Ko sva prispela v Hobart, sva se namestila v hostlu, ki je nekaj minut od strogega centra (to sicer v Hobartu ni težko, ker je mesto zelo majhno) in potem sva malo raziskala glavne ulice. Tu je vse precej zgoščeno. Hobart ima nekaj čez 128.000 prebivalcev, kar je veliko, glede na to da jih ima celotna Tasmanija nekaj čez pol milijona. Država je en sam nacionalni park, kar pomeni, da ni ravno preveč poseljena (nacionalni parki zavzemajo več kot tretjino države), poleg 19 nacionalnih parkov imajo še 441 rezervatov, tako da imajo ljubitelji narave tu res kaj početi.
Včeraj sva bolj kot ne uživala v novem okolju, raziskovala mesto in njegovo okolico in rezervirala dva izleta z ladjo. Prvi izlet je bil na vrsti že danes. Ta izlet je bil na otok Bruny, ki je poznan po tem, da so v času, ko so odkrivali ta konec sveta, ladje rade pristajale tukaj, ker je na njem dobra zaloga pitne vode in ker so lahko hitro napolnili svoje zaloge. Prvi raziskovalci so pravzaprav mislili, da je to že celina, ker nikoli niso šli dovolj daleč, da bi videli, da gre za otok in da je celina (oz. Tasmanija) dejansko še malo naprej.
Zjutraj smo se najprej vkrcali na ogromno jahto, kjer smo dobili zajtrk. Na hitro naj omenim še to, da je pristanišče v Hobartu med najglobljimi naravnimi pristanišči na svetu in drugo najgloblje na južni polobli.
Z jahto smo se peljali mimo srednje šole, ki jo je kot najstnica obiskovala žena danskega princa-prestolonaslednika (in na to so zelo ponosni :D). Videli smo tudi drugi najstarejši svetilnik v Avstraliji. Po kakšne pol ure smo pristali na otoku Bruny, kjer nas je čakal avtobus. Otok je pravzaprav sestavljen iz dveh delov. Geološko gledano gre za dva otoka, ki sta povezana z ozkim pasom, imenovanim „vrat“ (nisva pa si čisto na jasnem, kateri del je glava in kateri vse ostalo :P). Ta pas res deluje kot vrat, ker je tako ozek, da je na njem dovolj prostora za eno ozko cesto in nekaj malega peščene plaže, razgled pa je čudovit. Voda je namreč tu tako modra, da človek kar strmi in ko se valovi razbijajo in penijo na rumenem pesku te plaže, je to tako lep prizor, da lahko samo stojiš in strmiš. Mi smo se s kombijem peljali preko tega „vratu“, na njem smo se ustavili nazaj grede, ker smo morali zjutraj najprej priti do ladjice, s katero smo se peljali okoli južnega dela otoka. Severni in južni del sta neverjetno različna. Na severnem delu je klima suha, skoraj tako kot na avstralski celini, na južnem otoku pa pogosto dežuje in zato je zelo zelen, tako kot Tasmanija.
Ko smo se s kombijem pripeljali do majhnega pristanišča na južnem delu otoka, ki se nahaja na Adventure Bay, smo se vkrcali na manjšo ladjico, ki je mišljena za nekje 50 oseb. Nas je bilo samo 25, tako da smo imeli veliko prostora. Dobili smo tudi lepo podložene vodoodporne plašče in kmalu smo ugotovili, zakaj jih potrebujemo. Ta ladjica namreč pelje neverjetno hitro in tako postane presneto hladno, če nimaš oblečenega tistega plašča. Najprej smo se peljali mimo otoka pingvinov, ki je med drugim znan tudi po tem, da so tam lovili kite. V tem delu je nekoč namreč bilo več tisoč kitov, tako da si kadarkoli lahko videl vsaj po 40 kitov naenkrat. To so kiti, ki se imenujejo Right Whale (pravi kit), ker so bili pravi kiti za lov. V kar kratkem času so jih uspeli skoraj iztrebiti, tako da jih zdaj skoraj ni več. Po nekaj minutah vožnje so se začeli vrstiti eni najlepših prizorov celotnega potovanja. Visoke navpične stene, ki so na vrhu poraščene s svetlo zeleno travo ali temnimi drevesi, raznobarvne plasti različnih kamnin, pesek, zelenje, čudne navpične skalne tvorbe, ki kar štrlijo iz vode... Bilo je čudovito lepo. Voda je tam smaragdna in vse kar se v njej odseva od obale jo obarva malo po svoje, tako da lahko že samo vodo gledaš in si navdušen.
Ustavili smo se pri nekaj jamah, ki jih je izdolbla voda. Ena najbolj neverjetnih je skala, ki diha. Tako pravijo, ker zaradi valov periodično piha iz vdolbine v skali in voda se vsakič razprši tudi po nekaj metrov visoko. Vse skupaj res daje tak vtis, kot da skala diha, oziroma bolj sopiha, malo jezno in malo utrujeno :D
Prišli smo tudi do meje med Tasmanovim morjem in Južnim oceanom. Tam je res prava meja, skale so v vrsti postavljene v morje kar daleč od otoka, zato je razmejitev zelo ostro določena. In tako smo zapluli v Južni ocean.
Odpeljali smo se do skupine velikih hribov, ki štrlijo iz vode in tam je zbirališče kolonije tjulenjev. To so avstralski tjulenji, ki se od novozelandskih razlikujejo po velikosti (so precej večji), po zobovju in malo tudi po dlaki (so svetlejši in tudi struktura dlake bi naj bila malo drugačna). Jaz nisem ravno strokovnjak, tako da nisem opazila blazne razlike v zobovju, ostale razlike pa so precej očitne, med drugim sva ugotovila, da avstralski tjulenji smrdijo (v Novi Zelandiji niti ena kolonija ni smrdela, ti tukaj pa so prav konkretno zaudarjali). Zanimivo je bilo tudi videti tako ogromno skupino samcev, ker sva v Novi Zelandiji videla predvsem samice, samcev je bilo tam bolj malo. In vesela sem da je tako, ker ne vem če bi si upala iti plavati s tako količino samcev, to pa zato, ker so ogromni in ker niso bili videti ravno dobre volje. Ves čas so se nekaj bunili eden na drugega in se malo ravsali, vsake toliko pa je kakšna skupina zdrvela v vodo, pri čemer je nastalo precej jeznega pljuskanja. Ko so bili enkrat v vodi, so bili točno takšni kot tisti, ki sva jih videla v NZ: leni, počasni in kotaleči se tjulenji, ki se praskajo in pretegujejo.
Od tam smo se odpeljali še malo naprej, potem pa smo počasi zavili nazaj proti severu. Voda je bila gladka kot ogledalo (le čisto na odprtem so bili valovi in tam je naša ladja poskakovala kot žaba, kar je bilo nama zelo zabavno, nekatere ženske, ki so sedele zadaj, pa so ves čas cvilile). Iz pristanišča smo se s kombijem odpeljali na kosilo. Za kosilo so nam poleg obilice drugih stvari dali lokalnega lososa (na otoku namreč gojijo losose), dve vrsti lokalnega sira in sveže ostrige. Ostrig še nikoli nisem poskusila, so se mi pa vedno malo upirale, ker so na vseh slikah in posnetkih vedno izgledale tako sluzasto. Te pa niso bile niti najmanj sluzaste in moram reči, da niti niso slabe. Sicer imam še vedno raje kuhane školjke, ampak za popestritev so bile te zelo vredu. Ob kosilu smo lahko preizkušali avstralska vina, za posladek pa smo dobili lokalno čokolado, ki jo tudi izdelujejo na tem otoku. Kosilo je bilo res obilno in po kakšni uri uživanja na soncu smo se spet odpravili naprej. Odpeljali smo se do „vratu“, kjer smo se tokrat tudi ustavili, da smo lahko občudovali razgled na obe polovici otoka in na obe strani tega ozkega prehoda med njima.
Potem pa je bil čas za vrnitev na ladjo, s katero smo se zjutraj pripeljali. Odpeljali smo se nazaj do Hobarta, kjer so nas za popestritev zapeljali še pod Tasmanov most, ki je pred 35 leti doživel tragično nesrečo. V enega od podpornih stebrov se je namreč zaletela ogromna tovorna ladja, steber se je zrušil in del mostu, ki ga je ta steber podpiral, je zgrmel na krov ladje in jo v 8 minutah potopil.
Tasmanov mostLadja še danes počiva na dnu, ker bi bilo reševanje tako ladje kot tovora predrago, lahko pa se s posebnim dovoljenjem potapljaš okoli razbitine in ker so potapljači pri tem razbitino tudi posneli, smo si lahko ogledali, kako je ladja po 35 letih bivanja na morskem dnu lepo zaraščena z raznobarvnimi algami in kako se ribe zabavajo, ko plavajo skozi njena okna.
Za tem informativnim dodatkom smo pristali in se izkrcali. To je bil res eden od najlepših izletov na najinem potovanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar