Mali vombati, prijazni vragi in požrešni kenguruji

Videla sva tasmanskega vraga :) Ampak da začnem na začetku...

Včeraj sva obiskala Bonorong, zavetišče za divje živali. To je zavetišče, kjer imajo samo poškodovane živali, ki jih zdravijo in mladiče poškodovanih živali (predvsem sirote, nekaj pa je tudi takšnih, ki se jih je skotilo v zavetišču, ker je bila žival breja, ko se je ponesrečila).

Zjutraj sva se najprej z avtobusom odpeljala do Brightona, od tam pa je bilo še kakšnih 20 minut hoje. Ker sva v Avstraliji so nama seveda ob poti vsi, ki sva jih srečala, razložili, kako prideva do Bonoronga, čeprav nisva nič spraševala in sva točno vedela kam morava iti. En gospod je celo z avtom ustavil in rekel, da naju je videl in hotel zapeljati do tja, ker je predvideval da greva v živalski park, ampak da je samo še kakšnih 100 metrov in da verjetno ne rabiva prevoza. Naju pa je povprašal od kod sva in potem rekel, naj kar ostaneva tu, ker rabijo mlade ljudi :D Avstralci so res prijazni, počasi bom prepričana, da še bolj od Novozelandcev.

Ko sva prispela do Bonoronga, sva na blagajni dobila hrano za kenguruje, potem pa sva počakala kakšnih 15 minut, da se je začel voden ogled in hranjenje. Najprej nam je ena od oskrbnic predstavila Humphryja, 1 leto starega vombata, ki smo ga lahko tudi božali :).


Mamo mu je zbil avto in neki ljudje so ga našli (še vedno v mamini vreči) in obvestili zavetišče, kjer zdaj že nekaj mesecev skrbijo zanj. Vombati se skotijo tako kot kenguruji in ostali vrečarji. Veliki so kot fižolček in potem bivajo v mamini vreči, dokler niso dovolj močni, da lahko začnejo sami jesti še kaj drugega kot mleko. Zelo zanimivo dejstvo je, da sploh ne potrebujejo mame za nič, razen za hrano. Od prvega dne naprej vedo, kako se koplje rove, kako se brani pred plenilci in vse ostale življenjsko pomembne stvari, ker jim je to vse prirojeno. Ko dopolnijo 2 leti, se iz ljubkih, cartljivih in družabnih bitij spremenijo v agresivne samotarje in zapustijo mamo ter grejo po svoje. Zrasejo do enega metra in odrasel vombat tehta do 40 kg. Živijo v rovih pod zemljo in ti rovi so lahko dolgi po 20 metrov. Najbolj zanimivo od vsega pa se mi je zdelo to, kako se branijo pred plenilci. Od kar je izumrl tasmanski tiger sicer nimajo naravnega sovražnika, največ težav povzročajo psi, ki jih radi lovijo po gozdovih. Vombat lahko teče s hitrostjo do 40 km/h, tako da lahko uide preganjalcu in se skrije v rov. Ko pride v rov pa z zadnjico zapre odprtino, tako da mu zadek dejansko gleda iz rova. Zadaj ima namreč okostenelo ploščo, ki je tako trda, da je pes ne more zagrabiti in tako lahko grize in praska po njej kolikor hoče in vombat ne bo čutil ničesar. Če vse skupaj traja dalj časa in se vombat naveliča, lahko malo popusti, da nastane špranja in ko pes pomoli glavo v to špranjo, mu jo z zadkom pritisne ob strop rova in ker je ta plošča tako trda, lahko psu zdrobi glavo. Tako da ima ta kosmat vrečar neverjetno dobro obrambo, ker precej psov nastrada zaradi tega.
Sicer pa vombati večino dneva prespijo, tako da so precej lene živali. Tu se med drugim vidi sorodnost s koalami. Vombati in koale imajo namreč skupnega prednika in to se dejansko kar dobro vidi. Dlaka je skoraj enaka pri obeh in tako kot vombat ima tudi koala to ploščo na zadnjici, ampak je ne uporablja za iste namene kot vombat, Koali bolj prav pride kot opora pri sedenju na veji evkaliptusa, da je ne tišči, ker ko se enkrat namesti, se tako rekoč ne premika več. Koale spijo 20 ur na dan, preostale 4 ure pa jejo (od tega se dejansko premikajo samo kakšnih 5 minut). To je zato, ker evkaliptus ne daje skoraj nobene energije in zato morajo res minimalizirati svoje gibanje.
Mi smo lahko malo cartali enega koaljega samca, ki je sin koale z enega od bližnjih otokov (na sami Tasmaniji ni koal, ker je premalo evkaliptusovih vrst, ki bi jih lahko jedle). Sem je prišla, ker je na tistem otoku bil ogromen požar in tu je skotila dva samčka. Ko smo že pri požarih, to je eden od zelo redkih primerov, ko koala celo gre piti vodo. Omenila sem že, da koale ne pijejo (tako so tudi dobile ime), v zelo izrednih primerih, kakršen je požar, pa grejo piti.



Zdaj pa moram povedati še, da sva videla tudi tega slovitega tasmanskega vraga. Te male zverinice niso ne agresivne, ne grozne in ne nevarne. So zelo prijazne, srčkane male kosmate zadevice in svoje sloves so dobile samo zato, ker ne znajo olikano jesti. Ko jejo namreč spuščajo najbolj nemogoče renčeče zvoke, kar si jih je možno zamisliti in prvi priseljenci na otoku so, ko so ponoči slišali te zvoke, mislili, da je otok obsedel sam hudič in tako je ta zverinica dobila ime. Je pa tudi res, da ima majhna živo rdeča ušesa, ki spominjajo na vragove rogove.
No to njihovo prehranjevanje sva uspela videti, ker so dobili ribe in kar verjamem, da bi bilo človeka ponoči strah, če bi v gozdu to slišal, ker res grozno renčijo in mljaskajo, ko jejo. So pa zelo zabavni za opazovati.




Sicer je tasmanski vrag popolnoma nenevaren. Še med sabo se ne ravsajo ampak samo renčijo in si kažejo zobe, se malo butajo z zobmi eden ob drugega in potem tisti, ki bolj grozno zgleda, prežene tistega, ki ne uspe biti tako grozen. In to je vse. Ponavadi izvajajo te predstave, ko se gre za hrano. So mrhovinarji in tako hrano iščejo, ne lovijo. Vohajo izjemno dobro (hrano zavoha na 2 km), to pa je tudi vse kar dobro znajo. Vidijo in slišijo izjemno slabo in tečejo približno tako hitro kot domača kura, zato si sami res niso sposobni ničesar uloviti. So pa zelo radovedni in če prideš do ograde te bodo prišli z zanimanjem pogledati in povohati. Njihove strahovite zobe sva uspela videti samo, ko so zehali, tako da res niso niti najmanj grozni. Ampak če se bi kateri odločil, da te bo ugriznil, bi bil lahko to resen problem, ker imajo drugo najmočnejšo čeljust sploh v razmerju svojo velikostjo (najmočnejšo ima hijena), tako da lahko drobijo kosti brez najmanjšega problema.

Ko smo si natančno ogledali te prebivalce zavetišča, sva se šla malo družiti s kenguruji. Ker je na Tasmaniji veliko kengurujev, jih tudi veliko zbije kakšen avto in tako je teh poskočnih vrečarjev tu kar nekaj. Ko sva prišla v njihovo bližino, so naju skoraj obkolili (dobro poznajo te papirnate vrečke s hrano, ki sva jih dobila na začetku) in tako sva se zabavala s tem, da sva hranila kenguruje in poskušala enakomerno razdeliti vsakemu nekaj. Eden se je prav razjezil, ko je videl, da je poleg njega hrano dobil še en drugi kenguru in je jezno zapihal vanj, se malo zapodil proti njemu in potem užaljeno odskakljal stran. Vse skupaj ne bi bilo niti pol tako smešno, če ne bi imeli na enem koncu treh velikih korit s to isto hrano, ki je ves čas na voljo. Ampak če hočejo jesti tisto hrano, se morajo celo sprehoditi na drugo stran, tako pa raje čakajo v senci, da jim turisti hrano prinesejo.




Videla sva tudi mladičke, oz. videla sva noge, ki so štrlele iz vreč nekaterih samic. En mladiček pa se je izgubil in je sam skakljal naokoli in klical mamico, tako da so oskrbniki morali iti v akcijo in poiskati mamo, ker je še premajhen, da bi sam jedel. Bil je res majcen, stopala pa je imel že skoraj tako velika kot odrasel kenguru, tako da je bil prav smešen.



Preden sva odšla, sva še do konca razdelila hrano. Eni kenguruji so kar zagrabili celo roko, ko si jim ponudil hrano in še polizali prste na koncu. Pravi požeruščki so nekateri. Je pa bilo blazno zabavno, čeprav sem se na trenutke počutila že kar ogroženo, ko se je začelo približevati več velikih kengurujev hkrati.

Čisto na koncu sva šla gledati še najnovejšo pridobitev zavetišča. To je mala vombatka Mavis Whiteclaw (ime je dobila po belem krempeljčku). Stara je komaj 5 mesecev in tako kot Humphreya so tudi njo našli v vreči mame, ki jo je zbil avto. Mavis je tako majcena, da se vsak kar razneži, ko jo vidi. Kobacala se je po svojem zaboju in igrala z vrečo, ki ima nastavljeno. malo je tudi poskušala kopati, ampak ni daleč prišla, ker je pod plastjo zemlje les, kar pa je ni ravno motilo, ker je kar kopala naprej po lesu, čeprav ni nikamor prišla. Damjan bi jo kar domov odnesel, tako mu je bila všeč (no, pa saj meni tudi :D).



Ko sva odšla iz Bonoronga sva dobila še en dokaz za avstralsko prijaznost. Hodila sva ob cesti proti mestu in naenkrat se ustavi avto, voznica odpre vrata in vpraša, če rabiva prevoz. V avtu je bila še ena ženska in ena najstnica in vse tri so lizale sladoled, tako da niso ravno zgledale kot potencialne morilke lai kaj podobnega in zato sva šla zraven. V avtu se nama je voznica še opravičila, ker nimajo več nobenega sladoleda za naju. Mislila sva, da naju bo odložila v Brightonu ampak naju je odpeljala čisto v Hobart in nama na koncu še razložila, kako prideva do najine ulice, ker naju ni mogla odpeljati čisto do tja (za kar se je spet opravičila). Je pa bila ta vožnja res zanimiva, ker je sovoznica, potem ko sva povedala od kod sva, rekla, da je njena mama Madžarka in da se je rodila v Sloveniji, ker je njena družina šla živeti v Jugoslavijo. Potem so se kasneje preselili v Kanado, zdaj pa je z možem na dopustu tu v Avstraliji. Svet je res majhen.
Tako sva zaključila najin zadnji izlet na Tasmaniji.

Danes bova še malo bluzila po mestu in posedala ob morju in v parku. Jutri imava ob 6h zjutraj že letalo nazaj v Melbourne. Čas tako hitro mineva, da kar ne moreva verjeti. Upam, da bo v Melbournu spet kaj oblačno, ker od kar sva zapustila Sydney sonce žge in čeprav sva kolikor se da v senci in se maževa s kremo 30+, sva vedno bolj temna in če bo šlo tako naprej, naju bodo imeli v novi Zelandiji za Maora.