Ledenik je sedaj že veliko krajši, kot je bil pred dobrimi dvesto leti. Ko se pelješ od vasi proti ledeniku, se pelješ mimo table, ki označuje, do kod je ledenik segal okoli leta 1750. Ne znam sicer povedati točno kako daleč to je, ampak od tam se pelješ še kar lep kos poti, se pravi ga je v dveh stoletjih kar precej zmanjkalo. Ledenik je zadnjih 20 let sicer rasel, zdaj pa se je začel spet manjšati.
Ledeniška dolina je čudovita. Včasih je bilo tam tudi ledeniško jezero, ampak je v zadnjih 50 letih naneslo toliko kamenja in peska, da je zdaj popolnoma suho in lahko peš prideš prav do vznožja ledenika (prej so se tja vozili s čolni). Pri vrhu ledenika je led svetlo moder, kar je čudovito lep prizor, sploh če je sončno kot je bilo danes, ker se še dodatno sveti v soncu. Pa tudi sama pot do vznožja ledenika je lepa, ker se iz pobočij ves čas zlivajo slapovi, tako da je videti, kot da so vse stene žive. Od sonca je sproti nastajalo tudi malo morje mavric, kar je vse skupaj naredilo še bolj privlačno.
Drugi ledenik, ki sva ga šla pogledati je od Franza Josefa oddaljen slabih 30 km in se imenuje Fox. Ime mu je dal nek bivši novozelandski politik, ki se piše Fox. Zagotovo ima tudi kakšno maorsko legendo, tako kot Josef, ampak je (še) nisem uspela izvohati. Tudi Foxa se splača pogledati, je drugačen od Josefa in tudi sama dolina je precej drugačna. Na eni strani so zelo visoke, čisto navpične stene, ki dajejo zelo mogočen vtis, na drugi strani pa pobočje z ogromnimi skalami, ki samo čakajo, da se zvalijo v globino. Naenkrat sem se počutila prav majhno in nebogljeno. Pot je zaprta, če dežuje, ker se tiste ogromne skale takrat res začnejo valiti (sicer ne vse naenkrat, ampak dovolj je, da ena pade nate).
Po Foxu sva pot nadaljevala pot proti jugu in slučajno naletela na eno najlepših razglednih točk, kar sem jih do zdaj videla. Iz majhne terase se v neskončnost širi Tasmanovo morje in samo predstavljaš si lahko, da je nekje v daljavi na severozahodu Avstralija, na jugozahodu pa Antarktika. Med to razgledno točko in obema drugima točkama ni nič razen vode. Razgled na vodo pa ni bil najlepše pri vsem skupaj. Ob pogledu navzdol se vidi eno najlepših obal, kar si jih lahko predstavljam (razen s čolnom obala načeloma sploh ni dostopna) in na enem izmed rtičkov se je soncu nastavljala cela čreda „slonjih tjulenjev“, ki sem hodijo iz Antarktike. Ker se je tudi sonce počasi začelo spuščati, se je vsa voda bleščala in celotna slika je v resnici bila še veliko bolj kičasta kot si jo verjetno predstavljate.
Bilo je fantastično. Edino kar ni bilo tako fantastično so bile sandflies. Ne vem kako se temu reče po naše, ampak izgledajo kot neke malo večje mušice in pikajo kot sam vrag (in to do krvi). Od kar sva prišla na južni otok jih je povsod polno in bolj sva na jugu več jih je. Prav nemogoče so.
Ko sva se uspela odlepiti od razgledne točke, sva se odpeljala naprej proti mestecu Haast in istoimenski reki, ki teče tam mimo. Mestece ni ravno omembe vredno, ker ga skoraj ne bi opazil, če ne bi imel na začetku velike table, ki opozarja nanj. Celo mestece ima 300 prebivalcev (kar je veliko, če ga primerjamo z mestecem Makarora, ki jih ima 40). Je pa zato reka Haast toliko bolj omembe vredna. Od tega mesteca naprej se namreč kar nekaj časa voziš vzporedno z reko in odpirajo se neverjetni pogledi na rečno dolino in na brzice. Ustavila sva se še pri dveh slapih (Thunder Creek in Fantail), pri katerih bi človek veliko bolj užival, če ne bi bilo toliko teh presnetih mušic.
Reka Haast
Slap FantailKo sva skoraj že prišla do današnje destinacije (to je mestece Wanaka), je bilo sonce že precej nizko. Ampak to samo pomeni, da so se kičasti prizori ne le nadaljevali, ampak še stopnjevali. Najprej sva se vozila ob jezeru Wanaka in nama je na vsakem drugem ovinku skoraj čeljust dol padla. Potem sva zavila proti jezeru Hawea in so nama še oči skoraj skočile iz jamic (dobro da Damjanu niso, ker je moral voziti). Peljala sva se mimo jezera, nad katerim se je na eni strani vzpenjalo popolnoma zeleno pobočje, malo svetlo, kjer je bila trava in malo temno, kjer je bil gozd. Na drugi strani so bila visoka, temna, gola pobočja gora, na večernem nebu so bili razpršeni majhni beli oblački in vse skupaj se je v najbolj neverjetnih barvah odsevalo v vodi. Do takrat ko sva prišla do Wanake sva bila že skoraj omamljena, tako da sva si hitro poiskala prenočišče, si pripravila večerjo in šla posedati nazaj k jezeru. Pozna se, da je južni otok zelo malo poseljen, ker ima tako naravo kot jo je le redko kje mogoče videti. Današnji dan je bil kar se panorame tiče najlepši do sedaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar