Kenguruji se radi cartajo

Danes sva šla na izlet na Blue Mountains. Zjutraj je prišel avtobus po naju na ulico, kjer je najin hostel, tako da nama ni bilo treba iskati postaje (čeprav se v Sydneyu ni težko orientirati in bi jo verjetno našla brez težav). Prva postaja je bila živalski park. Park pravim zato, ker je večinoma narejen tako, da se živali prosto sprehajajo naokoli in jih lahko ljudje opazujejo čisto od blizu. Po celem parku so sicer ograje, kamor se lahko živali zatečejo, če jim ni do človeške družbe, ampak videti je bilo, da smo jim kar zanimivi, ker so večinoma bile med nami. Tam je bilo res neverjetno, ker sva lahko božala in čohala kenguruje in koale. Že ko smo stopili iz avtobusa, je eden od zaposlenih pristopil z mladim valabijem v naročju in smo ga lahko malo božali. Bil je izjemno mehek na dotik in ko sem ga božala po gobčku, me je začel lizati po roki. Tako ljubko bitjece, da se kar topiš.
V samem parku se je to še nadaljevalo. Najprej sva našla različne avstralske ptiče, med drugim pelikane, potem pa sva zagledala koale, ki so plazile po vejah z evkaliptusom in se niso niti najmanj ozirale na ljudi, ki so jih gledali, slikali in božali. Čepele so vsaka na svoji veji in žvečile evkaliptus. Že vedno se mi je zdelo, da mora imeti koala zelo mehek kožuh in zdaj se je moja domneva potrdila. Ta živalica ima tako gosto in mehko dlako, da se ti prsti kar potopijo vanjo in kar naenkrat se mi je pred očmi zarisala slika, kako ponoči lepo spim na koali. To bi bil super vzglavnik.



Koale, ki so spale, so bile vse kar visoko na vejah in so bile prav smešne, ker je večina vej golih in tako je na daleč izgledalo, kot da na drevesu rastejo sive kepe. To so res ljubka bitja. Svoje ime so dobile po lastnosti, da ne pijejo. V aboriginskem jeziku namreč koala pomeni „ne piti“, ker jih aborigini nikoli niso videli piti. Tekočino, ki jo potrebujejo, dobijo iz evkaliptusa, zato pa ves čas, ko ne spijo, jejo evkaliptusove liste.

Potem ko sva nabožala koale, sva se osredotočila na kenguruje in valabije. Ti so se sprehajali naokoli in čakali, če bodo dobili kaj za jest. Za 1 dolar si lahko kupil kornet, napolnjen z nekimi zelišči in suho travo, da bi jim lahko to ponudil in bi prišli k tebi. Ampak ni bilo treba hrane, da so prišli k nama, ker se je izkazalo, da so to izredno radovedne in še posebej izredno cartljive živali. Prav nastavljali so se, da si jih čohal po vratu in po glavi, eden pa me je s tačkami držal za roko in mi jo lizal. To je bilo res nepozabno doživetje. Nekateri so sicer prišli k nama, ker so mislili, da bodo dobili kornet (navajeni so, da jih ljudje prinesejo, ker jih veliko kupi tisto hrano), ampak so ostali tudi potem, ko so videli, da nimava hrane, ker so ravno tako uživali tudi v božanju.



Valabiji so res zelo majhni, moram pa reči, da me je presenetilo, ker tudi kenguruji niso ravno veliki. Tiste vrste kengurujev, ki jih imajo v tem parku, so vse velike približno 1 meter. Obstajajo tudi večji, ampak tudi tisti niso ne vem koliko večji. So pa zelo mehki in radi imajo družbo.

Božala sva tudi kačo, ki sicer ni ne mehka in ne ljubka, je pa zanimiva na dotik. Bil je piton in Damjan ga je vzel na roko, jaz sem ga pa samo božala. Še nikoli prej se nisem dotaknila kače. Nekako sem pričakovala, da bo hladna na dotik, ampak sploh ni bila.

