Pa sva ga videla, kivija

Šla sva v živalski vrt. Osnovni cilj ji bil ta, da v živo vidiva slavnega kivija, ki je tako značilen za Novo Zelandijo. In svoj cilj sva dosegla :) Ker je kivi zelo plašna nočna žival, ga je v naravi tako rekoč nemogoče videti. Poleg tega je pa še ogrožen, se pravi jih v naravi ni več ravno veliko. V tem živalskem vrtu imajo posebno za kivije prirejeno hišo (imenuje se "nočna hiša"), ki je pod zemljo, tako da je v njej popolna tema. Se sprašujete kako potem karkoli vidiš? No v tej "hiši" imajo na vsakih nekaj metrov eno majhno rdečo lučko, ki daje ravno dovolj svetlobe, da lahko vidiš (pomaga, če par minut počakaš, da se še oči navadijo na temo). In če si vzameš malo časa, zagotovo vidiš kivija. Ker je okolje popolnoma prirejeno (rastlinje, vlaga, temperatura... vse je tako, kot bi bil sredi gozda), se kiviji lepo sprehajajo okoli med rastlinjem in po zemlji iščejo hrano, med tem pa jih lahko turisti veselo opazujejo. Večina jih sicer ne počaka niti toliko, da bi se jim oči navadile in zato kar odbrzijo ven, ker v prvih 10 sekundah ne vidijo nič, ampak ne vejo kaj zamujajo. To je tako ljubka žival, da ti takoj priraste k srcu. Je kar majhen, meri nekje 40 cm. Zanimivo je, ker ima večino časa svoj dolgi kljun čisto v tleh in z njim brska po listju in zemlji. To je zato, ker ima nosnice skoraj na koncu kljuna in tako zaznava, kje je kakšna hrana. Še dve zanimivi dejstvi: 1. ko ima samica jajce še v sebi, to tehta 15 % njene teže; 2. kivi je edini ptič, ki nima votlih kosti. No zdaj pa bom nehala moriti z biologijo.

Poleg kivija sem bila vesela tudi tega, da sva videla kenguruje in valabije. Ker je bilo danes kar vroče, so sicer večino časa bolj poležavali kot kaj druga, ampak vseeno sva jih videla tudi skakati in zanimivo je videti, kako zelo se v bistvu pri hoji/skakanju opirajo na rep - skoraj vso težo nosijo z repom, to mora biti ena zelo močna mišica.

On 13h so imeli predstavitev kivija, ki sva jo šla gledati. V tem živalskem vrtu imajo namreč enega kivija z imenom Tahi, ki ima samo eno nogo. Tahi po maorsko pomeni ena. Ko je še živel v divjini je namreč stopil v past za oposume (oposume lovijo, ker so se tako namnožili, da ogrožajo ostale) in čeprav so poskušali z mavcem mu noge niso mogli rešiti, zato so mu jo amputirali. V divjini tako ne bi imel kaj dosti možnosti, zato so ga pripeljali v živalski vrt in ga imajo zdaj kar lepo udomačenega. Kakšno leto je trajalo, da so ga navadili na dnevno svetlobo (od začetka je namreč na svetlobi vedno bežal stran od njih, čeprav jih je sicer bil navajen). Najprej se mi je kar zasmilil, ker revček poskakuje po eni nogi (in ta ena noga mora biti izredno močna o_o), potem pa sem ugotovila, da bi verjetno bil še bolj revček, če ga takrat ne bi našli, ker bi s tako nogo verjetno samo počasi hiral. Poskusili so mu narediti protezo in so tudi uspeli. Naredili so model posebej prirejen prav za njega, ampak ga zdaj ne uporabljajo, ker je od začetka sicer poskusil hoditi z njo in mu je tudi kar dobro šlo, ampak je potem raje hodil tako, da je nogo s protezo držal stran in kar skakal po eni nogi. Po kakšnih 15 minutah je Tahi imel dovolj turistov in je začel siliti nazaj v transportno škatlo, v kateri so ga prinesli, zato so ga spet odnesli nazaj v nočno hišo.


Sicer sva videla še lemurje, oposume, dingote in veliko standardnih afriških in ostalih živali. Na koncu sva šla še enkrat pozdravit kivije in potem sva se odpeljala nazaj v hostel. Neverjetno je, kako lahko človek mirno porabi ves dan v živalskem vrtu, ne da bi se začel dolgočasiti.

Sicer pa je bil danes najin zadnji dan v Wellingtonu, jutri potujeva naprej na južni otok. Upam, da bova čimprej spet kje našla internet, da bom lahko sproti kaj napisala.