Potem sva šla naprej proti glavnemu pristanišču in na poti se je vlil dež. Ko sem kukala izpod strehe, kako bi najhitreje prišla do naslednjega suhega prostorčka, se je poleg mene nenadoma znašla neka mlada ženska z dežnikom in me vprašala, če pridem z njo pod dežnikom. In tako sem se stisnila pod njen dežnik, Damjan pa je pogumno korakal zadaj (ker je bil dežnik zelo majhen). Tako sem se skoraj čisto suha zatekla pod neko drevo in se zahvalila za prijaznost, ona pa se je samo nasmejala in odšla nazaj tja, od koder smo prišli. Bila sem prav presenečena. Očitno je videla, da bi jaz rada šla v tisto smer in me je s svojim dežnikom peljala tja, čeprav sama sploh ni nameravala iti v tisto smer. Prijaznost in ustrežljivost je Avstralcem in Novozelandcem očitno skupna.
Kmalu potem je nehalo deževati (in v trenutku je postalo tudi nemogoče vroče) in tako sva se odpravila na predel ob pristanišču, ki se imenuje The Rocks. To je mesto, kjer so pristali prvi zahodnjaški priseljenci, ko so odkrili Avstralijo. Na sosednjem rtičku (kakšnih 200 metrov zraven) je opera, tako da lahko od tam res lepo vidiš celotno zgradbo. Od tam sva nato šla na glavni pristaniški most, ki je res ogromen železni most iz leta 1932 in s tega mostu se čudovito vidi opero iz vseh mogočih strani, tako da sva si jo lahko ogledovala do onemoglosti. Lokacija je res neverjetno dobra in razgled z mostu je fantastičen, ker je most zelo visok, da lahko spodaj vozijo vse mogoče tovorne in križarske ladje (sploh teh velikih križark se tu kar nagledaš), tako da se človeku kar ne mudi, da bi šel kam drugam, ker se od tam vidi vse. Ena od adrenalinskih možnosti tukaj je, da greš hoditi po vrhu mosta (most ima namreč ogromen obok po celi dolžini, na katerega lahko splezaš pod budnim očesom vodnika, ampak se nisva odločila za to, čeprav izgleda zelo zanimivo).
Z mostu sva se odpravila nazaj v center in ugotovila, zakaj včeraj nisva našla nič za jest. Zjutraj je namreč bilo kar nekaj prodajaln s sendviči in podobno zasilno hrano, nazaj grede (ob kakih 16h) pa je bilo že vse zaprto in nikjer ni bilo niti enega znaka, da je tam kdaj bila kakšna hrana. Torej v Sydneyu ljudje sicer jejo, ampak samo pred četrto popoldne.
Po tem pomembnem spoznanju sva poiskala STA agencijo, kjer sva kupila letalske karte za Tasmanijo (juhu, v četrtek greva na Tasmanijo :D). Odkar sva tu naju sicer s vseh strani bombardirajo z Eyers Rockom in naju že pošteno mika, da bi šla, ampak žal ni časa in še posebej ni denarja, da bi vse to zmogla, tako da sva v bistvu imela izbiro med Eyers Rockom in Tasmanijo in sva se nazadnje raje odločila za Tasmanijo, tako kot je bilo prvotno načrtovano. Očitno bova res morala še enkrat priti v ta konec :P
Ko sva se že vračala proti hostlu, sva se odločila poiskati še muzej Avstralije. Na ulici sva šarila po zemljevidu in do naju je prišla neka starejša ženska, ki naju je vprašala če rabiva pomoč. Rekla sva da iščeva muzej in nama je lepo razložila, kam naj greva. Ljudje so tu res zelo prijazni. Sploh ni treba prositi za pomoč, ker se ves čas kar sami ponujajo. Res je, da v Sydneyu ne vidiš tako blazno veliko Avstralcev, ampak tisti, ki jih srečaš, so neverjetno prijazni. Tako da sumim, da je hektično vzdušje v mestu pravzaprav posledica velike količine tujcev.
No v muzej potem nisva šla, ker ne bi imela dovolj časa, da si vse pogledava, zato bova šla v nedeljo. Jutri pa greva uživati na Blue Mountains, ki so 100 km ven iz Sydneya.
Ni komentarjev:
Objavite komentar