Ostale živali sva potem opazovala bolj na daleč. Imeli so še krokodila, dolgega 4 metre, ki ga ni priporočljivo božati, bilo je kar nekaj vombatov, pa ogromno papagajev in drugih avstralskih ptic, netopirji, pingvini... Park je specializiran za avstralske živalske vrste, kar nama je bilo všeč, ker ostalih živali sva se že nagledala po evropskih živalskih vrtovih.

Od živalskega parka smo se odpeljali naprej in se ustavili v neki gorski vasi za zgodnje kosilo, potem pa smo nadaljevali pot proti nacionalnemu parku Blue Mountains (gore so dobile svoje ime zato, ker od daleč izgledajo modre, čeprav so zelene, ko prideš do njih). Nacionalni park je na višini 1000 metrov, kar je bilo ravno dovolj visoko, da smo prišli v oblak, zato z razgledne točke nismo mogli videti treh sester. Tri sestre so trije monoliti, ki štrlijo v zrak na robu doline. Legenda pravi, da je oče svoje tri hčere spremenil v skale, da jih ne bi dobili hudobni možje. Potem je v boju s temi možmi umrl in tako hčera ni mogel spremeniti nazaj, zato so ostale skale in tako še danes stojijo tam. Mi jih sicer nismo mogli videti, smo pa se imeli priložnost spustiti v dolino z najbolj strmo železnico na svetu. In res je strma, na najbolj strmem delu je klanec 52˚ in pri 450 metrih poti se spustiš za 250 metrov, tako da je presneto strmo. Sedeži v vlakcu so nagnjeni, kar se nama je najprej zdelo smešno, potem pa sva med vožnjo ugotovila, da čisto normalno sediva in da je tisto, kar je prej izgledalo kot podlaga za katero se lahko držiš, naenkrat postalo dno, na katero sva se opirala z nogami. Midva sva sedela čisto spredaj, tako da sva vse skupaj zelo dobro videla in vožnja, čeprav je bila kratka, je bila izredno zabavna.

Ko smo prišli dol, smo hkrati prišli tudi iz oblaka, tako da se je vredu videlo, ampak žal se je pač videlo samo še drevesa, ker je razgledna točka zgoraj. Midva se nisva pustila motiti in sva kljub temu, da je pršilo, odkorakala proti slapu Katoomba (Katoomba je sicer kraj ob tem nacionalnem parku) in ta slap je res ogromen. Ko sva gledala navzgor, sva videla zelo velik del slapa, ampak še vseeno nisva mogla videti celega, ker je med drevesi izginil v oblak nad nama. Neverjeten prizor, ko gledaš takšno količino vode, kako se vali navzdol in pada mimo tebe.
Po uri in pol prebijanja skozi gozd sva precej mokra prišla nazaj do avtobusa in odpeljali smo se nazaj proti Sydneyu.

Uprizoritev legende: trenutek ko oče svoje tri hčere spremeni v skale

Ustavili smo se še pri olimpijskem stadionu in si pogledali, kje so imeli atletske tekme, vodne tekme, streljanje z lokom, odbojko in kje je gorel olimpijski ogenj (zdaj so tisto konstrukcijo spremenili v fontano). Zanimivo dejstvo je, da je Sydney z olimpijado celo zaslužil, kar pomeni, da so bile tiste olimpijske igre res uspešne.



Za konec smo se z ladjico peljali preko velikega dela preliva, ki je med obema deloma Sydneya in nazadnje pristali ob operi.

Ker nisva imela ne živali in ne vode dovolj za ta dan, sva se odpravila še v akvarij, ki ima tudi samo avstralske živalske vrste. Tam sva lahko od blizu opazovala krokodila, iz podvodnega tunela sva videla nekaj vrst morskih psov (ki jih imajo precej in je kar srhljivo, ko kakšne štiri velike mrcine plavajo proti tebi in nad tabo), tiste velike želve, morske krave, skate in velike jate pisanih rib.
En ogromen del imajo narejen tako, da izgleda kot veliki koralni greben in tam sva kar sedla na tla in nekaj časa opazovala dogajanje v vodi, ker je bilo res čudovito. Celotna stena je zastekljena, tako da se res vidi vse in tako ribe kot razne korale, skale in rastline so najrazličnejših barv, zato je celotna slika res pestra.
Kaj sva še videla? Zmaje. Res se imenujejo tako. Eden je bil „listast zmaj“, eden pa „travni zmaj“. To sta dve mali vodni zadevici, veliki kakšnih 15cm, zelo zanimivih barv in z zelo čudnimi izrastki. Eden ima takšne, kot da so listki, drugi pa takšne, kot da je morska trava. Tega še nikoli nisem videla in bilo je zelo zanimivo.

To je "listasti" zmajček, malo se slabo vidi zaradi odseva

Sicer pa sva videla veliko rib iz risanke Iskanje malega Nema. Kar nekaj so imeli teh „Nemotov“ in to so res zelo lepe ribice, verjetno ene lepših.
Še ena ne ravno lepa ampak zelo zanimiva riba, ki sva jo videla in je tudi doma v Avstraliji, je Stonefish, ki se ne imenuje tako za brezveze, ker res izgleda kot kamen. Ko sva prišla do akvarija, kjer bi naj bila ta „kamena riba“, nisva videla nič, kar bi dajalo kakršne koli znake življenja. Pregledala sva vse rastline in vso skalovje, ampak nisva našla nobene ribe. V kotu pa je ždel en namrgoden kamen, ki se nama je sicer zdel malo sumljiv, ampak se nisva kaj preveč menila zanj, dokler se ni premaknil in tako sva ugotovila, da že ves čas gledava ribo. Če se ne bi premaknila, ne bi nikoli rekla, da je tisto riba, ker v celoti izgleda kot malo z algami poraščen kamen. Se pa z njo ni za hecat, ker je to najbolj strupena riba na svetu. In kaj mislite koliko ljudi v povprečju vsako leto umre zaradi te v kamen zamaskirane ribe? Nič. Tako da se ni česa bati :)
Tik preden sva odšla iz akvarija, sva uspela videti še kljunača. Ko sva šla prvič tam mimo, ga ni bilo nikjer. Potem sva šla še dvakrat ali trikrat nazaj, če bi se slučajno pojavil, ampak ga ni bilo. Ko pa sva že hotela oditi iz akvarija, je Damjan hotel še enkrat videti krokodila in tako sva šla tudi mimo kljunača in takrat je končno bil zunaj. Precej manjši je, kot sem si predstavljala, zraste nekje do največ pol metra, večinoma pa merijo nekje 30cm. Je pa to edini sesalec, ki leže jajca. So tudi strupeni. Na zadnjih tacah imajo kot nek krempelj, ki je pravzaprav bodica. Samicam ta bodica pri enem letu starosti odpade, samci pa jo imajo celo življenje. Zanimivo je tudi, da kljunači ne vidijo pod vodo. Ko plavajo, ves čas mižijo, tako da hrano lovijo na slepo oz. Se zanašajo na sluh in na elektromagnetna polja, ki jih zaznavajo tako kot morski psi.
Če že ravno toliko pišem o živalih... Kako se loči aligator od krokodila? Najlažje po zobeh. Krokodilu se, ko ima zaprt gobec, vidi zgornje in spodnje zobe, aligatorju pa samo zgornje, ker ima spodnji del gobca ožji in tako zgornja čeljust pokrije spodnjo.

Ko sva odšla iz akvarija, je bila ura že 21, tako da je bilo že temno, je pa bilo še vseeno toplo (niti v hribih ni bilo hladno, kaj šele v mestu). Tako sva se sprehodila nazaj do hostla in občudovala razsvetljen Sydney. Mesto je res lepo, zelo estetsko in zelo prijetno. Fasade so večinoma v toplih barvah, kar še pripomore, da se človek dobro počuti.