V ponedeljek sva se odpravila na polotok Coromandel, da poiščeva Hot Water Beach, ki je dobesedno to, kar pomeni ime: plaža vroče vode. Tik pod plažo so namreč vrelci in če si v času oseke na plaži izkoplješ luknjo, se ta takoj napolni z vročo vodo in potem imaš lasten jacuzzi tik ob morju. Je pa treba paziti, kje si to luknjo izkoplješ, ker je voda lahko dobesedno vrela. Iz nekaterih jam so prav šli majhni mehurčki, tako da se ni za hecat. Že sam pesek je na nekaterih mestih tako vroč, da ne moreš stati na njem. To je zabavno za vse tiste, ki iz varnega mesta opazujejo, kako kdo gre preko take vroče točke in potem poskakuje z ene noge na drugo in ne ve v katero smer se naj obrne. Če pa je na taki točki še majhna lužica z vodo in stopiš vanjo, te pa skoraj izstreli od tam.
Midva sva prišla tja še malo pred oseko in dobro da sva, ker je že takrat bilo precej ljudi, ob največji oseki pa se je tisti majhen del plaže, kjer so vrelci, čisto napolnil. Ampak midva sva takrat že imela svojo luknjo in sva poležavala v vodi.
Začetek kopanja; kasneje je bil bazenček veliko večji in veliko globlji :)Povprečna temperatura vode, ko pride na površje, je 60-65 stopinj, tako da je res toplo. Na srečo je bilo oblačno, ker če bi naju še sonce od zgoraj kurilo, ne bi zdržala dolgo. Tako pa sva poležavala tam skoraj čisto do plime. Ob plimi namreč morje zalije plažo čisto do skal, ki se strmo vzpenjajo nekaj metrov naprej.
Tudi sama plaža je sicer čudovita, ampak je ena od najbolj nevarnih v Novi Zelandiji, ker so izjemno veliki valovi in tik pod gladino skrite skale, tako da imaš dobre možnosti, da te voda potisne ob kakšno skalo in se utopiš. Takšnih primerov je kar nekaj, zato zelo opozarjajo, naj se ljudje kopajo izredno previdno. Ko sva videla valove, sva se takoj odločila, da se v morje ne bova šla kopati, čeprav voda niti ni bila mrzla. Raje ne tvegava, sva pa toliko bolj uživala v razgledu.
...
V torek sva si ogledala še eno znamenitost. To so jame Waitomo, ki so znane po svetlečih črvih. Dejansko sicer ne gre za črve ampak za ličinke neke žuželke, ki živijo v jami prilepljene na strop in stene in se svetijo, da v temi privabljajo mrčes, ga ulovijo v lepljive nitke, ki jih spustijo navzdol in potem pohrustajo. Ličinke rastejo 9 mesecev, potem se za 3 tedne zabubijo in na koncu nastane žuželka, ki živi samo 3-4 dni, ker nima ust in zato umre od lakote - narava je včasih kruta. V teh parih dneh se zato intenzivno parijo, da izležejo jajčeca iz katerih se spet izvalijo te ličinke, ki jih ljudje z navdušenjem hodijo gledat.
Najbolj zabavno pri vsej stvari je to, da sva midva izbrala varjatno s podzemnim raftingom. To pomeni, da dobiš ogromni gumijasti obroč, v katerem tako rekoč ležiš in se pelješ po podzemni reki 80 metrov pod površjem, med tem pa v temi občuduješ svetleče zadevice na stropu in stenah jame. In teh je res ogromno, tako da se ti zdi, kot da opazuješ zvezde na nebu. Vodnika sta nam rekla, naj bomo bolj glasni, ker potem črvički bolj svetijo (bolj so lačni, bolj se trudijo privabiti mrčes in ob vsakem zvoku zato bolj svetijo). Voda je sicer bila hudičevo mrzla, kljub neoprenskim oblekam je bilo še vedno precej hladno, ampak je bilo vseeno vredno.
S temi obroči smo skočili tudi čez dva manjša podzemna slapa, kar je bila zelo zabavna popestritev.
Potem ko smo končali, so postregli paradižnikovo juho, da se pogrejemo, zraven pa so bili bagels, da je v skladu s turo :D (za tiste, ki ne veste: bagel je tisto, kar izgleda kot donat krof, ampak ni sladko, kot neka okrogla žemlja z luknjo na sredini).
Na poti nazaj sva se ustavila še v mestu Hamilton, ki je univerzitetno mesto z najprestižnejšo univerzo v Novi Zelandiji. Mesto je zelo lepo, ampak ker ni ob morju, za turiste ni tako privlačen. Nama je bilo tam zelo všeč, tako da se vseeno splača ustaviti, če si ravno v tistem koncu.
Danes pa se odpravljava na letališče, ker odhajava za tri tedne v Avstralijo. Upam, da bodo hostli imeli internet, sicer bo na blogu verjetno prišlo do infarkta, ko prideva nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar