Od dinozavrov do netopirjev

Danes zjutraj sva nadaljevala z ogledi. Najprej sva šla v muzej, kjer imajo med drugim razstavljene skelete različnih avstralskih živali, skelete ljudi in dinozavre (večina dinozavrov sicer niso pravi skeleti, ampak ponaredki, vseeno pa dobiš predstavo, kako veliki so bili). Eden od oddelkov je v celoti posvečen kamninam, kjer lahko vidiš tako rekoč vse kamnine in minerale, ki jih je mogoče najti v Avstraliji. Na enem oddelku so samo avstralski ptiči in insekti, potem pa je še oddelek z ogroženimi in izumrlimi živalmi (tudi iz Avstralije) in oddelek o Aboriginih. Sploh ta zadnja dva sta bolj žalostna. Na aboriginskem oddelku imajo na veliki tabli predstavljene zamolčane zgodbe o pobijanju Aboriginov in čeprav sem že prej vedela marsikaj o dogajanju tukaj, me je vseeno kar pretreslo. Pobijanje Aboriginov je namreč nekaj časa tukaj veljalo za šport in šele leta 1838 so kot kazen za umore usmrtili prvih 7 zahodnjakov, ki jim sploh ni bilo jasno, da so kaj narobe naredili. Tisti čas je bil res grozen, ni čudno, da se Aborigini nikoli niso vključili v družbo, tako kot so se Maori v Novi Zelandiji.

Ko sva si temeljito ogledala muzej, sva se odpravila v mesto na kosilo, potem pa v botanični vrt, ki si ga prvi dan nisva uspela v celoti ogledati. Skozi botanični vrt se tudi pride čisto do opere, tako da sva si jo šla od blizu ogledati. Streha je zelo zanimiva, ko jo vidiš od blizu. Sestavljen je iz svetlih opek in belih ploščic in ta kombinacija da zelo lep vzorec.



Šla sva tudi v opero in uspela videti enega od obokov, ki od spodaj navzgor izgleda prav mogočno. Daleč v operi ne moreš priti, razen če plačaš drag voden ogled, tako da sva zgradbo raje šla še malo občudovati od zunaj.

Od opere sva se odpravila naprej po botaničnem vrtu do točke, ki se imenuje Mrs Mcquaries chair. To je bila žena enega od prvih guvernerjev v Sydneyu, ki se je tu blazno dolgočasila in je zato zelo pogosto zahajala na to točko, ker se je od tu lepo videlo pristanišče in je opazovala prihajajoče in odhajajoče ladje. Sicer ne vem, če to ravno pomaga pregnati dolgčas, ampak sama točka je zelo lepa, ker se z nje lepo vidi železni pristaniški most, opero, mestne nebotičnike, male vrstne hišice na drugem bregu, skratka vse kontraste tega ogromnega mesta.

Mrs Mcquaries chair

Za tem sva se odpravila poiskati še drevo želja. To je drevo, v katerem bi naj prebivali drevesni duhovi (take prijazne sorte) in če si nekaj zaželiš in potem greš trikrat okoli njega in potem še trikrat okoli nazaj, bi se ti naj želja izpolnila. Midva sva to naredila in bilo je blazno zabavno. Bova videla, mogoče pa se želje tu res izpolnijo :)

Ko sva zapuščala botanični vrt, sva opazila, da se je v drevesnih krošnjah v tistem delu zbralo ogromno (in to res ogromno) netopirjev. To so bili tisti, ki sva jih videla v živalskem parku in se imenujejo „leteča lisica“, ker so pol črni, pol pa opečnato rdeče barve, kot lisice. Tudi majhni načeloma niso, vsaj za netopirje ne, merijo kakšnih 40cm v dolžino in z razprtimi krili so kar veliki. Načeloma so še kar lepi, ampak tu jih je bilo toliko, da je bilo že prav srhljivo. Bilo jih je kar nekaj sto, tako da so bile drevesne krošnje črne in precej jih je letalo po zraku. Bili so zelo hrupni in ko sva hodila proti mestu, jih kar ni bilo konca. Kar nekaj časa so v ravni črti leteli od parka stran, ne vem kam so bili namenjeni, ampak očitno so imeli vsi isti cilj in jim je bil botanični vrt zbirna točka ali kaj podobnega. Skratka ugotovila sem, da je veliko netopirjev naenkrat kar grozljiv prizor.

Netopirji na drevesu

Od tam sva se potem počasi odpravila nazaj v hostel in tako se je končal najin obisk Sydneya, ker se jutri odpravljava v Canberro.