12 apostolov

Tasmanijo sva zapustila in zdaj se že par dni spet potikava po Melbournu in okolici. Vroče je ko pes! 30 stopinj preseže kot za šalo že takoj zjutraj in potem vsi samo žejno iščemo senco dokler sonce ne zaide. Vroče je tu doli, človek si težko predstavlja, da je v bistvu februar.

No najprej sva dva dni porabila, da sva se od Tasmanije spet aklimatizirala nazaj na celino. In danes sva si privoščila prvi izlet, ki naju je popeljal iz Melbourna po veliki oceanski cesti. Najprej smo obiskali svetovno znano surfersko plažo Bells Beach, ki je naravnost čudovita. Voda je sicer zelo hladna (tako kot po celi obali tukaj), ampak okolica je tako vabljiva, da bi lahko kar ves dan poležavala na tem oranžnem pesku in opazovala surferje kako se trudijo obdržati na valovih. Za vse punce, ki se mogoče slinijo ob omembi surferjev, lahko povem, da so vsi v neoprenskih oblekah, tako da je plaža najbolj privlačna zadeva :P



Od tam smo se odpravili v enega od gozdov, kjer je mogoče od blizu opazovati divje koale. Tako sva ugotovila, da je čisto vseeno, če koalo vidiš v divjini ali v kakšnem rezervatu, ker povsod delajo isto – spijo, spijo in spijo. Smo pa jih lahko opazovali kar od blizu, ker se med spanjem sploh ne dajo motiti.
Od koal smo se potem nekaj časa vozili tik ob oceanu (zato pa se cesta imenuje velika oceanska cesta). Za kosilo smo naredili premor ob enem od morskih rokavov, ki segajo precej v notranjost in tam sva naletela na skupino Avstralcev, ki so imeli piknik, tako da sva dobila njihove klobasice in za osvežitev na koncu še lubenico. Tu so ljudje res odprti in prijazni in neverjetno uživajo v družbi tujcev. Vse so naju izprašali, od kod sva, kje sva že bila, kako je kje bilo... eden od njih je celo točno vedel od kod sva, ker je njegov sosed z marinci bil v Sloveniji. Marsikaj izveš, če se malo nastaviš v bližino kakšne skupine Ozzijev :D

Od tam smo se peljali naprej ob obali in se ustavili še na spominski točki, ki je posvečena Avstralcem, ki so se borili v 2. svetovni vojni. Tisti, ki so se vrnili iz vojne, so namreč zgradili celotno cesto (malo so jim pomagali še brezdomci in brezposelni), ker so morali zelo hitro najti delo za kar veliko ljudi in tako so se pač odločili, da bodo jim dali graditi cesto. Zadeva je dolga slabih 300 km, tako da so imeli res kaj za početi.
Celotna vožnja je bila čudovita, ker se skoraj ves čas voziš tik ob vodi in razgled na plaže in na skalnate police, ki so ostanki strjene lave iz obdobja, ko so vulkani še oblikovali ta predel, je res fantastičen.

Nazadnje smo prišli do točke, zaradi katere smo se sploh tako daleč peljali. Prišli smo v območje 12-ih apostolov. To so skalni stolpi, ki štrlijo iz morja. Sliši se mogoče malo dolgočasno, ampak ni, niti najmanj. Pogled nanje je fenomenalen. Najprej sva v dveh zalivčkih videla 4 apostole (ime je mogoče malo zgrešeno, ampak nekomu se je pač zdelo, da bo to poimenovanje pritegnilo turiste) in potem sva se po stopnicah spustila v zaliv, ki je znan po zgodbi o brodolomu. Neka ladja je tu v bližini zašla v neurje in ker je bila že blizu obale, je kapitan ukazal, naj vržejo sidro. Problem je bil v tem, da je obala popolnnoma peščena in tako se sidro ni imelo za kaj zatakniti in ladja se je žalostno raztreščila na skalah, ki štrlijo iz peska (verjetno na apostolih). Na obalo sta se rešila moški in ženska, edina preživela izmed 52 potnikov te ladje (ki ima zelo komplicirano ime in se ga zdaj ne spomnim). Težava je bila v tem, da takrat ni bilo lepih praktičnih stopnic, po katerih bi lahko elegantno prišla iz zaliva in tako sta se morala presneto namučiti, da sta prišla tam ven. Ker je on njo pred tem napil (da bi jo pogrel, ker mu je skoraj zmrznila), je bilo vse skupaj še toliko bolj težavno. Nazadnje sta se rešila, on je uspel pripeljati pomoč in tako sta nekaj mesecev preživela na eni od okoliških kmetij, kjer sta se tudi zaljubila, ampak je njega bilo preveč strah, da bi jo prosil za roko in tako se je vrnila v Anglijo, kjer se je poročila, on pa je postal kapitan in doživel še tri brodolome (nekaterih res nič ne izuči).




Po krajšem postanku v zalivu, kjer smo lahko povečerjali (in midva sva izkoristila postanek za kratko – res kratko – kopanje v ledeni avstralski vodi), smo se odpravili na točko, kjer se najlepše vidi apostole in tam smo bili ravno ob pravem času za sončni zahod. To je bil prizor, ki ga ni mogoče opisati, človek ga mora doživeti (ali pa vsaj videti na najinih mnogih fotografijah :P). Bilo je prav magično. Na obzorju ni bilo ničesar, do koder je segel pogled je bilo le morje in tako je sonce počasi potonilo vanj v vsej svoji divji oranžni barvi in vse okoli se je odsevalo v vseh mogočih odtenkih rumene, oranžne in rdeče. Skoraj bi pozabila na apostole :D Ampak tudi ta del je tam čudovit, ker se valovi peneče lomijo na skalah, tako da se vse rdeče odseva v temno modri vodi in beli peni vse okoli skal. Naravnost magično. S točke, od koder smo opazovali zahod, se vidi 6 apostolov, če pa pogledaš tam še na drugo stran, vidiš še preostala dva, tako da jih je na koncu res 12. Če se že potikaš v okolici Melbourna, je to res treba iti pogledati, ker je že sama obala fantastična, ti monoliti so še bolj fantastični, če pa si tam še za sončni zahod, pa moraš paziti, da ne pozabiš čeljusti, ker ti definitivno nekje tu vmes pade dol.





Po tem krasnem doživetju smo se odpravili na nočno vožnjo nazaj proti Melbournu. Žal nismo uspeli pogledati London Bridge, skalne formacije, ki je nastala popolnoma naravno in res izgleda kot most, tak, kot bi ga uprizorili v enciklopediji pod vnosom „most“. No, vsega ne moreš videti, ampak tudi brez tega je bilo nepozabno.