo utrujeno :D

Prišli smo tudi do meje med Tasmanovim morjem in Južnim oceanom. Tam je res prava meja, skale so v vrsti postavljene v morje kar daleč od otoka, zato je razmejitev zelo ostro določena. In tako smo zapluli v Južni ocean.



Odpeljali smo se do skupine velikih hribov, ki štrlijo iz vode in tam je zbirališče kolonije tjulenjev. To so avstralski tjulenji, ki se od novozelandskih razlikujejo po velikosti (so precej večji), po zobovju in malo tudi po dlaki (so svetlejši in tudi struktura dlake bi naj bila malo drugačna). Jaz nisem ravno strokovnjak, tako da nisem opazila blazne razlike v zobovju, ostale razlike pa so precej očitne, med drugim sva ugotovila, da avstralski tjulenji smrdijo (v Novi Zelandiji niti ena kolonija ni smrdela, ti tukaj pa so prav konkretno zaudarjali). Zanimivo je bilo tudi videti tako ogromno skupino samcev, ker sva v Novi Zelandiji videla predvsem samice, samcev je bilo tam bolj malo. In vesela sem da je tako, ker ne vem če bi si upala iti plavati s tako količino samcev, to pa zato, ker so ogromni in ker niso bili videti ravno dobre volje. Ves čas so se nekaj bunili eden na drugega in se malo ravsali, vsake toliko pa je kakšna skupina zdrvela v vodo, pri čemer je nastalo precej jeznega pljuskanja. Ko so bili enkrat v vodi, so bili točno takšni kot tisti, ki sva jih videla v NZ: leni, počasni in kotaleči se tjulenji, ki se praskajo in pretegujejo.

Od tam smo se odpeljali še malo naprej, potem pa smo počasi zavili nazaj proti severu. Voda je bila gladka kot ogledalo (le čisto na odprtem so bili valovi in tam je naša ladja poskakovala kot žaba, kar je bilo nama zelo zabavno, nekatere ženske, ki so sedele zadaj, pa so ves čas cvilile). Iz pristanišča smo se s kombijem odpeljali na kosilo. Za kosilo so nam poleg obilice drugih stvari dali lokalnega lososa (na otoku namreč gojijo losose), dve vrsti lokalnega sira in sveže ostrige. Ostrig še nikoli nisem poskusila, so se mi pa vedno malo upirale, ker so na vseh slikah in posnetkih vedno izgledale tako sluzasto. Te pa niso bile niti najmanj sluzaste in moram reči, da niti niso slabe. Sicer imam še vedno raje kuhane školjke, ampak za popestritev so bile te zelo vredu. Ob kosilu smo lahko preizkušali avstralska vina, za posladek pa smo dobili lokalno čokolado, ki jo tudi izdelujejo na tem otoku. Kosilo je bilo res obilno in po kakšni uri uživanja na soncu smo se spet odpravili naprej. Odpeljali smo se do „vratu“, kjer smo se tokrat tudi ustavili, da smo lahko občudovali razgled na obe polovici otoka in na obe strani tega ozkega prehoda med njima.



Potem pa je bil čas za vrnitev na ladjo, s katero smo se zjutraj pripeljali. Odpeljali smo se nazaj do Hobarta, kjer so nas za popestritev zapeljali še pod Tasmanov most, ki je pred 35 leti doživel tragično nesrečo. V enega od podpornih stebrov se je namreč zaletela ogromna tovorna ladja, steber se je zrušil in del mostu, ki ga je ta steber podpiral, je zgrmel na krov ladje in jo v 8 minutah potopil.

Tasmanov most

Ladja še danes počiva na dnu, ker bi bilo reševanje tako ladje kot tovora predrago, lahko pa se s posebnim dovoljenjem potapljaš okoli razbitine in ker so potapljači pri tem razbitino tudi posneli, smo si lahko ogledali, kako je ladja po 35 letih bivanja na morskem dnu lepo zaraščena z raznobarvnimi algami in kako se ribe zabavajo, ko plavajo skozi njena okna.
Za tem informativnim dodatkom smo pristali in se izkrcali. To je bil res eden od najlepših izletov na najinem potovanju.

