Pivo, čokolada, tjulenji in pingvini

Iz Queenstowna sva se odpeljala proti Dunedinu. Tako sva se dokončno poslovila od zahodne obale. Po poti sva se ustavila v Cromwellu, kjer sva odložila najinega brazilskega kolega in šla pogledati stari Cromwell. Mestece je namreč znano po tem, da je bilo poplavljeno, ko so zgradili jez, zato so leta 1992 preden so jez končali, vse pomembne stavbe preselili višje na pobočje, kjer so še sedaj, ampak bolj za turistične namene kot za kaj drugega. Se pa splača pogledati. Ta stari del mesta je sedaj ob jezeru, ki je nastalo takrat, ko so poplavili stari Cromwell.

Ko sva se peljala naprej sva videla tudi jez, ki je vzrok za celo situacijo in gre se za res ogromen jez.

Po nekaj urah vožnje sva prispela v Dunedin, ki je znan predvsem po dveh stvareh: prva je polotok Otago, kjer je ogromno rezervatov z morskimi živalmi, druga pa je pivo Speights, ki je daleč najbolj razširjeno pivo na južnem otoku in na splošno precej razširjeno po celi Novi Zelandiji. Njihov slogan pravi, da so ponos juga in mislim da kar se piva tiče to tudi drži. Popoldan sva si pivovarno tudi ogledala. Ogled je bil zanimiv in zabaven, najboljše pri vsem pa je bilo to, da so nas na koncu peljali še v njihov bar, kjer smo si lahko pol ure po mili volji točili vseh 6 piv, ki jih proizvajajo. Pivo, ki ga točijo tam, je čisto sveže in neverjetno dobro. Na razpolago so bili kozarčki po 1 dcl, da si lahko res preizkušal vse po vrsti in se potem osredotočil na najboljšega. Med drugim imajo pivo, ki mu je dodana marelica in čeprav se sliši zelo neverjetno, je to pivo izjemno dobro.


Po pivu pa sva se spet raztapljala v jakuziju, ker ga ima tudi ta hostel na razpolago za svoje goste :D

Zjutraj sva se odpravila na sprehod po mestu in skočila še v tovarno čokolade Cadbury, ki je najbolj znana novozelandska čokolada in tretja najstarejša na svetu. Med ogledom so nas peljali tudi v enega od silosov, kjer so mimo nas spustili 1 tono tekoče čokolade. Še nikoli nisem v tako kratkem času videla toliko čokolade. Izvedela sva tudi, da povprečen Evropejec poje 16 kg čokolade na leto. Prekašajo nas samo Azijci, ker v povprečju pojejo vsak 22 kg čokolade na leto. Kakorkoli že, tudi v tej tovarni so imeli degustacije, tako da sva se iz Dunedina odpeljala zelo nasmejana in dobre volje.
Odpeljala sva se proti polotoku Otago. Najprej sva šla na obalo, ki je ena izmed redkih kjer je mogoče videti rumenooke pingvine. Pingvine sva sicer videla samo 3, ker so izjemno plašni in tudi sicer jih ni veliko (v naravi jih je vse skupaj samo še nekaj sto). Sva pa zato videla toliko več tjulenjev. Na skalah se jih je sončilo vsaj kakšnih 25 ali 30, nekaj sva jih videla poležavati na pesku, kar nekaj pa jih je plavalo in skakalo iz vode, tako da je bilo dogajanje kar pestro. Videla sva jih čisto od blizu, na kakšnih 5 metrov in se sploh niso sekirali, da sva tam. To so pravzaprav kar velike živali, ampak izgledajo tako krotke, da si človek sploh ne bi mislil, da ti lahko kaj naredijo. Vseeno pa so povsod opozorilni znaki, naj se jim ne približaš na več kot 5 metrov, ker če so slabe volje, te lahko lovijo po plaži in verjetno ni preveč prijetno, če te uspejo uloviti. Midva na srečo nisva imela kondicijskega treninga po plaži, sva pa jih kar nekaj časa v miru opazovala in nekateri so naju opazovali nazaj. Res so prikupni kosmatinci (imajo veliko bolj gosto dlako kot bi človek pričakoval).


Pot nazaj iz plaže je bila precej naporna, ker se zelo strmo vzpenja čez sipine čisto drobnega peska, tako da se pol časa pogrezaš v pesek in zato tudi ni čudno, da sva do avta prinesla peska za manjši peskovnik.

Druga obala do katere sva šla na srečo ni peščena. Na tej obali se lahko vidi modre pingvine, ki so najmanjši pingvini sploh. Odrasli pingvin je velik 20-25 cm. Če je to res še sicer nisva uspela preveriti, ker pridejo na obalo preden se stemni, kar je nekje ob 21.30, tako da še imava dobro uro čakanja pred sabo (trenutno sva na plaži med množico galebov, ki čakajo če bodo dobili kaj od najine tune).

…

Videla sva jih, male škrate. Sicer so si vzeli kar nekaj časa, prišli so, ko se je že skoraj čisto stemnilo (razen enega, ki je prišel že ob 21h). Do takrat se je nabralo kakšnih 20 ljudi in prišel je celo nekdo iz centra za ohranitev modrih pingvinov, ki je pazil, da ne bi kdo slikal z bliskavico ali poskušal zgrabiti kakšnega pingvina. Malo je razlagal o pingvinih in njihovih navadah in potem opozarjal, ko so šli pingvini mimo. Nekje ob 22h so priplavali na obalo in se v četi odpravili po potki navzgor (res so šli v četi, v čisto ravni vrsti so eden za drugim korakali po poti proti svojim gnezdom). Najprej so na obali kakšnih 10 minut počivali in smo jih lahko opazovali izza ograje, potem pa so se odpravili proti gnezdom. Bilo je tako temno, da se jih je najprej komaj videlo. Midva sva si nekje sredi trave na tla dala koco in čakala, če jih bova videla. In potem so se počasi začeli vzpenjati in izkazalo se je, da njihova pot gre točno mimo naju. Čisto počasi so hodili kakšnih 10 centimetrov mimo naju, se malo ustavljali, obračali, opazovali... Midva si nisva upala niti dihati, kot okamenela sva sedela tam in opazovala ta drobna bitjeca. Res so čisto majhni in tako srčkani, da bi jih človek kar domov odnesel (mama, pozabi valabija, pingvina prinesem :P). Vse skupaj je trajalo kakšne pol ure, ker so se v majhnih skupinicah iz plaže počasi vzpenjali proti gnezdom. Skupaj jih je prišlo kakšnih 40. Nekje ob 23h je potem tisti iz centra rekel, da bomo zaključili in tako smo se poslovili od pingvinčkov.
Ker je zadeva trajala veliko bolj dolgo kot pričakovano, sva spet obsojena na spanje v avtu. To niti ne bi bilo tako slabo, če bi uspela najti neko počivališče ob cesti, ampak ga nisva vsaj nekje do 3h zjutraj. Ahh novozelandske rovte.