Privoščila sva si še drugi izlet z ladjico, tokrat v drugo smer kot včeraj. Šla sva proti pristanišču Port Arthur, ki je na koncu Tasmanovega polotoka. Iz pristanišča smo se najprej z avtobusom odpeljali preko Tasmanovega mostu na Tasmanov polotok (kasneje pa z ladjico še do Tasmanovega otoka – to pa je izvirnost pri poimenovanju :P). Po kakšni uri vožnje z avtobusom smo prispeli do majhnega zaliva. Midva sva sicer vmes že dvomila, da bomo prišli do tja, ker je bil tisti mali avtobus, s katerim smo se peljali, tako „švoh“, da se je že na čisto položnem bregu skoraj ustavil in tako smo se vsakič vzpenjali s hitrostjo približno 10 km/h. Ampak uspelo nam je priti do zaliva Pirates Bay in tam smo se vkrcali na podobno ladjico kot je bila tista včeraj. Naš cilj je bil Tasmanov otoček, na poti do tja pa smo se vozili ob do 300 metrov visokih klifih (najvišji na južni polobli), v katere je na precej mestih morje izjedlo globoke jame. Ker je tam vse sestavljeno iz veliko plasti, so jame čisto pravokotnih oblik, tako da je skoraj kot da imajo vrata in okna. Plasti se namreč lomijo v kosih in ker so plasti vodoravne z navpičnimi preseki, nastanejo zelo pravilne oblike.
Videli smo tudi nekaj naravnih mostov, kjer je voda razjedla kakšno ogromno skalo skoraj do vrha, tako da so ostale samo še zgornje plošče.
Od raznih skal je bila nenavadna ena, ki jo imenujejo sveča in to upravičeno. Je precej visoka, navpična štrleča zadeva, ki je zelo priljubljena za plezanje. Zraven nje je ena manjša, ki je skoraj gladka in tudi na to ljudje plezajo. Vsako leto pride nekje do 80 ljudi z namenom, da splezajo na vrh te sveče in njene manjše različice. Jaz se raje ne bi podajala v to, ker zgleda zelo nevarno.
Med potjo smo (kako presenetljivo) spet srečali tjulenje. Tokrat je bilo med avstralskimi nekaj tudi novozelandskih in moram reči, da se oglašajo neverjetno različno. Avstralski tjulenji prav rjovijo, novozelandski pa imajo veliko nežnejše glasove. In uspela sva potrditi, da res smrdijo samo avstralski tjulenji, ker smo najprej srečali eno kolonijo, kjer so bili skoraj sami novozelandski in ni nič smrdelo, pri avstralskih pa je bilo tako kot včeraj.
Ker je tukaj kopno veliko bolj neprijazno za pristajanje in poležavanje (ni ravno veliko prostora, ker je cela obala zelo strma), so tjulenji veliko bolj nagneteni kot so bili drugje, presenetilo pa naju je tudi, to, da splezajo prav neverjetno visoko v hrib, čeprav je zelo strm in slabo oprijemljiv. Ta žival je tudi na kopnem res izjemno gibčna in spretna, veliko bolj kot pa bi človek pričakoval, ko jih vidi lenariti na skalah.
Nazadnje smo prispeli do Tasmanovega otoka. To je majhen otoček, na katerem je svetilnik in to je pravzaprav tudi edini razlog, da so ljudje živeli na njem, ker je izjemno neprijazen. Pobočja so blazno strma, na vrhu pa je skoraj raven in zelo vetroven. Tisti, ki je skrbel za svetilnik, je moral biti na otoku najmanj 12 mesecev, ne da bi ga vmes zapustil, tako da ta služba ni bila ravno priljubljena. Na otoček so celo spravili živino, da so imeli ljudje tam kaj za jest. To živino so preprosto pri obali vrgli v vodo in je morala nato sama odplavati in splezati na kopno. Verjetno noben ni bil ravno navdušen, ko je moral na ta otoček, ne ljudje in ne živali.
Ko smo obkrožili otoček, smo se obrnili nazaj. Na poti nazaj do zaliva smo videli precej albatrosov, ki so posedali po vodi. Ko smo se jim približali, so odleteli in to je tako smešen prizor, ker najprej razprejo krila in potem si vzamejo zalet, tako da kar nekaj metrov dobesedno tečejo po vodi, preden dejansko vzletijo. Ko enkrat vzletijo se komaj vidi, kako ogromen ptič je to. So pa zelo lepi in elegantni in lepo jih je opazovati kako jadrajo okoli čolna in se potem počasi dvignejo. Ko se albatrosi naučijo leteti, grejo na morje in potem dokler niso stari 3-4 leta sploh ne stopijo nazaj na kopno. Šele ko so dovolj močni, da lahko začnejo graditi gnezdo, se vrnejo na kopno. Gnezda, ki jih postavljajo so lahko velika tako kot zakonska postelja, tako da si kar privoščijo.
Ko smo se peljali še malo naprej pa so se nam pridružili delfini. Tako sva spet lahko videla te ljubke navihane morske dobrovoljčke. Ker tu v okolici ni nobenega kita, so bili tudi precej bolj živahni kot so bili takrat, ko sva jih prvič videla. Skakali so iz vode, se v zraku prevračali na hrbet in sploh uprizorili kar lepo predstavo. Jata je bila precej velika, tako da je bilo dogajanje zelo pestro. Kamorkoli si pogledal, si jih videl skakati iz vode. Videla sva tudi mladička, ki je plaval tesno med dvema delfinoma. Bil je za tretjino velikosti drugih delfinov, ni pa plaval nič počasneje.
Kar nekaj časa so nam sledili, ko pa smo se ustavili, so se nas hitro naveličali in odplavali svojo pot. Nadaljevali smo vožnjo po zalivčkih in malo naprej smo jih spet srečali. Ne vem, če je bila ista jata kot prej ali kakšna druga, so pa bili ravno tako veseli naše družbe in so nas spremljali kar nekaj časa. Tako smo lahko gledali, kako plavajo tik ob konici čolna, se potopijo, spet pridejo na površje ob boku in se spet poženejo na konico. Če si pogledal nazaj, si videl kar veliko delfinov, kako sledijo čolnu in vedno več jih je plavalo vzporedno z nami, tako da smo jih lahko lepo opazovali. Vedela sem, da je v tem delu veliko delfinov in da na teh izletih pogosto srečajo kakšno jato, ampak nisem si mislila, da jih je res toliko. Bilo je fantastično.
Ko smo se tako nekaj časa lovili z delfini, je kapitan rekel, da se moramo vrniti v naš zaliv, tako da smo morali zapustiti jato. Malo smo še poskakovali čez valove in potem res kmalu prispeli do pristanišča, kjer nas je čakal avtobus, da nas odpelje v Port Arthur. To je kraj, kjer je bilo v 19. stoletju zaporniško naselje. Tja so vozili vse mogoče zločince, tudi otroke. Na otočku ob Port Arthurju so imeli ločen zapor za dečke. Niso jih mogli imeti zaprte skupaj z ostalimi, ker je bil to delovni zapor in fantje, ki so prišli tja, so bili s ceste, tako da niso znali ničesar in edino, kar so se tam naučili, je bilo še več načinov, kako kaj ukrasti in podobno, tako da so na otoku tam zraven naredili ločen zapor, kjer so te fante skušali naučiti kakšnih spodobnih opravil, da bi postali „uporabni“. Tam so imeli do 800 fantov naenkrat in večinoma so bili stari okoli 15 let, najmlajši zabeležen zapornik pa je bil star samo 9 let in je bil tam zato, ker je v Angliji kradel igračke. Ta zapor za dečke je bil v uporabi samo nekje 4 leta. In to ne zato, ker se ne bi obnesel, ampak ker je tako dobro uspel, da so se v Angliji odločili, da si bodo postavili svojega in zato tega tu več niso potrebovali.
No v tem pristanišču v glavnem nikomur ni šlo ravno dobro, ker so morali prisilno delati in veliko se jih je raje ubilo kot da bi morali to še naprej prenašati (nekateri pa so sklepali pakte, da je eden drugega ubil in zato bil obešen, ker sta tako oba prišla stran od tam). Tisto je bil res krut čas. Je pa cel ta del sicer zelo idiličen, tako da si je zdaj težko predstavljati, da je to včasih bil tako krut in neprijazen kraj, ki so se ga vsi bali.
Po tem zaporniškem naselju sva lazila kakšni dve uri (še na vožnjo z ladjo po pristanišču sva šla, ker se že tako dolgo nisva peljala z nobeno ladjo ali čolnom :P). Za tem pa smo se z avtobusom vrnili nazaj v Hobart. Bilo je že kar pozno, tako da sva šla samo še na večerjo in spat. Veliko zanimivih ogledov in doživetij te lahko presneto utrudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar