Sprehajanje po mestu

Dolgo že nisva bila v velikem mestu. Od Wellingtona naprej so bila vsa mesta precej majhna, še največji je bil Dunedin. Po občutku je Christchurch celo večji od Wellingtona, v vsakem primeru pa je precej bolj razpotegnjen. Ulice so široke in tako rekoč vse se pravokotno sekajo, tako da z orientacijo ni nobenih problemov. Mesto je lepo, urejeno, prijazno (za brezplačno parkiranje ni treba iti 5 km ven iz mesta, kot je bilo v Wellingtonu), ampak vseeno sta mi od teh večjih mest Dunedin in Wellington bolj všeč od Christchurcha.

Nenavadno se je bilo ves dan sprehajati po mestu, potem ko sva en teden skoraj ves čas lazila po gozdovih, ob jezerih, po hribih, ledenikih... Mesta sva se hitreje odvadila kot sva pričakovala. Po eni strani sva sicer vesela, da je konec tiste divje zahodne obale, kjer ni ne telefonskega sprejema, ne interneta, bencinske črpalke so redkost in če se karkoli zgodi si v r... Ves čas naju je po malem skrbelo, da bi avto sredi ničesa kaj zaštrajkal, ker je navsezadnje le star že 20 let in nikoli ne veš. Ampak zahodna obala je imela tisti čar prvinskosti. Tako neokrnjene narave še nisem videla in zdaj ko sva spet v velikem mestu, se počutim nenavadno.

Ampak kljub temu sva se imela super. Ta teden je v Christchurchu festival cestnih umetnikov in to pomeni, da so na treh lokacijah v mestu ves čas potekale predstave, od žongliranja, akrobatskih točk in komičnih nastopov pa do glasbenikov, pevcev in takšnih in drugačnih umetnikov. Zjutraj sva videla enega, ki sva ga srečala že v Wellingtonu. Igral je električno violino, kar se nama je že v Wellingtonu zdelo zanimivo in ker res izjemno dobro igra, sva si ga zapomnila, zato sva ga danes takoj prepoznala. Sicer ni bil tam zaradi festivala, ampak je očitno pač potujoči umetnik in se je verjetno slučajno prav zdaj znašel tu. Zabavno je bilo, da je neki klošar (vsaj mislim, da je klošar) začel kar spontano plesati na njegovo glasbo in ko sva popoldan spet šla tam mimo, je tisti glasbenik še kar igral in ta klošar je še kar plesal in nabrala sta si pravo majhno občinstvo.

V mestu sva naletela na predstavo dveh žonglerjev, ki sta bila res zabavna. Eden izmed njiju je izvedel točko, ki je še nikoli nisem videla. Žongliral je s tremi žogicami naenkrat in to ne z rokami ampak z usti. Videti je bilo neverjetno dobro. Sicer sta žonglirala še s standardnimi stvarmi kot so prižgane bakle, noži, sekire, zelje in podobno. No zelje ni ravno standardno, je pa bilo del točke s sekirami.

Zdaj pa še kaj o mestu. Ogledala sva si njihovo katedralo, ki je lepa ampak ni ravno tako visoka kot jo opisujejo v knjigi. Našla sva cvetlično uro (rože, posajene v krogu in na sredini dva kazalca, ki se res premikata in kažeta točen čas), ogromno mostičkov čez tisti njihov potok, ups... „reko“ Avon, ogromno rac in zelo lep park z botaničnim vrtom, v katerem so med drugim imeli lipo. Ta lipa je bila izredno velika in veje so segale prav do tal. Ker je imela tako gosto krošnjo, je bila spodaj skoraj tema. V parku je tudi ogromno lepih rož in naučila sem se, da če se preveč sklanjaš nad njih, lahko padeš v grmovje.





Ob parku je novozelandski muzej, kar pomeni da imajo tam vse od njihove zgodovine in maorske kulture, kamnin in dinozavrov, pa vse do živalskega in rastlinskega sveta nekoč in danes. Ugotovila sva, da sva med popotovanjem videla že zelo lepo število njihovih ptičev.
V muzeju imajo razstavljeno tudi kopijo dnevne sobe nekega novozelandskega zakonskega para, ki je zbiral znamenite školjke paua in jih v svoji dnevni sobi obešal na steno. Samo na steni sta imela obešenih precej več kot 1000 školjk. Postala sta znana po vsej državi in ko sta umrla, sta zbirko zapustila muzeju, kjer se jih sedaj da videti. Zbirka je res neverjetna. Sicer ne bi hotela imeti takšne dnevne sobe, ampak sta pa frajerja, da sta jih toliko zbrala (vse je namreč sam našel in obdelal mož, ona pa je skrbela, da niso bile prašne, ko so visele na stenah).


Preden sva se s pohajkovanja vrnila v hostel, sva šla še nakupiti stvari za večerjo. Glede na to da sva spet čisto ob morju, sva si privoščila morsko hrano in bilo je super dobro. V kuhinji sem takoj požela zavidljive poglede vseh, ki so si kuhali testenine. Končno sem poskusila njihove zelene školjke in moram reči, da so res dobre.