Leteča lisica

Za vse najine zveste bralce najprej kratko obvestilo, da sta danes na blogu dve novi objavi, ker v včerajšnjem hostlu ni bilo interneta in sem danes objavila včerajšnjo in še današnjo. Tako da lahko preberete najprej spodnjega in potem še tega, če želite brati v časovnem zaporedju. To se bo verjetno v naslednjih treh tednih večkrat zgodilo, ker verjetno marsikje ne bo interneta. Bom pa vsakič sproti napisala, če bo objav več naenkrat.

Zjutraj sva se še sprehajala ob jezeru Taupo, zdaj pa sva že na skrajnem jugu severnega otoka, v Wellingtonu, prestolnici Nove Zelandije. Sicer sva blazno utrujena, ampak dan je bil čudovit. Na poti v Wellington sva se ustavila v Gravity Canyon, kjer imajo najhitrejši Flying Fox v NZ. Flying Fox je taka super zadeva, ki te s hitrostjo do 160 km/h zapelje 1 km nad reko po kanjonu. Imajo sicer tudi bungy, ki je visok 80 metrov, ampak ko vidiš kako visoko to dejansko je, te kar mine. No lisička štarta še malo višje in za začetek moraš peš priti do tja, med potjo pa lahko občuduješ pot po kateri boš letel mimo. Med vožnjo si vpet v neke vrste jopič za celo telo, pritrjen si na zajlo, ki je nad tabo, potem te pa v ležečem položaju poženejo v globino. Midva sva sprobala in sva več kot navdušena. Razgled, ki ga imaš na kanjon je s te perspektive enkraten. Hitrost sva še posebno dobro čutila zato, ker je rahlo škropilo in so tiste majhne kapljice, ki sva jih prej komaj opazila, prav rezale v obraz. Vse skupaj imava posneto, ker lahko kupiš DVD, tako da boste lahko, ko prideva nazaj, vsi gledali kako se reživa medtem ko letiva po kanjonu. Doživetje, ki bi ga bilo res škoda izpustiti.
Razgled z vrha (za boljšo predstavo: z mosta, ki se ga vidi na sliki, je globine še 80 metrov)

Štartno mesto, slikano z mosta

Po tem adrenalinskem premoru sva nadaljevala vožnjo proti Wellingtonu. Čakalo naju je še kar nekaj cijazenja, ki pa je kar hitro minilo, ker se pokrajina ves čas spreminja in je zato marsikaj za videti že ob poti. Ko sva prispela v Wellington, sva bila že čisto izmozgana, sploh Damjan, ki je cel dan vozil (za kar je tu potrebno še posebno veliko koncentracije, ker so predpisi malo drugačni in ker je vožnja po levi še vedno malo nenavadna). Ampak po pol ure zgubljanja sva se našla na zemljevidu in tudi uspešno dobila prenočišče v hostlu, ki celo ima brezplačen internet, tako da sva zelo zadovoljna. Ko sva se namestila, sva si šla iskat nekaj za pod zob, pri čemer sva prehodila kar lep del mesta (in moram reči da je zelo lepo). Mesto je precej veliko, ampak pregledno, tako da se človek kar hitro znajde (sploh če že v prve pol ure, ko si tam, skoraj celega prevoziš :P).
Ko sva prišla nazaj, sva dobila dva sostanovalca (sva v sobi za 4) in eden od njiju naju vpraša od kod sva. Rečeva da iz Slovenije, on pa naenkrat velike oči in ves navdušen: "Res?! Obožujem to državo! Že trikrat sem bil tam. Na Bledu, pa Bohinj, Ljubljana, Piran, Julijske Alpe. Čudovita država je." In potem se je še kakih 5 minut navduševal nad nama in nad Slovenijo. Skoraj nisva mogla verjeti. Moram ga vprašati od kod je, ker sem pri vsem njegovem navdušenju pozabila na to, potem pa sta kar hitro šla iz sobe jest. Me zanima od kod sta. To je bilo vsekakor nepričakovano ampak zelo razveseljivo.