Na jug

Včeraj sva zapustila Wellington in hkrati tudi severni otok. S trajektom sva se prepeljala do Pictona na južnem otoku. Vožnja je bila precej razgibana, ker so bili zaradi vetra visoki valovi in je trajekt, čeprav je bil kar velik, presneto močno zibalo gor in dol. Veliko ljudem je bilo slabo, midva pa se nisva dala motiti. Ker so vrteli filme, sva se zaposlila s tem. Najprej sem jaz gledala Potovanje v središče Zemlje, medtem ko je Damjan spal, potem pa se je začel drugi film, ravno ko se je Damjan zbudil, mene je pa kar zmanjkalo in sem se zbudila skoraj čisto pri Pictonu. Veter je medtem ponehal in ko smo pristali je bilo vreme čudovito. Odpeljala sva se naprej proti Nelsonu. Ko sva se po poti ustavila na počivališču in jedla malico je do naju prišel ptič, ki je na prvi pogled kar podoben kiviju, samo da ima rep in precej krajši kljun. Je pa, prav tako kot kivi, neleteči ptič in ima zato tudi zelo podobne noge kot kivi. V neki trgovini sva našla knjigo o novozelandskih pticah in sva ga poiskala. Imenuje se weka in je prav tako značilen za Novo Zelandijo, čeprav ni tako znan kot kivi. Dala sva mu malo kruha, da je ostal pri nama in potem smo skupaj jedli malico. Bil je izjemno radoveden in prišel je čisto blizu, na manj kot meter razdalje. Potem pa je videl neke vrabce in se je zapodil za njimi v grmovje. Celotno srečanje je bilo prava popestritev.

Po malici sva nadaljevala pot skozi Nelson skoraj čisto do severovzhodne obale, kjer je narodni park Abela Tasmana. Kar me je najbolj presenetilo je to, da je tam razlika med plimo in oseko tudi do 6 metrov, kar pomeni, da so ob plimi določene poti poplavljene in moraš vnaprej pogledati, kje boš lahko hodil ob določeni uri. Midva pa sva bila tam v času oseke in sva se zato lahko sprehajala po velikem delu morskega dna, ker je povsod mivka in so plaže zelo položne, zato je 6 m višinske razlike kar precejšnja razdalja. Smešno je tudi videti, kako čolni stojijo na suhem, kot da so jih ljudje pustili tam in pozabili nanje.


Po poti sva videla res ogromno školjk, zelo veliko drobcenih rakovic, še več rakcev samotarjev in različne ptiče, ki so brskali po plitvih morskih lužah.


Sploh en ptič je bil zanimiv, ker je začel glasno protestirati, ko sva se mu začela približevati. Ker se nisva ustavila (na nek način sva pač morala priti na drugo stran, oprosti ptič) je začel v krogih letati nad nama in se spuščati skoraj v naju. Očitno sva bila na njegovem ozemlju in ga je hotel braniti. Okoli sicer ni bilo nič razen mahne sipinice s travo, ampak očitno je to bila njegova sipinica s travo. Ko sva prišla tam mimo naju je pustil pri miru, lepo pristal na tla in se naprej ukvarjal s svojimi ptičjimi posli. Malo kasneje sva pa ga spet zaslišala in ko sva pogledala nazaj, sva zagledala čisto isti prizor kot prej, samo da sta tam mimo šla dva druga sprehajalca, ki sta se čudila, zakaj ju ptič preganja. Revež si je očitno izbral najbolj prometni del obale.

Ko sva odhajala iz parka je bilo že precej pozno in ugotovila sva, da do noči verjetno ne bova prišla do kakšnega večje mesta, zato sva se odločila, da se bova pač peljala dokler nama bo, potem pa prespala kar v avtu na kakšnem počivališču. Najprej sem vozila jaz. Razen enkrat do trgovine in takrat v Wellingtonu z ulice do parkirišča, tukaj še nisem vozila, ampak mi je šlo presenetljivo dobro. Čez nekaj časa sva se zamenjala in potem se je nekaj pred deseto stemnilo. Čez cesto so začele tekati živali, predvsem zajčki, ki so bili v tako velikih skupinah, da sva se enkrat skoraj ustavila, da jih ne bi vseh povozila. Tako sva ugotovila, da je očitno čas, da se nekje ustavima in prespima, ker ni kazalo, da se bo to nehalo. Našla sva počivališče, kjer je že bil parkiran en potovalni kombi in tam sva se razkomotila in zaspala.

Zjutraj sva se ob kakih 8h odpravila naprej proti Greymouthu, ki je prvo večje mesto na poti. Leži ob izlivu reke Grey River v Tasmansko morje.


Iz Greymoutha sva nadaljevala vožnjo proti ledeniškemu območju. Popoldan sva prispela v vas pod ledenikom Franz Josef. Prenočišče sva našla v motelu, ki ima v ceni sobe vključen še jakuzi, ki je bil ravno prazen, ko sva prišla in glede na to, da se prejšnji večer nisva imela prilike stuširati, je to bilo več kot dobrodošlo. Tako sva se nekaj časa raztapljala v vroči vodi med mehurčki in kovala načrte za naprej.
Zvečer so postregli krompirjevo juho, ki je bila tudi brezplačna in niti ni bila slaba. Potem pa sva si pri recepciji naredila še kokice (tudi brezplačno :D) in v sobi gledala film do 21h. Čakala sva, da bo ura 21, ker se takrat v sosednjem baru začne happy hour in imajo pivo po 3 dolarje. Njihova lokalna piva so kar drugačna, ampak dobra, zato sva hotela izkoristiti priliko, ker je sicer pivo oz. alkohol na splošno tu precej dražji kot pri nas (to je zato, ker je ves alkohol zelo visoko obdavčen in isto velja za tobak). Jutri pa greva raziskovat ledenik, to bo tudi še pestro :D