No v sredo popoldan sva se z avtobusom odpeljala iz Mounta proti Aucklandu. Vožnja je bila prav fina, še šofer je bil zabaven (tu se je šofer medmestnega prometa šalil z nami in razlagal, kje vse se bomo peljali mimo in to je vsem čisto normalno; če pomislim na naše zagrenjene šoferje me kar stisne).
Potem ko sva noč prespala na letališču v Aucklandu sva morala najprej carinike prepričati, da imava vizo za Avstralijo. Pri Damjanu se je namreč malo zapletlo, ker je v dokumentaciji očitno bil en O, kjer bi morala biti ničla in so najprej mislili, da ne more dobiti vize. Potem so rekli, da bi morala na ambasado, da dobima papirno vizo, ker elektronske za najine potne liste sploh ni mogoče dobiti. Potem sva šla naprintati potrdilo o pridobljeni vizi, ki sva ga imela na mailu (ker sva si to pametno uredila že preden sva šla iz Slovenije) in takrat so ugotovili, da gre samo za napačno zapisan znak. Na srečo je potem šlo skozi. Moram reči, da so bili vsi izjemno prijazni in ustrežljivi in so se potrudili zadevo urediti, čeprav je bila v dokumentu napaka in bi lahko samo rekli, da nič ne morejo. Mislila sva že, da bova res morala iskati ambasado, kar bi pomenilo, da sigurno ne bi bila nazaj do najinega poleta, ampak so potem namučkali nekaj v dokument in je šlo.
V Sydney sva letela z argentinsko letalsko družbo in nisva bila ravno navdušena. Letalo je bilo bolj staro, skoraj nič ni bilo v angleščini in še to kar so povedali po angleško, je bilo tako porazno, da se na koncu sploh nisem več trudila razumeti. Še hrana ni bila nevem kaj, en zelo majhen sendvič in košček nekega peciva. Če primerjam z Emirati, se lahko ta družba samo skrije. Tam je namreč bilo letalo res dobro opremljeno, osebje izjemno prijazno in stevardese so govorile brezhibno angleščino (kot da bi jih poslali na pošten študij angleščine preden so lahko postale stevardese). Ampak sam let je bil ok in po treh urah dremanja sva prispela v Sydney.
Na carini se je spet malo ustavilo pri Damjanu, zaradi tistega O, ki ne bi smel biti O, poleg tega pa je bila zdaj dodana še trojka, ki je ne bi smelo biti. Trojko so dodali v Aucklandu, da jih je računalnik spustil mimo, ampak to cariniku raje nisva razlagala :P Nazadnje sva uspešno prišla mimo vseh kontrol in si kar hitro našla prenočišče. Sredi letališča imajo namreč ogromno razsvetljeno tablo, kjer so oglasi za različne hostle in hotele in zraven so telefoni, da lahko objavljene številke brezplačno pokličeš. Tako sva našla kar ugoden hostel tako rekoč v središču mesta, pa še na letališče so prišli po naju in naju brezplačno dostavili do tja (in ker je hostel čisto na drugem koncu kot letališče, sva imela iz kombija že tudi kar lep ogled mesta, ki je ogrooomno – 4,5 milijona prebivalcev je treba nekam dati). Vse skupaj nama je šlo kot namazano.
Ko sva se nastanila v hostlu, sva se odločila, da greva poiskati nekaj za jest, ker razen tistega poraznega sendvička na letalu cel dan nisva nič jedla (zjutraj je bilo preveč zapletov z vizo, da bi imela čas za zajtrk). Tako sva se odpravila po ulici navzdol in ugotovila, da je hostel res čisto blizu vseh glavnih znamenitosti. Po 10 minutah hoje sva že prišla v pristanišče in zavila v botanični vrt, po še 10 minutah pa sva zagledala njihovo glavno znamenitost – opero. Moram reči da v živo izgleda res veličastno in tako sva se kar nekaj časa zadržala tam.
Potem sva bila že preveč lačna in sva se odpravila naprej po botaničnem vrtu proti mestu. Po poti naju je ustavil še en neverjeten prizor: sredi parka so po travi brskali ptiči. Kaj je pri tem tako posebnega? Vmes je bilo neverjetno veliko kakadujev. In to tistih pravih, belih, z rumenim čopom na glavi. Golobov tako rekoč ni, videla sva kakšna dva, kakadujev pa je cela čreda in glasni so tako, da jih težko zgrešiš. Ljudi so navajeni, tako da pridejo čisto blizu pogledati, če imaš kaj za njih (midva jim nisva imela kaj dati, ker še za sebe nisva imela). Poleg kakadujev sva videla še veliko pukekojev (pukeko je ptič, ki je zelo pogost tudi v NZ in sva jih že tam veliko videla, ampak ne vem točno iz katere države izvira), bilo je pa še precej nekih čudnih ptičev, ki sem jih prvič videla in imajo dolge črne kljune, s katerimi preganjajo vse druge ptiče, ki na tleh najdejo kaj užitnega.
Po tem ptičjem srečanju sva šla naprej skozi zeliščni vrt, ki je bil prav omamen (nešteto različnih zelišč in vseh koncev sveta je dišalo iz vsej strani, tako da sva se odločila, da morava nujno še priti tja, dokler sva v Sydneyu) in potem dalje proti nebotičnikom. Ko sva prišla čisto v center, sva ugotovila, da prebivalci Sydneya očitno ne jejo, ker razen enega suši bara in ene izredno fine kravatarske restavracije nisva našla niti ene prodajalne s hrano, kakršnekoli. Ko sva se odločila, da greva nazaj proti hostlu, sva v bistvu že prehodila skoraj ves strogi center (to se nama na potovanjih pogosto zgodi), videla sva Hyde Park, avstralski muzej, nacionalno knjižnico, eno ogromno katedralo in zelo veliko poslovnežev, ki so pili pivo in jedli nič, kot se spodobi za pravega poslovneža v Sydneyu. Tako imava zdaj kar lepo predstavo o tem, kaj bova v naslednjih nekaj dneh počela in koliko malice rabiva zraven, ko greva za cel dan v mesto.
Šele ko sva prišla do ulice, kjer je najin hostel, sva našla hrano in se lepo napapcala. V tej ulici je v bistvu ogromno raznih restavracij, stojnic, barov, nočnih in dnevnih lokalov itd., tako da mogoče zato nikjer drugje ni nič, ker je vse tukaj. Sicer je v ulici še strip klub, nasproti hostla pa je butik za odrasle in pri vhodnih vratih je popoldan, ko sva odhajala proti centru, stala tako rekoč gola punca, zvečer pa na drugi strani ulice neka druga ženska v leopardovi minici. Tako da je prostitucija očitno tudi v Avstraliji legalna (verjetno tega nisem omenjala, ampak v NZ je legalna).
Sita in utrujena sva se nazadnje priplazila do sobe in z veseljem ugotovila, da se je zunaj ravno takrat pošteno vlilo. Ves dan je namreč bilo tako vroče, da verjetno ne bi mogla spati, če se ne bi malo ohladilo. Se pozna, da sva prišla bolj na sever.
Splošni prvi vtisi: Avstralija je precej dražja od Nove Zelandije. V supermarketu so zapisane cene v dolarjih enake ali višje kot v NZ, s tem da je avstralski dolar več vreden kot novozelandski, tako da je vse skupaj dražje.
Najcenejše meso je kengurujevo, ki je res ugodno, tako da bova verjetno v tem času, kar sva tukaj, poskusila kengurujev zrezek.
Sicer pa imam občutek, da je življenje manj sproščeno, ljudje delujejo bolj živčni, precej me spominja na to, kako je doma :D Ne vem, če je to zato, ker je Sydney pač največje avstralsko mesto, ali je to v Avstraliji na splošno tako, to bova še videla.
Opazila sva tudi, da ni toliko starih avtov kot v NZ, tudi oldtimerjev načeloma nisva videla, prej pa sva jih dva meseca skoraj vsak dan videvala.
Pa še ena zanimivost, v Sydneyu je kar malo Avstralcev. Ogromno je Azijcev (v mestu je tudi cela mestna četrt China Town, najinemu hostlu pa bi skoraj lahko rekli China House, ker je 95% gostov in zaposlenih raznih Azijcev), nekaj je Arabcev in Turkov, najdejo se kakšni iz J Amerike, Avstralce pa sva videla samo v centru, kako v srajcah in kravatah hitijo iz služb na pivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar