Ko sva se včeraj zbudila, sva ugotovila, da sva spala na počivališču ob maorskih slikarijah na skalah. Tako sva si za zajtrk privoščila ogled skal in se nato odpeljala proti jezerom Pukaki in Tekapo. Jezeri sta znani po svoji svetlo modri barvi, ki naju je res presenetila, ker še nikoli nisva videla jezera takšne barve.
Ob jezeru Tekapo sva si poiskala prenočišče in se odpravila raziskovati. Odkrila sva majhno kamnito cerkvico, ki je ena najbolj fotografiranih stavb v NZ, čeprav nama ni jasno zakaj. Ljudje so se gnetli okoli nje in jo slikali iz vseh mogočih kotov, midva pa sva stala tam, jih gledala in se praskala po glavi, ker nama ni bilo jasno, kaj je tam tako posebnega. Bolj zanimiv je bil spomenik ovčarski psički, ki stoji tam čisto blizu. Gre za zgodbo o pastirju Johnu McKenziju (z vzdevkom „Jock“), ki je prišel s Škotske in se preživljal s tem, da je v tej pokrajini pasel ovce. Čeprav ni bil domačin, je v okoliških gorah odkril prelaz, ki so ga sicer poznali le lokalni Maori, preko katerega se je dalo prečkati gore in s tem je porabil veliko manj časa, da je prišel iz ene strani na drugo. Imel pa je psičko, ki je čuvala njegove ovce in zanjo so trdili, da ima čudežne moči, ker ovce žene ne da bi lajala. Ta lastnost je Jocku prišla zelo prav. Nek pastir, ki je drugim kradel ovce, mu je namreč ponudil, da za lepo plačilo ponoči odžene ukradene ovce na drugo stran in jih preda tistemu, ki bo čakal na drugi strani. Jock je to z veseljem sprejel. Ker je poznal prelaz, je v eni noči mirno lahko prišel na drugo stran in ker je imel „čudežno“ psičko, ki ni lajala med preganjanjem ovc, je lahko neopaženo prignal ovce do „stranke“. Vendar so ga nazadnje ujeli in zaprli. Čez nekaj časa je uspel zbežati, to pa zato, ker je želel najti svojo psičko. Sicer so ga ujeli, ampak si je s tem dejanjem pridobil neizmerno naklonjenost ljudi in ti so izprosili, da ga izpustijo. Ko je bil spet prost, je šel iskati svojo psičko, vendar se ne ve kaj se je zgodilo z njima, ker ne njega in ne psičke niso več videli. Celo pokrajino so poimenovali po njem, tako da se zdaj imenuje pokrajina McKenzie, neka gora ob jezeru Tekapo se imenuje gora John, ob jezeru pa stoji spomenik njegovi psički. In kljub vsemu temu ljudje še vedno fotografirajo tisto cerkvico.
Zvečer sva si ob jezeru na tla dala koco in si odprla šampanjec, ker je bila najina 5. obletnica :). Tako sva ob jezeru uživala pozno v noč.
Danes zjutraj sva se še malo sprehajala ob vodi, ki očitno šele malo kasneje dobi tisto nenavadno svetlo modro barvo, ker je zgodaj izgledala kot vsako drugo jezero. Preden sva se odpravila naprej pa je že dobila svojo pravo barvo.
Odpeljala sva se proti mestu Christchurch. Ob poti sva zavila v gozdu Peel, kjer raste največje drevo totara. Poiskala sva ga in drevo je res ogromno. Staro je čez 1000 let, visoko je 31 metrov in obseg debla je 8,4 metre. Že same korenine, ki gledajo iz zemlje so tako debele kot so pri nekaterih velikih drevesih debla. Drevo je res mogočno in naredi velik vtis, ko prideš okoli ovinka in je nenadoma pred tabo. Gozd je namreč precej gosto zaraščen in krošnje dreves se stikajo nad tabo, tako da ne vidiš preveč daleč naprej, pot pa je speljana precej ovinkasto, zato se res kar naenkrat znajdeš pred tem drevesom in samo obstaneš in se zastrmiš vanj. Že samo dejstvo, da je staro čez 1000 let, me je navdalo s spoštovanjem.
Ko sva prišla iz gozda, sva se odpravila v Christchurch. To je eno od večjih mest v NZ. Ima 344.100 prebivalcev in je res veliko. Dokaz da sva zapustila divjino je ta, da imajo v hostlu brezžični internet (ki stane 1 dolar za 10 MB prenosa in ne 5 dolarjev za 10 minut).
Ni komentarjev:
Objavite komentar