Ta linija je očitno res zasnovana za turiste, ker predvajajo posnetek, ki sproti pove, kje o tramvaj ustavil in kaj se tam vidi skozi okno. Tako sva izvedela, da je Melbourne na začetku imel nekje 30.000 prebivalcev, potem pa so tu v okolici odkrili zlato in v tistem času se je priselilo po 20.000 ljudi vsak mesec. Zdaj ima mesto okoli 3 milijone prebivalcev in vmes je 70 let celo bil glavno mesto cele Avstralije, zdaj pa je samo glavno mesto zvezne države Viktorije. (Malo dodatnih informacij, če že omenjam zvezne države: Avstralija je sestavljena iz 7 zveznih držav. To so Zahodna Avstralija, Severni teritorij, Queensland, Južna Avstralija, Novi Južni Wales, Viktorija in Tasmanija. Sydney je v zvezni državi Novi Južni Wales, Melbourne pa v Viktoriji. Canberra je geografsko sicer tudi v Novem Južnem Walesu, ampak uradno ne spada pod to zvezno državo, ampak je območje zase in se imenuje Australian Capital Territory, torej „območje glavnega mesta Avstralije“.)
Ko sva dvakrat obvozila celotni center, je bila ura že 13.30 in sva šla v hostel. Tam sva raztovorila prtljago in za 3 ure padla v komo (glede na to da sva se v ponedeljek morala vstati ob 4.30 zjutraj, celotno prejšnjo noč pa sva ždela na avtobusu, sva bila tako utrujena, da me čudi, da nisva zaspala že na tramvaju). Ko sva se za silo odpočila, sva šla v trgovino in si za večerjo pripravila kenguruja. In odkrito povedano, čeprav so kenguruji luškani in srčkani in mehki in puhasti, so tudi zelo okusni. Okus ima nekje med govedino in divjačino, s tem da ima še nek svoj poseben okus, ki ga ne znam prav uvrstiti. Je pa zelo dobro meso in tudi neverjetno mehko, tako da ga bova verjetno še kupila, dokler sva tu.
S polnim želodčkom sva se šla stuširat in potem sva poležavala v postelji dokler nisva zaspala in sva se zbudila šele ko je bilo treba sprazniti sobo. Tako sva spet naložila nahrbtnike na rame (brezplačni fitnes vsak dan, kaj še hočeš več :P) in spet okupirala en vogal tramvaja. To je res dobra pogruntavščina in zelo prijazna do turistov. Ko sva se pripeljala do parka, sva izstopila in šla poležavat med palme, dokler nama ni postalo tako vroče (avstralsko sonce je še bolj peklensko kot novozelandsko), da sva zbežala v sosednji park, ki ima še druga drevesa, ker sva ugotovila, da palme ne dajejo ravno najboljše sence. In tako sva naprej poležavala v senci in opazovala poslovneže, ki so prišli v park na malico. Bili so zelo zabavni, ker so bili vsi v srajcah, dolgih črnih hlačah in črnih suknjah (za poslovneže se pa res ne spodobi, da bi pri 40˚C nosili srajce s kratkimi rokavi) in čisto rdeči v obraz. Tisti najbolj neolikani so suknjo pustili v pisarni in s tem zbujali pozornost (in zavidanje) vseh okoli sebe. Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je, da so v tistih svojih finih črnih hlačah čisto mirno sedeli na travi in to ni bilo niti malo problematično. Če kdo od vas razume to logiko, naj mi jo prosim razloži, jaz sem obupala nad tem.
Zdaj pa se bova počasi odpravila na letališče (mislim, da v naslednjih 5 letih ne bom nikamor potovala z letalom), ker jutri zgodaj letiva na Tasmanijo. Ta dva dni v Melbournu sva bolj prelenarila, ker je bilo že kar nujno in ker se bova po enem tednu Tasmanije spet vrnila sem, tako da si bova mesto in okolico bolj temeljito ogledala takrat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar