Lisička je še enkrat poletela

Zapustila sva južni otok. Ta dva tedna na južnem otoku sta res minila izjemno hitro. Čas hitro teče, ko se zabavaš :)
Tokrat je bila vožnja s trajektom popolnoma mirna, ker je bila gladina čisto ravna (za razliko od prejšnjič, ko je trajekt pošteno metalo gor in dol). Ker sva imela tako zgodnjo vožnjo, sva lahko opazovala, kako se od sončnega vzhoda lesketa celotna površina Cookovega preliva (no to sem opazovala samo jaz, ker, kdo bi si mislil, Damjan je spal :P).
Wellington s trajekta

Skozi Wellington sva se tokrat samo peljala, ker sva si ga ogledala že v prejšnji rundi in odpeljala sva se proti severu, v Gravity Canyon, ker sva želela še enkrat poleteti s Foxom. Ker sva se enkrat že peljala, je bilo tokrat precej ceneje, ni pa bilo nič manj osupljivo kot prvič. Tokrat sva se držala še posebno aerodinamično, da sva šla še hitreje in tudi prišla sva kar nekaj dalje kot prvič, tako da sva bila zelo zadovoljna in sva spodaj še nekaj ljudi navdušila, ko sva razlagala, kako je bilo. Za piko na i je bilo tokrat lepo sončno, tako da je bil razgled še lepši kot prvič.

Ko sva se naužila razgleda in polovici tamkajšnjega osebja razložila, kje je Slovenija (po dolgem času nekdo ni vedel, kje je), sva se odpravila na pir v Napier :D.



To je obmorsko mesto, ki je znano bo izjemno dobrem vinu in lepih plažah (tako da bova poskusila tudi vino, pivo bo padlo samo zaradi imena).