Spet tam, kjer sva začela

Vrnila sva se nazaj k Reneju, tako da lahko končno spet objavim vse za nekaj dni nazaj.

No včeraj sva si ogledala Napier in mestece je res lepo. Stavbe so lepe, celo mesto je v enotnem stilu (ni čudno, ker ga je leta 1931 precej zdelalo, ker so imeli strahovit potres, ki je iz morja dvignil dodatnih 40 kvadratnih kilometrov, tako da so ga takrat tako rekoč na novo zgradili). Kratko vožnjo iz mesta je Rt ugrabiteljev, ki je svoje ime dobil po tem, da so tam lokalni Maori poskusili ugrabiti sina Cookovega prevajalca - na srečo jim ni uspelo. Celotna obala je čudovita, drobno črno kamenje in črn pesek, vse skupaj ima nek poseben čar. Je pa res, da je precej težko hoditi po tej plaži, ker se precej pogreza.




Poleg mesta sva si ogledala tudi najstarejšo vinsko klet, kjer so imeli brezplačno pokušanje njihovega vina, tako da sva lahko poskusila 7 različnih vin in res niso zastonj na tako dobrem glasu. Vonj in okus sta sicer drugačna od evropskih vin, ampak vsa, ki sva jih poskusila, so bila zelo dobra. Vse skupaj se nahaja v bivšem samostanu, ker so to "ustanovili" menihi iz Francije. Zgradba je neverjetno lepa, so pa imeli precej težav zaradi potresov in nekajkrat so izgubili veliko količino vina, ker se je med potresom vse razbilo in tudi zgradbo so morali kar nekaj popravljati.



Iz Napierja sva se odpeljala proti jezeru Taupo. V okolici so namreč termalna območja, ki sva si jih še želela ogledati preden se vrneva k Reneju. Zvečer sva si ogledala enega od termalnik parkov, ki je bil na nekaj delih poplavljen in zato sva hodila kar bosa. To se je izkazalo za precej dobro, ker sva tako ugotovila, da je zemlja ponekod zelo vroča, do take mere, da ne moreš stati na mestu. Bila je zanimiva izkušnja.

Potem sva se odpeljala proti drugemu termalnemu območju, kjer sva prespala ob jezeru in se danes zjutraj lotila raziskovanja. Ta del je bil izjemno lep. Od povsod se je kadilo, tekli so potočki vroče vode in od vseh mogočih alg in mineralov se vse naokoli prelivajo najrazličnejše barve. Prišla sva tudi do termalne jame, ki ima na dnu čudovit smaragdni tolmunček. Ko sva prišla do dna jame, me je prav presenetilo, kako topla je voda v tolmunčku. Za vodo je značilno tudi, da lahko v njej očistiš nakit, ker je malo kisla.
Še ena zanimiva stvar pri tem termalnem območju pa so gejzirji. Tam sta dva večja in nekaj manjših gejzirjev in zelo zanimivo je gledati, kako vrela voda bruha iz tal. Gejzir, ki je bil aktiven takrat, ko sva bila tam, je dosegel višino kakšnih dveh metrov. Je pa tam še en, ki ne izbruhne tako pogosto, ko pa izbruhne, doseže višino do 8 metrov. Tega sicer nisva videla bruhati, ampak vseeno je bilo lepo.




Ko sva si vse temeljito ogledala, sva se odpeljala proti Rotorui in potem naprej proti Taurangi in Mount Maunganui, kjer se bova zdaj lahko malo odpočila.

Lisička je še enkrat poletela

Zapustila sva južni otok. Ta dva tedna na južnem otoku sta res minila izjemno hitro. Čas hitro teče, ko se zabavaš :)
Tokrat je bila vožnja s trajektom popolnoma mirna, ker je bila gladina čisto ravna (za razliko od prejšnjič, ko je trajekt pošteno metalo gor in dol). Ker sva imela tako zgodnjo vožnjo, sva lahko opazovala, kako se od sončnega vzhoda lesketa celotna površina Cookovega preliva (no to sem opazovala samo jaz, ker, kdo bi si mislil, Damjan je spal :P).
Wellington s trajekta

Skozi Wellington sva se tokrat samo peljala, ker sva si ga ogledala že v prejšnji rundi in odpeljala sva se proti severu, v Gravity Canyon, ker sva želela še enkrat poleteti s Foxom. Ker sva se enkrat že peljala, je bilo tokrat precej ceneje, ni pa bilo nič manj osupljivo kot prvič. Tokrat sva se držala še posebno aerodinamično, da sva šla še hitreje in tudi prišla sva kar nekaj dalje kot prvič, tako da sva bila zelo zadovoljna in sva spodaj še nekaj ljudi navdušila, ko sva razlagala, kako je bilo. Za piko na i je bilo tokrat lepo sončno, tako da je bil razgled še lepši kot prvič.

Ko sva se naužila razgleda in polovici tamkajšnjega osebja razložila, kje je Slovenija (po dolgem času nekdo ni vedel, kje je), sva se odpravila na pir v Napier :D.



To je obmorsko mesto, ki je znano bo izjemno dobrem vinu in lepih plažah (tako da bova poskusila tudi vino, pivo bo padlo samo zaradi imena).

Tako okrogle oči

Šla sva plavati s tjulenji. Ko sva prišla na zbirno mesto, so rekli, da so sicer morali zgodnjo jutranjo turo odpovedati, ker skoraj zagotovo ne bi uspeli srečati tjulenjev v vodi, za našo turo (ob 11h dopoldan) pa so rekli, da imajo več upanja na uspeh. To se ni slišalo kot neka idealna napoved, ampak mislila sva si, da bo kaj bo in sva šla po neoprenske obleke in ostalo opremo. Voda je ob južnem otoku res ledena, tako da smo dobili 5mm obleke in kapuce za glavo (kar pri delfinih niti približno ni bilo, ker so bile obleke tanjše in za glavo nismo rabili ničesar). Potem so nas z avtobusom odpeljali do pristanišča in naložili na dva čolna (oba sta bila zelo majhna). Najprej smo se odpeljali do najbližjega zaliva, kjer so na skalah že poležavali tjulenji. Njihov življenjski slog je namreč takšen: grejo na odprto morje, kjer 3-4 dni nepretrgoma lovijo. Potem se utrujeni vrnejo na obalo počivat. Medtem ko spijo na obali, se precej segrejejo (niso jih zastonj dolgo časa lovili za krzno) in zato se grejo v vodo hladit. To je idealen čas, da jih lahko ljudje opazujejo v vodi, ker se takrat leno valijo po vodi, se potapljajo med rastlinjem in igrajo eden z drugim. V prvem zalivu je bil v vodi le en tjulenj, ki se zelo očitno ni preveč brigal za svojo okolico, tako da smo priplavali čisto blizu, kakšen meter od njega in ga preučevali pod vodo. Leno je ležal v vodi in vsakih par minut malo pogledal proti nam. Potem pa se je naenkrat odločil, da bi šel plavat in je švignil mimo nas, da ga v trenutku ni bilo več videti.
V tem zalivčku je bila v vodi tudi največja meduza, kar sem jih kdaj videla. Premer njenega klobuka je bil nekaj čez pol metra in bila je skoraj čisto bela. Vedela sem, da so tukaj okoli velike meduze, ampak to je bil vseeno šok. Je pa čisto miroljubno plavala pod vodo in ni izgledala nič ogrožujoče, tako da se nismo več kaj dosti menili zanjo (razen vodnikovega poskusa, da bi se dotaknil njenega klobuka, ampak je bila ravno malo pregloboko, da bi jo dosegel s svoje deske).

Potem smo se odpeljali do nekega drugega zaliva. Tam pa se je začelo tapravo dogajanje. Najprej je bil v vodi en tjulenj in vsi so navalili nanj. Midva sva ostala malo bolj zadaj in naenkrat se je tisti tjulenj znašel pod nama (Damjana bi skoraj zbil, ker je tik pred njim komaj zavil bolj dol). Vsi ljudje so planili za njim, potem pa je očitno tudi ostalim tjulenjem postalo dogajanje zanimivo in ko sem tako za sebe malo plavala sem in tja, se je pod mano znašel tjulenj, ki je čisto počasi plaval skoraj pri dnu in me opazoval. Tako okroglih oči še nikoli nisem videla. Na kopnem ves čas gledajo bolj polovično, ker bolj kot ne dremajo. V vodi pa oči popolnoma razprejo in takrat šele opaziš kako velike pravzaprav so. Glede na to da lovijo tudi na 300 m globine in še več, rabijo dobre oči, ampak vseeno me je presenetilo. In tako sva se gledala in plavala vzporedno eden nad drugim. Potem pa je v delčku sekunde švignil navzgor, se manj kot pol etra pred mano obrnil, zakrožil okoli mene in odplaval drugam. Moram reči da sem se kar prestrašila, ker je prišel tako blizu, da bi me skoraj zbil. Nisem se uspela niti prav obrniti, ko je že bil spet pri meni tjulenj, ne vem sicer če isti ali drugi, ampak gledal me je prav tako kot tisti prvi. Potem je prišel še en in začela sta skoraj sinhrono plavati eden ob drugem. Malo sta se zvijala in dotikala z gobčki, potem pa zaplavala malo stran in prišla spet nazaj. Čisto blizu se je pojavil še eden in nazadnje so vsaj štirje tjulenji plavali kakšna dva metra pod mano in me okroglo gledali, se malo ukvarjali drug z drugim in me potem spet okroglo gledali. Bilo je neverjetno. Skoraj vsakič, ko se je kakšen od njih odločil zaplavati malo stran, se mi je najprej približal tako, da bi ga res lahko prijela, potem pa se v trenutku obrnil in zaplaval stran in spet nazaj. Tu in tam je kakšen malo odprl gobec in takrat me je res malo spreletela groza, ker imajo take čekane, da se z njimi ni za hecat. Pod vodo je bilo ves čas tako pestro, da sploh nisem mogla verjeti, če pa sem pogledala nad vodo, sem videla, da se tudi mimo drugih kotalijo tjulenji, tako da jih je bilo v vodi res veliko. Včasih sploh več nisem bila prepričana, kdo je prišel koga gledat, ker so kazali tako zanimanje za nas, da je res izpadlo, kot da so tjulenji organizirali turo za ogled ljudi. V vodi smo lahko bili kar dolgo, zato sem bila zelo hvaležna za debelo neoprensko obleko, ker me je v dlani prav zbadalo od mraza. Takrat mi je šele postalo jasno, zakaj ob celi obali južnega otoka niti enkrat nisem videla nikogar, ki bi se kopal.
Čez nekaj časa sta vodnika naznanila, da je čas za povratek. Zlezli smo nazaj v čol in vodnik je rekel, da smo imeli res srečo, ker smo jim bili očitno izjemno zanimivi in smo zato imeli popolno plavanje s tjulenji. Čisto vsi smo bili navdušeni. Na poti nazaj smo skoraj zbili enega tjulenja, ki se je kotalil po gladini (in za vse, ki se sprašujete, zakaj pravim kotalil, vam doma pokažem posnetek, ker se res kotalijo po vodi). Vodnik ga je še pravi čas opazil in upočasnil, da je lahko lenušček odplaval. Vse skupaj je bila neverjetna izkušnja. Videti tako mogočne in hkrati tako elegantne živali tako od blizu je res nekaj, kar nihče ne sme zamuditi, če dobi priložnost za to.

Popoldan sva se iz Kaikoure odpravila proti Pictonu, od koder se bova s trajektom vrnila na severni otok. Pred odhodom iz mesteca sva šla še po malico in to je bil vzrok za še eno srečanje z divjimi živalmi čisto od blizu: galebi. Eden od teh malih požeruhov mi je med tem ko sem med hojo jedla svoj kos pite, zletel čez ramo, med letom kljunil mojo pito in pristal kakšen meter naprej s polnim kljunom. Tako sem se prestrašila, da najprej nisem vedela, kaj naj si začnem. Hinavec mi je dejansko priletel za hrbet in me hotel med letom okrasti. Najprej sem bila jezna nanj, potem pa sem začela ugotavljati, kolikokrat je moral že to izvesti, da je uspel to tako popolno izpeljati. Prav naštudirano imajo, kdaj kdo nosi hrano, da grejo in mu kljunejo en kos. Živali se res neverjetno dobro navadijo na bivanje z ljudmi.

Ko sva skrita pred galebi končala z malico, sva se odpeljala proti Pictonu. Ob poti, ki se vije tik ob obali, sva lahko kar nekaj časa opazovala tjulenje, ki so se nastavljali na skalah ali igrali v vodi. Kaikoura je res domovanje ogromne kolonije teh kosmatincev.




V Pictonu sva se namestila kar v avtu, ker morava ujeti trajekt že ob 6.25 (in treba je biti tam eno uro prej), tako da naju čaka zgodnje bujenje.

Od vulkanskega kraterja proti tjulenjem

Zapustila sva Christchurch, najbolj angleško mesto v celi Novi Zelandiji (pri poseljevanju južnega otoka so želeli zgraditi mesto, ki bi jih spominjalo na domovino in zato so zgradbe zelo angleške, parki zelo angleški, ulice pa so poimenovane po angleških mestih in pokrajinah). Najprej sva šla pogledati polotok Banks, ki je tik ob Christchurchu. Znan je po tem, da je v celoti nastal od dveh vulkanskih izbruhov in kraterja teh dveh vulkanov se zelo očitno vidi. Midva sva se šla sprehajat po robu enega od teh dveh kraterjev in vse skupaj je res gromozansko (v krater je na eni strani prodrla morska voda, tako da je v njem pristanišče). Še vseeno pa je majhen v primerjavi z jezerom Taupo (tam sva bila na začetku potovanja proti jugu in sva šele kasneje ugotovila, da je tisto ogromno jezero v bistvu vulkanski krater, ki velja za največji poznani krater na svetu). Vsi evropski vulkani se lahko skrijejo pred temi tukaj.


Ko sva se nasprehajala po robu vulkana, sva se odpeljala proti mestecu Kaikoura, ki je najbolj znano po morskih sesalcih in drugih morskih živalih. Tam se namreč 5 minut iz mesta po skalah valjajo tjulenji, možno pa je videti še kite in nekaj vrst delfinov, ki se na srečo tukaj ne valjajo po plaži, sva pa po radiu slišala, da so nekje v bližini kiti spet nasedli :( Razen morskih sesalcev so tu še morski psi (ki za ljudi niso nevarni, ker je v morju toliko rib, da jih ljudje sploh ne zanimajo, ker so ves čas siti), več vrst morskih ptic, kar veliki morski raki in razne druge živali. Morsko življenje je tukaj zelo pestro.
Da omenim še maorsko legendo: Kaikoura je po legendi sodeč bila mesto, kjer se je maorski polbog Maui uprl ob svoj čoln, ko je iz globin morja povlekel severni otok. Legenda namreč pravi, da je Maui ribaril sredi morja in na trnek ujel gromozansko ribo, ki se je zelo upirala in se je moral zelo močno upreti ob čoln, da jo je uspel dvigniti na površino. Da se je sploh lahko kosal s tako ogromno ribo, je moral uporabiti poseben trnek, ki ga je naredil iz čeljusti svoje matere (ki je bila boginja) in posebno vrv, ki jo je okrepil s svojo krvjo, ki jo je dobil takrat, ko se je s trnkom vrezal v nos (očitno je bil malo štorast). Ko je ribo spravil na površino, se je spremenila v zemljo, ki je sedaj severni otok Nove Zelandije, iz čolna pa je nastal južni otok. In točka, na kateri je stal, ko je lovil tisto ribo, je Kaikoura.

Ko sva se bližala Kaikouri, se je odprl čudovit razgled na morje. Kar nekaj časa sva se vozila tik ob morju, na drugi strani ceste pa so se vzpenjali kar visoki hribi. Kaikoura je namreč tudi mesto, ki ima na eni strani visoke gore, na drugi pa morje in nikjer v NZ to dvoje ni tako blizu skupaj.
Ko sva prispela v mesto, sva šla za večerjo na školjke (te njihove zelene školjke so neverjetno dobre – in da samo pripomnim, sama školjka ni zelena, lupina je zelene barve, znotraj pa je školjka podobna klapavici, samo da je večja).

Jutri pa greva plavat s tjulenji, to bo tudi dobro doživetje. Če sva že v mestu, ki je znano po tjulenjih, jih hočem videti tako kot je treba :)

Sprehajanje po mestu

Dolgo že nisva bila v velikem mestu. Od Wellingtona naprej so bila vsa mesta precej majhna, še največji je bil Dunedin. Po občutku je Christchurch celo večji od Wellingtona, v vsakem primeru pa je precej bolj razpotegnjen. Ulice so široke in tako rekoč vse se pravokotno sekajo, tako da z orientacijo ni nobenih problemov. Mesto je lepo, urejeno, prijazno (za brezplačno parkiranje ni treba iti 5 km ven iz mesta, kot je bilo v Wellingtonu), ampak vseeno sta mi od teh večjih mest Dunedin in Wellington bolj všeč od Christchurcha.

Nenavadno se je bilo ves dan sprehajati po mestu, potem ko sva en teden skoraj ves čas lazila po gozdovih, ob jezerih, po hribih, ledenikih... Mesta sva se hitreje odvadila kot sva pričakovala. Po eni strani sva sicer vesela, da je konec tiste divje zahodne obale, kjer ni ne telefonskega sprejema, ne interneta, bencinske črpalke so redkost in če se karkoli zgodi si v r... Ves čas naju je po malem skrbelo, da bi avto sredi ničesa kaj zaštrajkal, ker je navsezadnje le star že 20 let in nikoli ne veš. Ampak zahodna obala je imela tisti čar prvinskosti. Tako neokrnjene narave še nisem videla in zdaj ko sva spet v velikem mestu, se počutim nenavadno.

Ampak kljub temu sva se imela super. Ta teden je v Christchurchu festival cestnih umetnikov in to pomeni, da so na treh lokacijah v mestu ves čas potekale predstave, od žongliranja, akrobatskih točk in komičnih nastopov pa do glasbenikov, pevcev in takšnih in drugačnih umetnikov. Zjutraj sva videla enega, ki sva ga srečala že v Wellingtonu. Igral je električno violino, kar se nama je že v Wellingtonu zdelo zanimivo in ker res izjemno dobro igra, sva si ga zapomnila, zato sva ga danes takoj prepoznala. Sicer ni bil tam zaradi festivala, ampak je očitno pač potujoči umetnik in se je verjetno slučajno prav zdaj znašel tu. Zabavno je bilo, da je neki klošar (vsaj mislim, da je klošar) začel kar spontano plesati na njegovo glasbo in ko sva popoldan spet šla tam mimo, je tisti glasbenik še kar igral in ta klošar je še kar plesal in nabrala sta si pravo majhno občinstvo.

V mestu sva naletela na predstavo dveh žonglerjev, ki sta bila res zabavna. Eden izmed njiju je izvedel točko, ki je še nikoli nisem videla. Žongliral je s tremi žogicami naenkrat in to ne z rokami ampak z usti. Videti je bilo neverjetno dobro. Sicer sta žonglirala še s standardnimi stvarmi kot so prižgane bakle, noži, sekire, zelje in podobno. No zelje ni ravno standardno, je pa bilo del točke s sekirami.

Zdaj pa še kaj o mestu. Ogledala sva si njihovo katedralo, ki je lepa ampak ni ravno tako visoka kot jo opisujejo v knjigi. Našla sva cvetlično uro (rože, posajene v krogu in na sredini dva kazalca, ki se res premikata in kažeta točen čas), ogromno mostičkov čez tisti njihov potok, ups... „reko“ Avon, ogromno rac in zelo lep park z botaničnim vrtom, v katerem so med drugim imeli lipo. Ta lipa je bila izredno velika in veje so segale prav do tal. Ker je imela tako gosto krošnjo, je bila spodaj skoraj tema. V parku je tudi ogromno lepih rož in naučila sem se, da če se preveč sklanjaš nad njih, lahko padeš v grmovje.





Ob parku je novozelandski muzej, kar pomeni da imajo tam vse od njihove zgodovine in maorske kulture, kamnin in dinozavrov, pa vse do živalskega in rastlinskega sveta nekoč in danes. Ugotovila sva, da sva med popotovanjem videla že zelo lepo število njihovih ptičev.
V muzeju imajo razstavljeno tudi kopijo dnevne sobe nekega novozelandskega zakonskega para, ki je zbiral znamenite školjke paua in jih v svoji dnevni sobi obešal na steno. Samo na steni sta imela obešenih precej več kot 1000 školjk. Postala sta znana po vsej državi in ko sta umrla, sta zbirko zapustila muzeju, kjer se jih sedaj da videti. Zbirka je res neverjetna. Sicer ne bi hotela imeti takšne dnevne sobe, ampak sta pa frajerja, da sta jih toliko zbrala (vse je namreč sam našel in obdelal mož, ona pa je skrbela, da niso bile prašne, ko so visele na stenah).


Preden sva se s pohajkovanja vrnila v hostel, sva šla še nakupiti stvari za večerjo. Glede na to da sva spet čisto ob morju, sva si privoščila morsko hrano in bilo je super dobro. V kuhinji sem takoj požela zavidljive poglede vseh, ki so si kuhali testenine. Končno sem poskusila njihove zelene školjke in moram reči, da so res dobre.

Kradljivi pastir in 1000-letno drevo

Spet malo branja za nazaj. Čakajo vas 3 nove objave.

Ko sva se včeraj zbudila, sva ugotovila, da sva spala na počivališču ob maorskih slikarijah na skalah. Tako sva si za zajtrk privoščila ogled skal in se nato odpeljala proti jezerom Pukaki in Tekapo. Jezeri sta znani po svoji svetlo modri barvi, ki naju je res presenetila, ker še nikoli nisva videla jezera takšne barve.


Ob jezeru Tekapo sva si poiskala prenočišče in se odpravila raziskovati. Odkrila sva majhno kamnito cerkvico, ki je ena najbolj fotografiranih stavb v NZ, čeprav nama ni jasno zakaj. Ljudje so se gnetli okoli nje in jo slikali iz vseh mogočih kotov, midva pa sva stala tam, jih gledala in se praskala po glavi, ker nama ni bilo jasno, kaj je tam tako posebnega. Bolj zanimiv je bil spomenik ovčarski psički, ki stoji tam čisto blizu. Gre za zgodbo o pastirju Johnu McKenziju (z vzdevkom „Jock“), ki je prišel s Škotske in se preživljal s tem, da je v tej pokrajini pasel ovce. Čeprav ni bil domačin, je v okoliških gorah odkril prelaz, ki so ga sicer poznali le lokalni Maori, preko katerega se je dalo prečkati gore in s tem je porabil veliko manj časa, da je prišel iz ene strani na drugo. Imel pa je psičko, ki je čuvala njegove ovce in zanjo so trdili, da ima čudežne moči, ker ovce žene ne da bi lajala. Ta lastnost je Jocku prišla zelo prav. Nek pastir, ki je drugim kradel ovce, mu je namreč ponudil, da za lepo plačilo ponoči odžene ukradene ovce na drugo stran in jih preda tistemu, ki bo čakal na drugi strani. Jock je to z veseljem sprejel. Ker je poznal prelaz, je v eni noči mirno lahko prišel na drugo stran in ker je imel „čudežno“ psičko, ki ni lajala med preganjanjem ovc, je lahko neopaženo prignal ovce do „stranke“. Vendar so ga nazadnje ujeli in zaprli. Čez nekaj časa je uspel zbežati, to pa zato, ker je želel najti svojo psičko. Sicer so ga ujeli, ampak si je s tem dejanjem pridobil neizmerno naklonjenost ljudi in ti so izprosili, da ga izpustijo. Ko je bil spet prost, je šel iskati svojo psičko, vendar se ne ve kaj se je zgodilo z njima, ker ne njega in ne psičke niso več videli. Celo pokrajino so poimenovali po njem, tako da se zdaj imenuje pokrajina McKenzie, neka gora ob jezeru Tekapo se imenuje gora John, ob jezeru pa stoji spomenik njegovi psički. In kljub vsemu temu ljudje še vedno fotografirajo tisto cerkvico.



Zvečer sva si ob jezeru na tla dala koco in si odprla šampanjec, ker je bila najina 5. obletnica :). Tako sva ob jezeru uživala pozno v noč.

Danes zjutraj sva se še malo sprehajala ob vodi, ki očitno šele malo kasneje dobi tisto nenavadno svetlo modro barvo, ker je zgodaj izgledala kot vsako drugo jezero. Preden sva se odpravila naprej pa je že dobila svojo pravo barvo.

Odpeljala sva se proti mestu Christchurch. Ob poti sva zavila v gozdu Peel, kjer raste največje drevo totara. Poiskala sva ga in drevo je res ogromno. Staro je čez 1000 let, visoko je 31 metrov in obseg debla je 8,4 metre. Že same korenine, ki gledajo iz zemlje so tako debele kot so pri nekaterih velikih drevesih debla. Drevo je res mogočno in naredi velik vtis, ko prideš okoli ovinka in je nenadoma pred tabo. Gozd je namreč precej gosto zaraščen in krošnje dreves se stikajo nad tabo, tako da ne vidiš preveč daleč naprej, pot pa je speljana precej ovinkasto, zato se res kar naenkrat znajdeš pred tem drevesom in samo obstaneš in se zastrmiš vanj. Že samo dejstvo, da je staro čez 1000 let, me je navdalo s spoštovanjem.


Ko sva prišla iz gozda, sva se odpravila v Christchurch. To je eno od večjih mest v NZ. Ima 344.100 prebivalcev in je res veliko. Dokaz da sva zapustila divjino je ta, da imajo v hostlu brezžični internet (ki stane 1 dolar za 10 MB prenosa in ne 5 dolarjev za 10 minut).

Pivo, čokolada, tjulenji in pingvini

Iz Queenstowna sva se odpeljala proti Dunedinu. Tako sva se dokončno poslovila od zahodne obale. Po poti sva se ustavila v Cromwellu, kjer sva odložila najinega brazilskega kolega in šla pogledati stari Cromwell. Mestece je namreč znano po tem, da je bilo poplavljeno, ko so zgradili jez, zato so leta 1992 preden so jez končali, vse pomembne stavbe preselili višje na pobočje, kjer so še sedaj, ampak bolj za turistične namene kot za kaj drugega. Se pa splača pogledati. Ta stari del mesta je sedaj ob jezeru, ki je nastalo takrat, ko so poplavili stari Cromwell.

Ko sva se peljala naprej sva videla tudi jez, ki je vzrok za celo situacijo in gre se za res ogromen jez.

Po nekaj urah vožnje sva prispela v Dunedin, ki je znan predvsem po dveh stvareh: prva je polotok Otago, kjer je ogromno rezervatov z morskimi živalmi, druga pa je pivo Speights, ki je daleč najbolj razširjeno pivo na južnem otoku in na splošno precej razširjeno po celi Novi Zelandiji. Njihov slogan pravi, da so ponos juga in mislim da kar se piva tiče to tudi drži. Popoldan sva si pivovarno tudi ogledala. Ogled je bil zanimiv in zabaven, najboljše pri vsem pa je bilo to, da so nas na koncu peljali še v njihov bar, kjer smo si lahko pol ure po mili volji točili vseh 6 piv, ki jih proizvajajo. Pivo, ki ga točijo tam, je čisto sveže in neverjetno dobro. Na razpolago so bili kozarčki po 1 dcl, da si lahko res preizkušal vse po vrsti in se potem osredotočil na najboljšega. Med drugim imajo pivo, ki mu je dodana marelica in čeprav se sliši zelo neverjetno, je to pivo izjemno dobro.


Po pivu pa sva se spet raztapljala v jakuziju, ker ga ima tudi ta hostel na razpolago za svoje goste :D

Zjutraj sva se odpravila na sprehod po mestu in skočila še v tovarno čokolade Cadbury, ki je najbolj znana novozelandska čokolada in tretja najstarejša na svetu. Med ogledom so nas peljali tudi v enega od silosov, kjer so mimo nas spustili 1 tono tekoče čokolade. Še nikoli nisem v tako kratkem času videla toliko čokolade. Izvedela sva tudi, da povprečen Evropejec poje 16 kg čokolade na leto. Prekašajo nas samo Azijci, ker v povprečju pojejo vsak 22 kg čokolade na leto. Kakorkoli že, tudi v tej tovarni so imeli degustacije, tako da sva se iz Dunedina odpeljala zelo nasmejana in dobre volje.
Odpeljala sva se proti polotoku Otago. Najprej sva šla na obalo, ki je ena izmed redkih kjer je mogoče videti rumenooke pingvine. Pingvine sva sicer videla samo 3, ker so izjemno plašni in tudi sicer jih ni veliko (v naravi jih je vse skupaj samo še nekaj sto). Sva pa zato videla toliko več tjulenjev. Na skalah se jih je sončilo vsaj kakšnih 25 ali 30, nekaj sva jih videla poležavati na pesku, kar nekaj pa jih je plavalo in skakalo iz vode, tako da je bilo dogajanje kar pestro. Videla sva jih čisto od blizu, na kakšnih 5 metrov in se sploh niso sekirali, da sva tam. To so pravzaprav kar velike živali, ampak izgledajo tako krotke, da si človek sploh ne bi mislil, da ti lahko kaj naredijo. Vseeno pa so povsod opozorilni znaki, naj se jim ne približaš na več kot 5 metrov, ker če so slabe volje, te lahko lovijo po plaži in verjetno ni preveč prijetno, če te uspejo uloviti. Midva na srečo nisva imela kondicijskega treninga po plaži, sva pa jih kar nekaj časa v miru opazovala in nekateri so naju opazovali nazaj. Res so prikupni kosmatinci (imajo veliko bolj gosto dlako kot bi človek pričakoval).


Pot nazaj iz plaže je bila precej naporna, ker se zelo strmo vzpenja čez sipine čisto drobnega peska, tako da se pol časa pogrezaš v pesek in zato tudi ni čudno, da sva do avta prinesla peska za manjši peskovnik.

Druga obala do katere sva šla na srečo ni peščena. Na tej obali se lahko vidi modre pingvine, ki so najmanjši pingvini sploh. Odrasli pingvin je velik 20-25 cm. Če je to res še sicer nisva uspela preveriti, ker pridejo na obalo preden se stemni, kar je nekje ob 21.30, tako da še imava dobro uro čakanja pred sabo (trenutno sva na plaži med množico galebov, ki čakajo če bodo dobili kaj od najine tune).

…

Videla sva jih, male škrate. Sicer so si vzeli kar nekaj časa, prišli so, ko se je že skoraj čisto stemnilo (razen enega, ki je prišel že ob 21h). Do takrat se je nabralo kakšnih 20 ljudi in prišel je celo nekdo iz centra za ohranitev modrih pingvinov, ki je pazil, da ne bi kdo slikal z bliskavico ali poskušal zgrabiti kakšnega pingvina. Malo je razlagal o pingvinih in njihovih navadah in potem opozarjal, ko so šli pingvini mimo. Nekje ob 22h so priplavali na obalo in se v četi odpravili po potki navzgor (res so šli v četi, v čisto ravni vrsti so eden za drugim korakali po poti proti svojim gnezdom). Najprej so na obali kakšnih 10 minut počivali in smo jih lahko opazovali izza ograje, potem pa so se odpravili proti gnezdom. Bilo je tako temno, da se jih je najprej komaj videlo. Midva sva si nekje sredi trave na tla dala koco in čakala, če jih bova videla. In potem so se počasi začeli vzpenjati in izkazalo se je, da njihova pot gre točno mimo naju. Čisto počasi so hodili kakšnih 10 centimetrov mimo naju, se malo ustavljali, obračali, opazovali... Midva si nisva upala niti dihati, kot okamenela sva sedela tam in opazovala ta drobna bitjeca. Res so čisto majhni in tako srčkani, da bi jih človek kar domov odnesel (mama, pozabi valabija, pingvina prinesem :P). Vse skupaj je trajalo kakšne pol ure, ker so se v majhnih skupinicah iz plaže počasi vzpenjali proti gnezdom. Skupaj jih je prišlo kakšnih 40. Nekje ob 23h je potem tisti iz centra rekel, da bomo zaključili in tako smo se poslovili od pingvinčkov.
Ker je zadeva trajala veliko bolj dolgo kot pričakovano, sva spet obsojena na spanje v avtu. To niti ne bi bilo tako slabo, če bi uspela najti neko počivališče ob cesti, ampak ga nisva vsaj nekje do 3h zjutraj. Ahh novozelandske rovte.

Spet malo adrenalina

Testirala sva še en novozelandski izum: jet boat. To je neke vrste križanec med vodnim skuterjem in čolnom, s katerim se da neverjetno hitro voziti čez vodo. Ne rabi več kot 10 cm globine, tako da je idealen za vožnje po plitvih rekah in prav to sva uspela videti na lastne oči.
Mimo Queenstowna teče reka Shotover, ki je na več delih precej plitva in večino časa tudi precej živahna (na njej izvajajo tudi rafting, ampak tam se s čolnom ne da peljati). Po rečnem kanjonu smo se peljal skupaj kakšnih 15 kilometrov, povprečna hitrost je bila nekje 75 km/h in marsikje je bil kanjon že zelo ozek in čoln je na teh mestih vozil tik ob skalah, tako da se je vse skupaj zdelo še hitreje. Na širših predelih so vožnjo naredili bolj razburljivo s tem, da so čoln sredi vožnje zavrteli za 360˚ in potem peljali naprej. Verjetno ne rabim povedati, da smo bili na koncu vsi mokri kot miši, ampak na srečo je bilo sončno in vroče, tako da smo se tudi hitro posušili. Izkušnja je bila res dobra.


Potem ko sva se nasprehajala ob reki sva se vrnila v mesto, kjer sva nekaj časa uživala ob jezeru in obiskala podvodno razgledno točko, kjer se vidi res ogromne postrvi, ki plavajo v jezeru in račke, ki se potapljajo na dno, kjer iščejo hrano. Sploh te račke so bile blazno zabavne, ker res tauhajo, okoli njih pa se pri tem naredi zračni mehur, tako da so pod vodo videti srebrne, čeprav so sicer črne. Zelo zanimivo jih je opazovati in sploh se ne sekirajo da okoli njih plava množica velikih postrvi.
Račka, ki se potaplja

Za konec sva se z gondolo zapeljala na hrib, ki se skoraj navpično vzpenja nad mestom. Z vrha je čudovit razgled na jezero in okoliške gore, kjer se nahajajo ena najboljših smučišč v Novi zelandiji, ampak zdaj je poletje, tako da ni snega (se pa mestu očitno vidi, da je smučarsko mesto, npr. v najinem hostlu na vratih visi napis da je treba borde in smuči pustiti zunaj).
Na vrhu je poleg lepega razgleda še ena atrakcija in ta se imenuje luge. To so neke vrste sanke za po suhem in na vrhu imajo progo, po kateri se lahko voziš in sedežnico, ki te vsakič, ko se spustiš po bregu dol, odpelje nazaj gor. Midva sva kupila vsak 5 voženj in sva uživala v vožnji po ovinkasti progi navzdol. Zelo zabavna zadeva, vsakemu priporočam, če boste kje naleteli na to.
Razgled na Queenstown in okolico

Luge

Ko sva prišla nazaj v hostel, sva si naredila večerjo in se pogovarjala z nekim Brazilcem, ki je prišel v NZ, da bi se naučil angleško (in očitno je bilo, da to ni slaba ideja). Zmenili smo se, da gre zjutraj z nama do Cromwella, tako da bova očitno imela družbo.

Pogumna iskalca zlata

Končno sva uspela priti do interneta, tako da sem danes objavila tri vnose, zgornji je najnovejši, potem pa sledita še dva starejša za nazaj. Tako da če želite brati v kronološkem zaporedju, berite od spodaj navzgor.

Zjutraj sva se odpravila proti Queenstownu, ki je prvo večje mesto odkar sva zapustila Wellington. Večje mesto sicer še vedno ne pomeni, da je veliko, ampak ima celo 8500 prebivalcev, kar je za trenutne razmere že kar precej. Pred Queenstownom pa sva se ustavila še v mestu Arrowtown, ki je znano po svoji zlati zgodovini. Skozi mestece namreč teče reka Arrow, v kateri je še vedno mogoče najti zlato, ampak niti približno ne toliko, kot ga je bilo nekoč, v času zlate mrzlice, ko so trume iskalcev zlata drle tja v želji po bogastvu. Mestece je izredno prisrčno in veselo, tako da človek kar takoj postane dobre volje. Pri turističnih informacijah si lahko sposodiš posodo za iskanje zlata in poskusiš srečo v reki. Najti je sicer mogoče samo čisto majhne drobce zlata, ampak bolje to kot pa nič. Midva sva seveda šla in sva potem šarila po vodi in rila po blatu in se neizmerno zabavala. Sicer nisva nič našla, tako da bova očitno morala najti kak drug način da obogativa, ampak bila je enkratna izkušnja. Je pa povsod po peščenem dnu mogoče videti zlati prah, tako da zlato definitivno je prisotno.


Sama reka je čisto plitva, voda sega nekje do kolen, ampak ima na nekaj mestih kar močen tok, tako da je treba precej previdno hoditi čez, ker ti lahko hitro spodmakne nogo in padeš v ne preveč toplo ampak kristalno čisto vodo.
Ob reki je možno videti tudi ostanke kitajskega naselja, v katerem so živeli, kdo bi si mislil, Kitajci. V času zlate mrzlice so prišli sem, ker so imeli tu vseeno boljše možnosti kot pa doma in so imeli kot iskalci zlata možnost zaslužiti skoraj do 5x več.

Pozno popoldan sva se odpravila v Queenstown, kjer sva se spet udobno namestila v hostel in z veseljem ugotovila, da imajo brezplačen internet :D Očitno sva res prišla malo bolj v civilizacijo.

Led in voda

Obiskala sva ledenika Franz Josef in Fox. Najprej sva šla do Franz Josefa, ki se po maorsko imenuje Ka Roimata o hine Hukatere, kar pomeni Solze dekleta snežnega plazu. Po legendi bi naj namreč to dekle zelo rado plezalo po gorah, njen fant pa ne preveč, ampak ker je ona znala ljudi dobro prepričevati, je pogosto hodil z njo plezati. Enkrat pa se je zgodilo, da mu je spodrsnilo in je padel v prepad ter se smrtno ponesrečil. Dekle je tako dolgo jokalo, da je iz njenih solz nastala prava reka, ki je zamrznila v ledenik.
Ledenik je sedaj že veliko krajši, kot je bil pred dobrimi dvesto leti. Ko se pelješ od vasi proti ledeniku, se pelješ mimo table, ki označuje, do kod je ledenik segal okoli leta 1750. Ne znam sicer povedati točno kako daleč to je, ampak od tam se pelješ še kar lep kos poti, se pravi ga je v dveh stoletjih kar precej zmanjkalo. Ledenik je zadnjih 20 let sicer rasel, zdaj pa se je začel spet manjšati.
Ledeniška dolina je čudovita. Včasih je bilo tam tudi ledeniško jezero, ampak je v zadnjih 50 letih naneslo toliko kamenja in peska, da je zdaj popolnoma suho in lahko peš prideš prav do vznožja ledenika (prej so se tja vozili s čolni). Pri vrhu ledenika je led svetlo moder, kar je čudovito lep prizor, sploh če je sončno kot je bilo danes, ker se še dodatno sveti v soncu. Pa tudi sama pot do vznožja ledenika je lepa, ker se iz pobočij ves čas zlivajo slapovi, tako da je videti, kot da so vse stene žive. Od sonca je sproti nastajalo tudi malo morje mavric, kar je vse skupaj naredilo še bolj privlačno.




Drugi ledenik, ki sva ga šla pogledati je od Franza Josefa oddaljen slabih 30 km in se imenuje Fox. Ime mu je dal nek bivši novozelandski politik, ki se piše Fox. Zagotovo ima tudi kakšno maorsko legendo, tako kot Josef, ampak je (še) nisem uspela izvohati. Tudi Foxa se splača pogledati, je drugačen od Josefa in tudi sama dolina je precej drugačna. Na eni strani so zelo visoke, čisto navpične stene, ki dajejo zelo mogočen vtis, na drugi strani pa pobočje z ogromnimi skalami, ki samo čakajo, da se zvalijo v globino. Naenkrat sem se počutila prav majhno in nebogljeno. Pot je zaprta, če dežuje, ker se tiste ogromne skale takrat res začnejo valiti (sicer ne vse naenkrat, ampak dovolj je, da ena pade nate).


Po Foxu sva pot nadaljevala pot proti jugu in slučajno naletela na eno najlepših razglednih točk, kar sem jih do zdaj videla. Iz majhne terase se v neskončnost širi Tasmanovo morje in samo predstavljaš si lahko, da je nekje v daljavi na severozahodu Avstralija, na jugozahodu pa Antarktika. Med to razgledno točko in obema drugima točkama ni nič razen vode. Razgled na vodo pa ni bil najlepše pri vsem skupaj. Ob pogledu navzdol se vidi eno najlepših obal, kar si jih lahko predstavljam (razen s čolnom obala načeloma sploh ni dostopna) in na enem izmed rtičkov se je soncu nastavljala cela čreda „slonjih tjulenjev“, ki sem hodijo iz Antarktike. Ker se je tudi sonce počasi začelo spuščati, se je vsa voda bleščala in celotna slika je v resnici bila še veliko bolj kičasta kot si jo verjetno predstavljate.



Bilo je fantastično. Edino kar ni bilo tako fantastično so bile sandflies. Ne vem kako se temu reče po naše, ampak izgledajo kot neke malo večje mušice in pikajo kot sam vrag (in to do krvi). Od kar sva prišla na južni otok jih je povsod polno in bolj sva na jugu več jih je. Prav nemogoče so.
Ko sva se uspela odlepiti od razgledne točke, sva se odpeljala naprej proti mestecu Haast in istoimenski reki, ki teče tam mimo. Mestece ni ravno omembe vredno, ker ga skoraj ne bi opazil, če ne bi imel na začetku velike table, ki opozarja nanj. Celo mestece ima 300 prebivalcev (kar je veliko, če ga primerjamo z mestecem Makarora, ki jih ima 40). Je pa zato reka Haast toliko bolj omembe vredna. Od tega mesteca naprej se namreč kar nekaj časa voziš vzporedno z reko in odpirajo se neverjetni pogledi na rečno dolino in na brzice. Ustavila sva se še pri dveh slapih (Thunder Creek in Fantail), pri katerih bi človek veliko bolj užival, če ne bi bilo toliko teh presnetih mušic.
Reka Haast
Slap Fantail

Ko sva skoraj že prišla do današnje destinacije (to je mestece Wanaka), je bilo sonce že precej nizko. Ampak to samo pomeni, da so se kičasti prizori ne le nadaljevali, ampak še stopnjevali. Najprej sva se vozila ob jezeru Wanaka in nama je na vsakem drugem ovinku skoraj čeljust dol padla. Potem sva zavila proti jezeru Hawea in so nama še oči skoraj skočile iz jamic (dobro da Damjanu niso, ker je moral voziti). Peljala sva se mimo jezera, nad katerim se je na eni strani vzpenjalo popolnoma zeleno pobočje, malo svetlo, kjer je bila trava in malo temno, kjer je bil gozd. Na drugi strani so bila visoka, temna, gola pobočja gora, na večernem nebu so bili razpršeni majhni beli oblački in vse skupaj se je v najbolj neverjetnih barvah odsevalo v vodi. Do takrat ko sva prišla do Wanake sva bila že skoraj omamljena, tako da sva si hitro poiskala prenočišče, si pripravila večerjo in šla posedati nazaj k jezeru. Pozna se, da je južni otok zelo malo poseljen, ker ima tako naravo kot jo je le redko kje mogoče videti. Današnji dan je bil kar se panorame tiče najlepši do sedaj.

Na jug

Včeraj sva zapustila Wellington in hkrati tudi severni otok. S trajektom sva se prepeljala do Pictona na južnem otoku. Vožnja je bila precej razgibana, ker so bili zaradi vetra visoki valovi in je trajekt, čeprav je bil kar velik, presneto močno zibalo gor in dol. Veliko ljudem je bilo slabo, midva pa se nisva dala motiti. Ker so vrteli filme, sva se zaposlila s tem. Najprej sem jaz gledala Potovanje v središče Zemlje, medtem ko je Damjan spal, potem pa se je začel drugi film, ravno ko se je Damjan zbudil, mene je pa kar zmanjkalo in sem se zbudila skoraj čisto pri Pictonu. Veter je medtem ponehal in ko smo pristali je bilo vreme čudovito. Odpeljala sva se naprej proti Nelsonu. Ko sva se po poti ustavila na počivališču in jedla malico je do naju prišel ptič, ki je na prvi pogled kar podoben kiviju, samo da ima rep in precej krajši kljun. Je pa, prav tako kot kivi, neleteči ptič in ima zato tudi zelo podobne noge kot kivi. V neki trgovini sva našla knjigo o novozelandskih pticah in sva ga poiskala. Imenuje se weka in je prav tako značilen za Novo Zelandijo, čeprav ni tako znan kot kivi. Dala sva mu malo kruha, da je ostal pri nama in potem smo skupaj jedli malico. Bil je izjemno radoveden in prišel je čisto blizu, na manj kot meter razdalje. Potem pa je videl neke vrabce in se je zapodil za njimi v grmovje. Celotno srečanje je bilo prava popestritev.

Po malici sva nadaljevala pot skozi Nelson skoraj čisto do severovzhodne obale, kjer je narodni park Abela Tasmana. Kar me je najbolj presenetilo je to, da je tam razlika med plimo in oseko tudi do 6 metrov, kar pomeni, da so ob plimi določene poti poplavljene in moraš vnaprej pogledati, kje boš lahko hodil ob določeni uri. Midva pa sva bila tam v času oseke in sva se zato lahko sprehajala po velikem delu morskega dna, ker je povsod mivka in so plaže zelo položne, zato je 6 m višinske razlike kar precejšnja razdalja. Smešno je tudi videti, kako čolni stojijo na suhem, kot da so jih ljudje pustili tam in pozabili nanje.


Po poti sva videla res ogromno školjk, zelo veliko drobcenih rakovic, še več rakcev samotarjev in različne ptiče, ki so brskali po plitvih morskih lužah.


Sploh en ptič je bil zanimiv, ker je začel glasno protestirati, ko sva se mu začela približevati. Ker se nisva ustavila (na nek način sva pač morala priti na drugo stran, oprosti ptič) je začel v krogih letati nad nama in se spuščati skoraj v naju. Očitno sva bila na njegovem ozemlju in ga je hotel braniti. Okoli sicer ni bilo nič razen mahne sipinice s travo, ampak očitno je to bila njegova sipinica s travo. Ko sva prišla tam mimo naju je pustil pri miru, lepo pristal na tla in se naprej ukvarjal s svojimi ptičjimi posli. Malo kasneje sva pa ga spet zaslišala in ko sva pogledala nazaj, sva zagledala čisto isti prizor kot prej, samo da sta tam mimo šla dva druga sprehajalca, ki sta se čudila, zakaj ju ptič preganja. Revež si je očitno izbral najbolj prometni del obale.

Ko sva odhajala iz parka je bilo že precej pozno in ugotovila sva, da do noči verjetno ne bova prišla do kakšnega večje mesta, zato sva se odločila, da se bova pač peljala dokler nama bo, potem pa prespala kar v avtu na kakšnem počivališču. Najprej sem vozila jaz. Razen enkrat do trgovine in takrat v Wellingtonu z ulice do parkirišča, tukaj še nisem vozila, ampak mi je šlo presenetljivo dobro. Čez nekaj časa sva se zamenjala in potem se je nekaj pred deseto stemnilo. Čez cesto so začele tekati živali, predvsem zajčki, ki so bili v tako velikih skupinah, da sva se enkrat skoraj ustavila, da jih ne bi vseh povozila. Tako sva ugotovila, da je očitno čas, da se nekje ustavima in prespima, ker ni kazalo, da se bo to nehalo. Našla sva počivališče, kjer je že bil parkiran en potovalni kombi in tam sva se razkomotila in zaspala.

Zjutraj sva se ob kakih 8h odpravila naprej proti Greymouthu, ki je prvo večje mesto na poti. Leži ob izlivu reke Grey River v Tasmansko morje.


Iz Greymoutha sva nadaljevala vožnjo proti ledeniškemu območju. Popoldan sva prispela v vas pod ledenikom Franz Josef. Prenočišče sva našla v motelu, ki ima v ceni sobe vključen še jakuzi, ki je bil ravno prazen, ko sva prišla in glede na to, da se prejšnji večer nisva imela prilike stuširati, je to bilo več kot dobrodošlo. Tako sva se nekaj časa raztapljala v vroči vodi med mehurčki in kovala načrte za naprej.
Zvečer so postregli krompirjevo juho, ki je bila tudi brezplačna in niti ni bila slaba. Potem pa sva si pri recepciji naredila še kokice (tudi brezplačno :D) in v sobi gledala film do 21h. Čakala sva, da bo ura 21, ker se takrat v sosednjem baru začne happy hour in imajo pivo po 3 dolarje. Njihova lokalna piva so kar drugačna, ampak dobra, zato sva hotela izkoristiti priliko, ker je sicer pivo oz. alkohol na splošno tu precej dražji kot pri nas (to je zato, ker je ves alkohol zelo visoko obdavčen in isto velja za tobak). Jutri pa greva raziskovat ledenik, to bo tudi še pestro :D

Pa sva ga videla, kivija

Šla sva v živalski vrt. Osnovni cilj ji bil ta, da v živo vidiva slavnega kivija, ki je tako značilen za Novo Zelandijo. In svoj cilj sva dosegla :) Ker je kivi zelo plašna nočna žival, ga je v naravi tako rekoč nemogoče videti. Poleg tega je pa še ogrožen, se pravi jih v naravi ni več ravno veliko. V tem živalskem vrtu imajo posebno za kivije prirejeno hišo (imenuje se "nočna hiša"), ki je pod zemljo, tako da je v njej popolna tema. Se sprašujete kako potem karkoli vidiš? No v tej "hiši" imajo na vsakih nekaj metrov eno majhno rdečo lučko, ki daje ravno dovolj svetlobe, da lahko vidiš (pomaga, če par minut počakaš, da se še oči navadijo na temo). In če si vzameš malo časa, zagotovo vidiš kivija. Ker je okolje popolnoma prirejeno (rastlinje, vlaga, temperatura... vse je tako, kot bi bil sredi gozda), se kiviji lepo sprehajajo okoli med rastlinjem in po zemlji iščejo hrano, med tem pa jih lahko turisti veselo opazujejo. Večina jih sicer ne počaka niti toliko, da bi se jim oči navadile in zato kar odbrzijo ven, ker v prvih 10 sekundah ne vidijo nič, ampak ne vejo kaj zamujajo. To je tako ljubka žival, da ti takoj priraste k srcu. Je kar majhen, meri nekje 40 cm. Zanimivo je, ker ima večino časa svoj dolgi kljun čisto v tleh in z njim brska po listju in zemlji. To je zato, ker ima nosnice skoraj na koncu kljuna in tako zaznava, kje je kakšna hrana. Še dve zanimivi dejstvi: 1. ko ima samica jajce še v sebi, to tehta 15 % njene teže; 2. kivi je edini ptič, ki nima votlih kosti. No zdaj pa bom nehala moriti z biologijo.

Poleg kivija sem bila vesela tudi tega, da sva videla kenguruje in valabije. Ker je bilo danes kar vroče, so sicer večino časa bolj poležavali kot kaj druga, ampak vseeno sva jih videla tudi skakati in zanimivo je videti, kako zelo se v bistvu pri hoji/skakanju opirajo na rep - skoraj vso težo nosijo z repom, to mora biti ena zelo močna mišica.

On 13h so imeli predstavitev kivija, ki sva jo šla gledati. V tem živalskem vrtu imajo namreč enega kivija z imenom Tahi, ki ima samo eno nogo. Tahi po maorsko pomeni ena. Ko je še živel v divjini je namreč stopil v past za oposume (oposume lovijo, ker so se tako namnožili, da ogrožajo ostale) in čeprav so poskušali z mavcem mu noge niso mogli rešiti, zato so mu jo amputirali. V divjini tako ne bi imel kaj dosti možnosti, zato so ga pripeljali v živalski vrt in ga imajo zdaj kar lepo udomačenega. Kakšno leto je trajalo, da so ga navadili na dnevno svetlobo (od začetka je namreč na svetlobi vedno bežal stran od njih, čeprav jih je sicer bil navajen). Najprej se mi je kar zasmilil, ker revček poskakuje po eni nogi (in ta ena noga mora biti izredno močna o_o), potem pa sem ugotovila, da bi verjetno bil še bolj revček, če ga takrat ne bi našli, ker bi s tako nogo verjetno samo počasi hiral. Poskusili so mu narediti protezo in so tudi uspeli. Naredili so model posebej prirejen prav za njega, ampak ga zdaj ne uporabljajo, ker je od začetka sicer poskusil hoditi z njo in mu je tudi kar dobro šlo, ampak je potem raje hodil tako, da je nogo s protezo držal stran in kar skakal po eni nogi. Po kakšnih 15 minutah je Tahi imel dovolj turistov in je začel siliti nazaj v transportno škatlo, v kateri so ga prinesli, zato so ga spet odnesli nazaj v nočno hišo.


Sicer sva videla še lemurje, oposume, dingote in veliko standardnih afriških in ostalih živali. Na koncu sva šla še enkrat pozdravit kivije in potem sva se odpeljala nazaj v hostel. Neverjetno je, kako lahko človek mirno porabi ves dan v živalskem vrtu, ne da bi se začel dolgočasiti.

Sicer pa je bil danes najin zadnji dan v Wellingtonu, jutri potujeva naprej na južni otok. Upam, da bova čimprej spet kje našla internet, da bom lahko sproti kaj napisala.

Peš po Wellingtonu

Spet je bil naporen dan. Prepešačila sva skoraj cel Wellington (ne samo enkrat), ki pravzaprav sploh ni tako velik kot se zdi na prvi pogled. Ko greš drugič skozi, se že kar dobro znajdeš, ko greš tretjič bi lahko šel že skoraj na pamet. Zelo urejeno in funkcionalno je vse in zelo čisto. Ljudje so tudi tu zelo prijazni, se pa rahlo čuti ritem mesta, ni tako zelo sproščeno kot je bilo povsod drugod do zdaj. To seveda ne pomeni, da so vsi živčni, se pa vidi, da je življenje malo bolj hektično, malo hitreje poteka vse skupaj. Navsezadnje je to glavno mesto, nekje se to mora poznati :P

No zjutraj sva najprej šla na STA Travel, da sva nabavila letalske karte za Avstralijo. Ahh... spet je šlo kar nekaj denarja, ampak je šel za pravo stvar :D Potem sva si v hostlu spekla palačinke, da sva se pripravila na pohod po mestu in tako okrepčana sva se lotila ogleda.

Šla sva v muzej Nove Zelandije, kjer imajo vse mogoče, od maorskih stvari do geološkega razvoja NZ in 3D uprizoritve življenja v morju. In zadeva je brezplačna, tako kot skoraj vsi ostali muzeji in podobne stvari tu.

Po muzeju sva šla v pivovarno Mac's in preizkusila lokalno pivo, ki je zdaj tudi od naju odobreno, ker je bilo zelo dobro. Ogledala sva si še vse tiste stroje, s katerimi proizvajajo pivo, čeprav ti ob pogledu na sam stroj ni ravno jasno, kaj dela, ker se vse dogaja nekje v notranjosti, od zunaj pa vsi izgledajo približno isto. Zato imajo razstavljene sheme in opise, da vsaj približno veš, kaj gledaš.


Za tem sva šla naprej proti neke vrste križancu med vlakcem in gondolo, s katerim sva se zapeljala na hrib nad mestom. Razgled na mesto je čudovit. Zgoraj imajo muzej razvoja te "gondole", ki je sicer čisto majčken, ampak vseeno zanimiv, dva observatorija, ki sta trenutno zaprta in čudovit botanični vrt, skozi katerega se lahko sprehodiš in prideš nazaj dol v mesto. Pot dol je sicer kar dolga, ampak se niti najmanj ne vleče, ker se ves čas sprehajaš med najrazličnejšimi drevesi, grmički in rožami (sploh rože v vseh mogočih barvah ponekod pokrivajo kar lep del pobočja in so prava paša za oči).
Razgled na Welington



Nazaj v mesto sva po tej poti prišla skoraj čisto pri parlamentu. Parlament je ogromen, zgrajen iz masivnih kamnitih blokov in daje zelo mogočen vtis. Del, v katerem so pisarne, je skoraj čisto ločen od glavne zgradbe, drži se tako malo, da skoraj ne opaziš, zanimiv pa je zato, ker se imenuje Beehive (panj) in točno tako tudi izgleda.
Parlament

Panj

Od parlamenta sva se potem počasi vrnila nazaj v hostel. Nazaj sva morala biti do 18h, ker takrat poteče dnevna parkirna tarifa in je treba prestaviti avto na ulico. To se mogoče smešno sliši, ampak dejansko je v wellingtonu parkiranje precej drago. Poleg hostla je parkirni "park", ki je kar ugoden, ker lahko za 10 dolarjev parkiraš cel dan, če prideš pred deseto dopoldne. Ampak parkiraš lahko samo do 18h, potem pa računajo spet na uro, kar znaša 3,5 dolarja. Če pa parkiraš na ulici, pa je čez cel dan plačljivo, od 18h naprej pa je zastonj. Se pravi da se ravno izide, samo tam moraš biti ob pravem času. Ob 8h zjutraj je na ulici spet treba plačati, zato avto takrat spet prestaviš v tisti park. In potem se ponovi ista zgodba. Še dobro da nama ni treba tega početi v vseh mestih, ker bi bilo na dolgi rok kar nadležno.

Leteča lisica

Za vse najine zveste bralce najprej kratko obvestilo, da sta danes na blogu dve novi objavi, ker v včerajšnjem hostlu ni bilo interneta in sem danes objavila včerajšnjo in še današnjo. Tako da lahko preberete najprej spodnjega in potem še tega, če želite brati v časovnem zaporedju. To se bo verjetno v naslednjih treh tednih večkrat zgodilo, ker verjetno marsikje ne bo interneta. Bom pa vsakič sproti napisala, če bo objav več naenkrat.

Zjutraj sva se še sprehajala ob jezeru Taupo, zdaj pa sva že na skrajnem jugu severnega otoka, v Wellingtonu, prestolnici Nove Zelandije. Sicer sva blazno utrujena, ampak dan je bil čudovit. Na poti v Wellington sva se ustavila v Gravity Canyon, kjer imajo najhitrejši Flying Fox v NZ. Flying Fox je taka super zadeva, ki te s hitrostjo do 160 km/h zapelje 1 km nad reko po kanjonu. Imajo sicer tudi bungy, ki je visok 80 metrov, ampak ko vidiš kako visoko to dejansko je, te kar mine. No lisička štarta še malo višje in za začetek moraš peš priti do tja, med potjo pa lahko občuduješ pot po kateri boš letel mimo. Med vožnjo si vpet v neke vrste jopič za celo telo, pritrjen si na zajlo, ki je nad tabo, potem te pa v ležečem položaju poženejo v globino. Midva sva sprobala in sva več kot navdušena. Razgled, ki ga imaš na kanjon je s te perspektive enkraten. Hitrost sva še posebno dobro čutila zato, ker je rahlo škropilo in so tiste majhne kapljice, ki sva jih prej komaj opazila, prav rezale v obraz. Vse skupaj imava posneto, ker lahko kupiš DVD, tako da boste lahko, ko prideva nazaj, vsi gledali kako se reživa medtem ko letiva po kanjonu. Doživetje, ki bi ga bilo res škoda izpustiti.
Razgled z vrha (za boljšo predstavo: z mosta, ki se ga vidi na sliki, je globine še 80 metrov)

Štartno mesto, slikano z mosta

Po tem adrenalinskem premoru sva nadaljevala vožnjo proti Wellingtonu. Čakalo naju je še kar nekaj cijazenja, ki pa je kar hitro minilo, ker se pokrajina ves čas spreminja in je zato marsikaj za videti že ob poti. Ko sva prispela v Wellington, sva bila že čisto izmozgana, sploh Damjan, ki je cel dan vozil (za kar je tu potrebno še posebno veliko koncentracije, ker so predpisi malo drugačni in ker je vožnja po levi še vedno malo nenavadna). Ampak po pol ure zgubljanja sva se našla na zemljevidu in tudi uspešno dobila prenočišče v hostlu, ki celo ima brezplačen internet, tako da sva zelo zadovoljna. Ko sva se namestila, sva si šla iskat nekaj za pod zob, pri čemer sva prehodila kar lep del mesta (in moram reči da je zelo lepo). Mesto je precej veliko, ampak pregledno, tako da se človek kar hitro znajde (sploh če že v prve pol ure, ko si tam, skoraj celega prevoziš :P).
Ko sva prišla nazaj, sva dobila dva sostanovalca (sva v sobi za 4) in eden od njiju naju vpraša od kod sva. Rečeva da iz Slovenije, on pa naenkrat velike oči in ves navdušen: "Res?! Obožujem to državo! Že trikrat sem bil tam. Na Bledu, pa Bohinj, Ljubljana, Piran, Julijske Alpe. Čudovita država je." In potem se je še kakih 5 minut navduševal nad nama in nad Slovenijo. Skoraj nisva mogla verjeti. Moram ga vprašati od kod je, ker sem pri vsem njegovem navdušenju pozabila na to, potem pa sta kar hitro šla iz sobe jest. Me zanima od kod sta. To je bilo vsekakor nepričakovano ampak zelo razveseljivo.

Ko je vonj po pokvarjenih jajcih turistična atrakcija

Začela sva tritedensko potovanje na južni otok. Ko sva se zjutraj zbudila, je lilo kot da je sodni dan. Ko sem si že mislila, da prvi dan potovanja ne bo šel ravno po načrtu, sem nenadoma ugotovila, da ne dežuje več. Tako je tu. Ne dežuje pogosto, ko pa dežuje, dežuje tako kot je treba. In tako sva se v oblačnem vremenu odpravila na pot. Po dolgem času vročine je bilo prav prijetno, da se je malo ohladilo, ampak tista ena ura vožnje do Rotorue je bila dovolj, da se je segrelo na tako temperaturo, kot sva je navajena zadnjih nekaj tednov. Rotoruo smo si sicer zadnjič že pogledali, ampak sva imela še nedokončane posle z blatom, ker sem nazadnje utrpela težke poškodbe in nisem mogla iti, tako da sva se najprej odpravila v Hells Gate, kjer sva se kakšni dve uri sprehajala med bazeni, bazenčki, kotli, jezerci in vsemi ostalimi oblikami vrelega brbotajočega blata, ki ima eno fino lastnost, ima kar močen vonj po žveplu, kar po domače pomeni, da smrdi po pokvarjenih jajcih. Rotorua je po celi Novi Zelandiji znana po tem, da smrdi (čeprav ni tako grozno kot pravijo). Ampak to področje je izjemno zanimivo, eno največjih geotermalnih območij daleč naokoli. In vredno ga je videti, čeprav je treba tu in tam malo bolj plitvo dihati.


Po ogledu sva se šla namakat še v blatno kopel in potem še v žveplovo termalno kopel in čeprav ima tudi to dvoje „malo vonja“, se splača, ker se potem super počutiš. In na koncu sploh nisva smrdela po jajcih (Jamie naju je namreč strašil, da še tri tedne smrdiš kot dihur in da so njemu, ko je šel tja, še oblačila tri tedne smrdela).


Drugi nedokončani posel v Rotorui je bil obisk kipov Tutanekai in Hinemoe. To sta junaka maorske legende. Tutanekai je bil navaden maor, Hinemoa pa hči poglavarja enega izmed tamkajšnjih plemen. Zaljubila sta se, ampak nista smela biti skupaj, zaradi razlike v statusu in tako je Tutanekai vsak večer na otoku sredi jezera Rotorua igral na piščal, Hinemoa pa ga je poslušala na obali. Nekega večera pa ni več zdržala in je nase privezala 6 vrčev, da so jo držali nad vodo in odplavala na otok. Po nekaj komplikacijah sta na koncu prišla skupaj, za nekaj časa zbežala in se kasneje vrnila v Rotoruo, ko se je njen oče sprijaznil z dejstvom. Osebi sta resnični, samo zgodba je malo prirejena, da je bolj dramatična. No v Rotorui se zdaj ena ulica imenuje Tutanekai in ena Hinemoa. In na križišču teh dveh ulic stojita njuna kipa.
Damjan ob kipu Tutanekai, ki igra na svojo piščal (čisto levo se malo vidi tudi Hinemoa)

Na koncu sva šla pogledati še park, v katerem se iz vsake luknje kadi, ker celo območje dobesedno vre pod površino.

Pozno popoldne sva se odpravila proti mestu Taupo, ki je znano po svojem ogromnem jezeru. Najprej sva si šla pogledati slapove Huka Falls, ki tečejo iz jezera in potem nastane reka Waikato, najdaljša novozelandska reka in teče naprej vse do Aucklanda in prizor je neverjeten. Voda je takšne barve, da sploh ne znam določiti odtenka (čeprav bi naj kot ženska poznala vsaj deset odtenkov vsake barve). Peni se v vse mogoče smeri vsaj kakšnih 20 metrov, potem se pa naenkrat umiri in lepo pridno teče, kot da se prej ni nič dogajalo. Nastanejo taki kontrasti, da lahko samo stojiš in strmiš.
Slap Huka

Začetek reke Waikato

Potem sva šla še do jezera, kjer sva malo preganjala račke (ampak na zelo prijazen način) in uživala v sončnem zahodu. Na srečo sva si že prej uspela urediti prenočišče v hostlu, ker po sončnem zahodu postane kar hladno in mi ne bi bilo v veselje že prvo noč spati v avtu.