Lenarjenje v Melbournu

Vožnja je bila... dolga. Predvsem dolga. In neudobna. Tako da sva v Melbourne prispela polomljena in utrujena. Z avtobusne postaje sva se najprej odpravila na turistične informacije, kjer so nama rezervirali sobo in potem sva se morala za nekaj ur zaposliti, ker lahko v tistem hostlu greš v sobo šele ob 13.30. Na srečo sva odkrila, da po centru vozi tramvaj in ena od linij je brezplačna krožna linija. Tako sva počakala na tisti tramvaj, natovorila prtljago in sebe in se krožno vozila po centru.



Ta linija je očitno res zasnovana za turiste, ker predvajajo posnetek, ki sproti pove, kje o tramvaj ustavil in kaj se tam vidi skozi okno. Tako sva izvedela, da je Melbourne na začetku imel nekje 30.000 prebivalcev, potem pa so tu v okolici odkrili zlato in v tistem času se je priselilo po 20.000 ljudi vsak mesec. Zdaj ima mesto okoli 3 milijone prebivalcev in vmes je 70 let celo bil glavno mesto cele Avstralije, zdaj pa je samo glavno mesto zvezne države Viktorije. (Malo dodatnih informacij, če že omenjam zvezne države: Avstralija je sestavljena iz 7 zveznih držav. To so Zahodna Avstralija, Severni teritorij, Queensland, Južna Avstralija, Novi Južni Wales, Viktorija in Tasmanija. Sydney je v zvezni državi Novi Južni Wales, Melbourne pa v Viktoriji. Canberra je geografsko sicer tudi v Novem Južnem Walesu, ampak uradno ne spada pod to zvezno državo, ampak je območje zase in se imenuje Australian Capital Territory, torej „območje glavnega mesta Avstralije“.)
Ko sva dvakrat obvozila celotni center, je bila ura že 13.30 in sva šla v hostel. Tam sva raztovorila prtljago in za 3 ure padla v komo (glede na to da sva se v ponedeljek morala vstati ob 4.30 zjutraj, celotno prejšnjo noč pa sva ždela na avtobusu, sva bila tako utrujena, da me čudi, da nisva zaspala že na tramvaju). Ko sva se za silo odpočila, sva šla v trgovino in si za večerjo pripravila kenguruja. In odkrito povedano, čeprav so kenguruji luškani in srčkani in mehki in puhasti, so tudi zelo okusni. Okus ima nekje med govedino in divjačino, s tem da ima še nek svoj poseben okus, ki ga ne znam prav uvrstiti. Je pa zelo dobro meso in tudi neverjetno mehko, tako da ga bova verjetno še kupila, dokler sva tu.
S polnim želodčkom sva se šla stuširat in potem sva poležavala v postelji dokler nisva zaspala in sva se zbudila šele ko je bilo treba sprazniti sobo. Tako sva spet naložila nahrbtnike na rame (brezplačni fitnes vsak dan, kaj še hočeš več :P) in spet okupirala en vogal tramvaja. To je res dobra pogruntavščina in zelo prijazna do turistov. Ko sva se pripeljala do parka, sva izstopila in šla poležavat med palme, dokler nama ni postalo tako vroče (avstralsko sonce je še bolj peklensko kot novozelandsko), da sva zbežala v sosednji park, ki ima še druga drevesa, ker sva ugotovila, da palme ne dajejo ravno najboljše sence. In tako sva naprej poležavala v senci in opazovala poslovneže, ki so prišli v park na malico. Bili so zelo zabavni, ker so bili vsi v srajcah, dolgih črnih hlačah in črnih suknjah (za poslovneže se pa res ne spodobi, da bi pri 40˚C nosili srajce s kratkimi rokavi) in čisto rdeči v obraz. Tisti najbolj neolikani so suknjo pustili v pisarni in s tem zbujali pozornost (in zavidanje) vseh okoli sebe. Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je, da so v tistih svojih finih črnih hlačah čisto mirno sedeli na travi in to ni bilo niti malo problematično. Če kdo od vas razume to logiko, naj mi jo prosim razloži, jaz sem obupala nad tem.

Zdaj pa se bova počasi odpravila na letališče (mislim, da v naslednjih 5 letih ne bom nikamor potovala z letalom), ker jutri zgodaj letiva na Tasmanijo. Ta dva dni v Melbournu sva bolj prelenarila, ker je bilo že kar nujno in ker se bova po enem tednu Tasmanije spet vrnila sem, tako da si bova mesto in okolico bolj temeljito ogledala takrat.

Z nahrbtniki po prestolnici

Zgodaj zjutraj sva se odpravila proti avtobusni postaji. Ker sva morala tam biti že ob 5.30, sva se tja bolj vlekla kot hodila, ampak na srečo nama je uspelo in tako sva se z avtobusom odpeljala proti glavnemu mestu Avstralije, ki se imenuje Canberra. To mesto je bilo prav načrtno zasnovano in zgrajeno, da bo glavno mesto in moram reči, da se to kar precej pozna.
In kako je sploh prišlo do nastanka tega mesta? Ko so se Avstralci odločili, da se bodo združili v eno državo, so namreč potrebovali glavno mesto in tako sta se sprla Sydney in Melbourne. Da ne bi prišlo do kaosa, so se odločili, da ne bo ne Sydney in ne Melbourne glavno mesto, ampak bodo raje zgradili eno mesto, ki bo glavno mesto cele države. In tako se je rodila Canberra.
Mesto je zelo pregledno, tako da sva se hitro znašla. Skoraj čisto ob avtobusni postaji je slovenska ambasada :D Tako da sva najprej šla pogledati to. Sicer nisva mogla čisto zraven, ker stavbo ravno prenavljajo, ampak vseeno nama je bilo zelo zabavno.
Potem sva se odpravila raziskovat po mestu. Canberra ima dva centra, enega političnega in enega „normalnega“, kjer so trgovine, lokali in ostale stvari, ki so ponavadi v centru mesta. Vsak center je na svoji strani jezera in povezana sta z dvema širokima mostoma. Ko prečkaš katerega koli od teh dveh mostov, najprej prideš do starega parlamenta, ki je bil provizorično zgrajen, da opravlja funkcijo parlamenta, dokler ne zgradijo „pravega“, ki so ga kar dolgo gradili in je tudi bil zelo drag (zato so prebivalci še zdaj jezni).

Stari parlament

Avstralski grb: za simbol so izbrali kenguruja in emuja, ker sta značilna za Avstralijo in ker sta to živali, ki vedno hodita le naprej :) (fizično nista sposobna hoditi nazaj)

Novi parlament je na vrhu majhnega grička v sredini političnega centra in od zunaj izgleda bolj kot kakšna galerija moderne umetnosti kot pa kot parlament. Ima štiri krake, ki se raztezajo daleč narazen, na vrhu pa nek špic, iz katerega se dviga 81 metrov visok steber z avstralsko zastavo. Moram reči, da ne daje ravno takega vtisa, kot bi ga človek pričakoval od parlamenta, ker ne deluje ravno resno.

Novi parlament

Od znotraj pa je zelo lep, ima dve dvorani za razne seje in eno čudovito dvorano za slavnostne prireditve. Ko sva bila tam, je v eni od sejnih dvoran ravno potekalo zasedanje in tako sva lahko šla gledat in poslušat. Šlo je za to, da lahko trenutni vladi ministri in poslanci in ostali pomembneži zastavijo 20 vprašanj (vlada ne ve, kakšna vprašanja bodo) in potem mora vlada odgovoriti oz. se izmazati. Bilo je zelo zabavno in zelo zanimivo. Večinoma se je šlo o zdravstvenem sistemu in bolnicah. Predsednika vlade so ves čas obtoževali, da se ni držal obljub iz svoje volilne kampanje in da je izgubil zaupanje ljudi. Ko je predsednik vlade govoril, se je polovica (verjetno tisti, ki so v opoziciji) ves čas nekaj pritoževala. Na glas so godrnjali, se mu posmehovali, vse vprek govorili, kaj si mislijo in vse skupaj je bilo bolj podobno kakšni osnovnošolski debati, kot pa diskusiji v parlamentu. Ampak tak imajo sistem in predsednik vlade se ni oziral na to in je nemoteno govoril, dokler ni povedal svojega. Na čelu vseh je sedel Mr. Speaker (nisva uspela pogruntati, zakaj se mu tako reče, ker je govoril še najmanj od vseh, tako da ime Speaker ni ravno logično), ki je očitno tam zato, da vzdržuje red. Ko so godrnjavci postali preglasni, jih je umiril. Tisti, ki je imel besedo (tisti, ki je odgovarjal na vprašanje), pa je ves čas naslavljal tega Speakerja, kot da poskuša njega prepričati v to, kar govori. Moram malo pobrskati po internetu (ko ga bom končno uspela najti), da ugotovim, kakšen je sistem, ker je očitno kar zanimiv. Končni zaključek pa je, da se politiki očitno povsod po svetu kregajo o istih stvareh in si očitajo iste stvari.
Ko sva zapustila dvorano, sva šla še na streho parlamenta. Na strehi je namreč posejana trava, na kateri je zelo udobno sedeti in tako lahko občuduješ razgled na mesto, ker se vidi čez oba mosta na drugo stran jezera in takoj postane jasno, da je bilo celo mesto zasnovano naenkrat, preden se je začela gradnja, ker so vse ulice zelo sistematične in tudi tadrugi „nepolitični“ center je zelo sistematičen in premišljen. Ulice in ceste so zelo široke, povsod je veliko dreves in zelenih površin, ki skupaj tvorijo različne vzorce in vse skupaj deluje zelo umirjeno in urejeno. Večina cest je speljanih krožno, tako da od daleč izgleda, kot da je na vsakem koncu mesta en velik polž. Verjetno najvišja točka je vrh stebra na strehi parlamenta, na katerem visi avstralska zastava, tako da res deluje tako, kot da parlament s svojega grička nadzira celo mesto. Kot celota deluje zelo simpatično in ni mi jasno, zakaj gre tako malo ljudi pogledati Canberro (pregledala sem kar nekaj programov različnih turističnih agencij in skoraj nobena ne gre v Canberro, če pa že, se pa bolj kot ne samo peljejo skozi).

Z vrha parlamenta sva se nato odpravila nazaj na drugo stran jezera in med potjo skozi park opazovala raznobarvne papagaje, kako po travi brskajo za hrano. Prav hecno je poleg golobov v mestu povsod videvati papige :D V centru sva poiskala trgovino s hrano in našla sva supermarket Aldi (pri nas se imenuje Hofer, drugače pa gre za isto verigo). Kasneje sva ugotovila, da imajo tudi Spar. V Novi Zelandiji ni nobenih takih trgovin, ki bi bile tudi pri nas (razen Harvey Norman), tako da se nama je to odkritje zdelo kar zanimivo.

Ker sva imela še nekaj časa (namesto prenočišča sva si namreč rezervirala dva sedeža na avtobusu za Melbourne), sva šla na pivo, kasneje pa nazaj na avtobusno postajo, kjer sva igrala Tantrix in čakala polnoč (takrat namreč pelje najin avtobus, ki v Melbourne prispe ob 8h zjutraj). Dan je bil zelo naporen, ker nisva mogla nikjer pustiti nahrbtnikov (nisva imela prenočišča, zato sva jih morala nositi s seboj). Posledica tega so zelo boleče rame, ker sva prehodila kar veliko razdaljo (od enega do drugega centra in nazaj sploh ni tako blizu kot izgleda na zemljevidu :S). Na srečo sva jih vsaj za tisti čas, ko sva bila v parlamentu, lahko pustila v njihovi varovani garderobi, tako da sva bila kar vesela njihovih „varnostnih ukrepov“.

Od dinozavrov do netopirjev

Danes zjutraj sva nadaljevala z ogledi. Najprej sva šla v muzej, kjer imajo med drugim razstavljene skelete različnih avstralskih živali, skelete ljudi in dinozavre (večina dinozavrov sicer niso pravi skeleti, ampak ponaredki, vseeno pa dobiš predstavo, kako veliki so bili). Eden od oddelkov je v celoti posvečen kamninam, kjer lahko vidiš tako rekoč vse kamnine in minerale, ki jih je mogoče najti v Avstraliji. Na enem oddelku so samo avstralski ptiči in insekti, potem pa je še oddelek z ogroženimi in izumrlimi živalmi (tudi iz Avstralije) in oddelek o Aboriginih. Sploh ta zadnja dva sta bolj žalostna. Na aboriginskem oddelku imajo na veliki tabli predstavljene zamolčane zgodbe o pobijanju Aboriginov in čeprav sem že prej vedela marsikaj o dogajanju tukaj, me je vseeno kar pretreslo. Pobijanje Aboriginov je namreč nekaj časa tukaj veljalo za šport in šele leta 1838 so kot kazen za umore usmrtili prvih 7 zahodnjakov, ki jim sploh ni bilo jasno, da so kaj narobe naredili. Tisti čas je bil res grozen, ni čudno, da se Aborigini nikoli niso vključili v družbo, tako kot so se Maori v Novi Zelandiji.

Ko sva si temeljito ogledala muzej, sva se odpravila v mesto na kosilo, potem pa v botanični vrt, ki si ga prvi dan nisva uspela v celoti ogledati. Skozi botanični vrt se tudi pride čisto do opere, tako da sva si jo šla od blizu ogledati. Streha je zelo zanimiva, ko jo vidiš od blizu. Sestavljen je iz svetlih opek in belih ploščic in ta kombinacija da zelo lep vzorec.



Šla sva tudi v opero in uspela videti enega od obokov, ki od spodaj navzgor izgleda prav mogočno. Daleč v operi ne moreš priti, razen če plačaš drag voden ogled, tako da sva zgradbo raje šla še malo občudovati od zunaj.

Od opere sva se odpravila naprej po botaničnem vrtu do točke, ki se imenuje Mrs Mcquaries chair. To je bila žena enega od prvih guvernerjev v Sydneyu, ki se je tu blazno dolgočasila in je zato zelo pogosto zahajala na to točko, ker se je od tu lepo videlo pristanišče in je opazovala prihajajoče in odhajajoče ladje. Sicer ne vem, če to ravno pomaga pregnati dolgčas, ampak sama točka je zelo lepa, ker se z nje lepo vidi železni pristaniški most, opero, mestne nebotičnike, male vrstne hišice na drugem bregu, skratka vse kontraste tega ogromnega mesta.

Mrs Mcquaries chair

Za tem sva se odpravila poiskati še drevo želja. To je drevo, v katerem bi naj prebivali drevesni duhovi (take prijazne sorte) in če si nekaj zaželiš in potem greš trikrat okoli njega in potem še trikrat okoli nazaj, bi se ti naj želja izpolnila. Midva sva to naredila in bilo je blazno zabavno. Bova videla, mogoče pa se želje tu res izpolnijo :)

Ko sva zapuščala botanični vrt, sva opazila, da se je v drevesnih krošnjah v tistem delu zbralo ogromno (in to res ogromno) netopirjev. To so bili tisti, ki sva jih videla v živalskem parku in se imenujejo „leteča lisica“, ker so pol črni, pol pa opečnato rdeče barve, kot lisice. Tudi majhni načeloma niso, vsaj za netopirje ne, merijo kakšnih 40cm v dolžino in z razprtimi krili so kar veliki. Načeloma so še kar lepi, ampak tu jih je bilo toliko, da je bilo že prav srhljivo. Bilo jih je kar nekaj sto, tako da so bile drevesne krošnje črne in precej jih je letalo po zraku. Bili so zelo hrupni in ko sva hodila proti mestu, jih kar ni bilo konca. Kar nekaj časa so v ravni črti leteli od parka stran, ne vem kam so bili namenjeni, ampak očitno so imeli vsi isti cilj in jim je bil botanični vrt zbirna točka ali kaj podobnega. Skratka ugotovila sem, da je veliko netopirjev naenkrat kar grozljiv prizor.

Netopirji na drevesu

Od tam sva se potem počasi odpravila nazaj v hostel in tako se je končal najin obisk Sydneya, ker se jutri odpravljava v Canberro.

Kenguruji se radi cartajo

Danes sva šla na izlet na Blue Mountains. Zjutraj je prišel avtobus po naju na ulico, kjer je najin hostel, tako da nama ni bilo treba iskati postaje (čeprav se v Sydneyu ni težko orientirati in bi jo verjetno našla brez težav). Prva postaja je bila živalski park. Park pravim zato, ker je večinoma narejen tako, da se živali prosto sprehajajo naokoli in jih lahko ljudje opazujejo čisto od blizu. Po celem parku so sicer ograje, kamor se lahko živali zatečejo, če jim ni do človeške družbe, ampak videti je bilo, da smo jim kar zanimivi, ker so večinoma bile med nami. Tam je bilo res neverjetno, ker sva lahko božala in čohala kenguruje in koale. Že ko smo stopili iz avtobusa, je eden od zaposlenih pristopil z mladim valabijem v naročju in smo ga lahko malo božali. Bil je izjemno mehek na dotik in ko sem ga božala po gobčku, me je začel lizati po roki. Tako ljubko bitjece, da se kar topiš.
V samem parku se je to še nadaljevalo. Najprej sva našla različne avstralske ptiče, med drugim pelikane, potem pa sva zagledala koale, ki so plazile po vejah z evkaliptusom in se niso niti najmanj ozirale na ljudi, ki so jih gledali, slikali in božali. Čepele so vsaka na svoji veji in žvečile evkaliptus. Že vedno se mi je zdelo, da mora imeti koala zelo mehek kožuh in zdaj se je moja domneva potrdila. Ta živalica ima tako gosto in mehko dlako, da se ti prsti kar potopijo vanjo in kar naenkrat se mi je pred očmi zarisala slika, kako ponoči lepo spim na koali. To bi bil super vzglavnik.



Koale, ki so spale, so bile vse kar visoko na vejah in so bile prav smešne, ker je večina vej golih in tako je na daleč izgledalo, kot da na drevesu rastejo sive kepe. To so res ljubka bitja. Svoje ime so dobile po lastnosti, da ne pijejo. V aboriginskem jeziku namreč koala pomeni „ne piti“, ker jih aborigini nikoli niso videli piti. Tekočino, ki jo potrebujejo, dobijo iz evkaliptusa, zato pa ves čas, ko ne spijo, jejo evkaliptusove liste.

Potem ko sva nabožala koale, sva se osredotočila na kenguruje in valabije. Ti so se sprehajali naokoli in čakali, če bodo dobili kaj za jest. Za 1 dolar si lahko kupil kornet, napolnjen z nekimi zelišči in suho travo, da bi jim lahko to ponudil in bi prišli k tebi. Ampak ni bilo treba hrane, da so prišli k nama, ker se je izkazalo, da so to izredno radovedne in še posebej izredno cartljive živali. Prav nastavljali so se, da si jih čohal po vratu in po glavi, eden pa me je s tačkami držal za roko in mi jo lizal. To je bilo res nepozabno doživetje. Nekateri so sicer prišli k nama, ker so mislili, da bodo dobili kornet (navajeni so, da jih ljudje prinesejo, ker jih veliko kupi tisto hrano), ampak so ostali tudi potem, ko so videli, da nimava hrane, ker so ravno tako uživali tudi v božanju.



Valabiji so res zelo majhni, moram pa reči, da me je presenetilo, ker tudi kenguruji niso ravno veliki. Tiste vrste kengurujev, ki jih imajo v tem parku, so vse velike približno 1 meter. Obstajajo tudi večji, ampak tudi tisti niso ne vem koliko večji. So pa zelo mehki in radi imajo družbo.

Božala sva tudi kačo, ki sicer ni ne mehka in ne ljubka, je pa zanimiva na dotik. Bil je piton in Damjan ga je vzel na roko, jaz sem ga pa samo božala. Še nikoli prej se nisem dotaknila kače. Nekako sem pričakovala, da bo hladna na dotik, ampak sploh ni bila.

Ostale živali sva potem opazovala bolj na daleč. Imeli so še krokodila, dolgega 4 metre, ki ga ni priporočljivo božati, bilo je kar nekaj vombatov, pa ogromno papagajev in drugih avstralskih ptic, netopirji, pingvini... Park je specializiran za avstralske živalske vrste, kar nama je bilo všeč, ker ostalih živali sva se že nagledala po evropskih živalskih vrtovih.

Od živalskega parka smo se odpeljali naprej in se ustavili v neki gorski vasi za zgodnje kosilo, potem pa smo nadaljevali pot proti nacionalnemu parku Blue Mountains (gore so dobile svoje ime zato, ker od daleč izgledajo modre, čeprav so zelene, ko prideš do njih). Nacionalni park je na višini 1000 metrov, kar je bilo ravno dovolj visoko, da smo prišli v oblak, zato z razgledne točke nismo mogli videti treh sester. Tri sestre so trije monoliti, ki štrlijo v zrak na robu doline. Legenda pravi, da je oče svoje tri hčere spremenil v skale, da jih ne bi dobili hudobni možje. Potem je v boju s temi možmi umrl in tako hčera ni mogel spremeniti nazaj, zato so ostale skale in tako še danes stojijo tam. Mi jih sicer nismo mogli videti, smo pa se imeli priložnost spustiti v dolino z najbolj strmo železnico na svetu. In res je strma, na najbolj strmem delu je klanec 52˚ in pri 450 metrih poti se spustiš za 250 metrov, tako da je presneto strmo. Sedeži v vlakcu so nagnjeni, kar se nama je najprej zdelo smešno, potem pa sva med vožnjo ugotovila, da čisto normalno sediva in da je tisto, kar je prej izgledalo kot podlaga za katero se lahko držiš, naenkrat postalo dno, na katero sva se opirala z nogami. Midva sva sedela čisto spredaj, tako da sva vse skupaj zelo dobro videla in vožnja, čeprav je bila kratka, je bila izredno zabavna.

Ko smo prišli dol, smo hkrati prišli tudi iz oblaka, tako da se je vredu videlo, ampak žal se je pač videlo samo še drevesa, ker je razgledna točka zgoraj. Midva se nisva pustila motiti in sva kljub temu, da je pršilo, odkorakala proti slapu Katoomba (Katoomba je sicer kraj ob tem nacionalnem parku) in ta slap je res ogromen. Ko sva gledala navzgor, sva videla zelo velik del slapa, ampak še vseeno nisva mogla videti celega, ker je med drevesi izginil v oblak nad nama. Neverjeten prizor, ko gledaš takšno količino vode, kako se vali navzdol in pada mimo tebe.
Po uri in pol prebijanja skozi gozd sva precej mokra prišla nazaj do avtobusa in odpeljali smo se nazaj proti Sydneyu.

Uprizoritev legende: trenutek ko oče svoje tri hčere spremeni v skale

Ustavili smo se še pri olimpijskem stadionu in si pogledali, kje so imeli atletske tekme, vodne tekme, streljanje z lokom, odbojko in kje je gorel olimpijski ogenj (zdaj so tisto konstrukcijo spremenili v fontano). Zanimivo dejstvo je, da je Sydney z olimpijado celo zaslužil, kar pomeni, da so bile tiste olimpijske igre res uspešne.



Za konec smo se z ladjico peljali preko velikega dela preliva, ki je med obema deloma Sydneya in nazadnje pristali ob operi.

Ker nisva imela ne živali in ne vode dovolj za ta dan, sva se odpravila še v akvarij, ki ima tudi samo avstralske živalske vrste. Tam sva lahko od blizu opazovala krokodila, iz podvodnega tunela sva videla nekaj vrst morskih psov (ki jih imajo precej in je kar srhljivo, ko kakšne štiri velike mrcine plavajo proti tebi in nad tabo), tiste velike želve, morske krave, skate in velike jate pisanih rib.
En ogromen del imajo narejen tako, da izgleda kot veliki koralni greben in tam sva kar sedla na tla in nekaj časa opazovala dogajanje v vodi, ker je bilo res čudovito. Celotna stena je zastekljena, tako da se res vidi vse in tako ribe kot razne korale, skale in rastline so najrazličnejših barv, zato je celotna slika res pestra.
Kaj sva še videla? Zmaje. Res se imenujejo tako. Eden je bil „listast zmaj“, eden pa „travni zmaj“. To sta dve mali vodni zadevici, veliki kakšnih 15cm, zelo zanimivih barv in z zelo čudnimi izrastki. Eden ima takšne, kot da so listki, drugi pa takšne, kot da je morska trava. Tega še nikoli nisem videla in bilo je zelo zanimivo.

To je "listasti" zmajček, malo se slabo vidi zaradi odseva

Sicer pa sva videla veliko rib iz risanke Iskanje malega Nema. Kar nekaj so imeli teh „Nemotov“ in to so res zelo lepe ribice, verjetno ene lepših.
Še ena ne ravno lepa ampak zelo zanimiva riba, ki sva jo videla in je tudi doma v Avstraliji, je Stonefish, ki se ne imenuje tako za brezveze, ker res izgleda kot kamen. Ko sva prišla do akvarija, kjer bi naj bila ta „kamena riba“, nisva videla nič, kar bi dajalo kakršne koli znake življenja. Pregledala sva vse rastline in vso skalovje, ampak nisva našla nobene ribe. V kotu pa je ždel en namrgoden kamen, ki se nama je sicer zdel malo sumljiv, ampak se nisva kaj preveč menila zanj, dokler se ni premaknil in tako sva ugotovila, da že ves čas gledava ribo. Če se ne bi premaknila, ne bi nikoli rekla, da je tisto riba, ker v celoti izgleda kot malo z algami poraščen kamen. Se pa z njo ni za hecat, ker je to najbolj strupena riba na svetu. In kaj mislite koliko ljudi v povprečju vsako leto umre zaradi te v kamen zamaskirane ribe? Nič. Tako da se ni česa bati :)
Tik preden sva odšla iz akvarija, sva uspela videti še kljunača. Ko sva šla prvič tam mimo, ga ni bilo nikjer. Potem sva šla še dvakrat ali trikrat nazaj, če bi se slučajno pojavil, ampak ga ni bilo. Ko pa sva že hotela oditi iz akvarija, je Damjan hotel še enkrat videti krokodila in tako sva šla tudi mimo kljunača in takrat je končno bil zunaj. Precej manjši je, kot sem si predstavljala, zraste nekje do največ pol metra, večinoma pa merijo nekje 30cm. Je pa to edini sesalec, ki leže jajca. So tudi strupeni. Na zadnjih tacah imajo kot nek krempelj, ki je pravzaprav bodica. Samicam ta bodica pri enem letu starosti odpade, samci pa jo imajo celo življenje. Zanimivo je tudi, da kljunači ne vidijo pod vodo. Ko plavajo, ves čas mižijo, tako da hrano lovijo na slepo oz. Se zanašajo na sluh in na elektromagnetna polja, ki jih zaznavajo tako kot morski psi.
Če že ravno toliko pišem o živalih... Kako se loči aligator od krokodila? Najlažje po zobeh. Krokodilu se, ko ima zaprt gobec, vidi zgornje in spodnje zobe, aligatorju pa samo zgornje, ker ima spodnji del gobca ožji in tako zgornja čeljust pokrije spodnjo.

Ko sva odšla iz akvarija, je bila ura že 21, tako da je bilo že temno, je pa bilo še vseeno toplo (niti v hribih ni bilo hladno, kaj šele v mestu). Tako sva se sprehodila nazaj do hostla in občudovala razsvetljen Sydney. Mesto je res lepo, zelo estetsko in zelo prijetno. Fasade so večinoma v toplih barvah, kar še pripomore, da se človek dobro počuti.