torek, 26. januar 2010

Tako okrogle oči

Šla sva plavati s tjulenji. Ko sva prišla na zbirno mesto, so rekli, da so sicer morali zgodnjo jutranjo turo odpovedati, ker skoraj zagotovo ne bi uspeli srečati tjulenjev v vodi, za našo turo (ob 11h dopoldan) pa so rekli, da imajo več upanja na uspeh. To se ni slišalo kot neka idealna napoved, ampak mislila sva si, da bo kaj bo in sva šla po neoprenske obleke in ostalo opremo. Voda je ob južnem otoku res ledena, tako da smo dobili 5mm obleke in kapuce za glavo (kar pri delfinih niti približno ni bilo, ker so bile obleke tanjše in za glavo nismo rabili ničesar). Potem so nas z avtobusom odpeljali do pristanišča in naložili na dva čolna (oba sta bila zelo majhna). Najprej smo se odpeljali do najbližjega zaliva, kjer so na skalah že poležavali tjulenji. Njihov življenjski slog je namreč takšen: grejo na odprto morje, kjer 3-4 dni nepretrgoma lovijo. Potem se utrujeni vrnejo na obalo počivat. Medtem ko spijo na obali, se precej segrejejo (niso jih zastonj dolgo časa lovili za krzno) in zato se grejo v vodo hladit. To je idealen čas, da jih lahko ljudje opazujejo v vodi, ker se takrat leno valijo po vodi, se potapljajo med rastlinjem in igrajo eden z drugim. V prvem zalivu je bil v vodi le en tjulenj, ki se zelo očitno ni preveč brigal za svojo okolico, tako da smo priplavali čisto blizu, kakšen meter od njega in ga preučevali pod vodo. Leno je ležal v vodi in vsakih par minut malo pogledal proti nam. Potem pa se je naenkrat odločil, da bi šel plavat in je švignil mimo nas, da ga v trenutku ni bilo več videti.
V tem zalivčku je bila v vodi tudi največja meduza, kar sem jih kdaj videla. Premer njenega klobuka je bil nekaj čez pol metra in bila je skoraj čisto bela. Vedela sem, da so tukaj okoli velike meduze, ampak to je bil vseeno šok. Je pa čisto miroljubno plavala pod vodo in ni izgledala nič ogrožujoče, tako da se nismo več kaj dosti menili zanjo (razen vodnikovega poskusa, da bi se dotaknil njenega klobuka, ampak je bila ravno malo pregloboko, da bi jo dosegel s svoje deske).

Potem smo se odpeljali do nekega drugega zaliva. Tam pa se je začelo tapravo dogajanje. Najprej je bil v vodi en tjulenj in vsi so navalili nanj. Midva sva ostala malo bolj zadaj in naenkrat se je tisti tjulenj znašel pod nama (Damjana bi skoraj zbil, ker je tik pred njim komaj zavil bolj dol). Vsi ljudje so planili za njim, potem pa je očitno tudi ostalim tjulenjem postalo dogajanje zanimivo in ko sem tako za sebe malo plavala sem in tja, se je pod mano znašel tjulenj, ki je čisto počasi plaval skoraj pri dnu in me opazoval. Tako okroglih oči še nikoli nisem videla. Na kopnem ves čas gledajo bolj polovično, ker bolj kot ne dremajo. V vodi pa oči popolnoma razprejo in takrat šele opaziš kako velike pravzaprav so. Glede na to da lovijo tudi na 300 m globine in še več, rabijo dobre oči, ampak vseeno me je presenetilo. In tako sva se gledala in plavala vzporedno eden nad drugim. Potem pa je v delčku sekunde švignil navzgor, se manj kot pol etra pred mano obrnil, zakrožil okoli mene in odplaval drugam. Moram reči da sem se kar prestrašila, ker je prišel tako blizu, da bi me skoraj zbil. Nisem se uspela niti prav obrniti, ko je že bil spet pri meni tjulenj, ne vem sicer če isti ali drugi, ampak gledal me je prav tako kot tisti prvi. Potem je prišel še en in začela sta skoraj sinhrono plavati eden ob drugem. Malo sta se zvijala in dotikala z gobčki, potem pa zaplavala malo stran in prišla spet nazaj. Čisto blizu se je pojavil še eden in nazadnje so vsaj štirje tjulenji plavali kakšna dva metra pod mano in me okroglo gledali, se malo ukvarjali drug z drugim in me potem spet okroglo gledali. Bilo je neverjetno. Skoraj vsakič, ko se je kakšen od njih odločil zaplavati malo stran, se mi je najprej približal tako, da bi ga res lahko prijela, potem pa se v trenutku obrnil in zaplaval stran in spet nazaj. Tu in tam je kakšen malo odprl gobec in takrat me je res malo spreletela groza, ker imajo take čekane, da se z njimi ni za hecat. Pod vodo je bilo ves čas tako pestro, da sploh nisem mogla verjeti, če pa sem pogledala nad vodo, sem videla, da se tudi mimo drugih kotalijo tjulenji, tako da jih je bilo v vodi res veliko. Včasih sploh več nisem bila prepričana, kdo je prišel koga gledat, ker so kazali tako zanimanje za nas, da je res izpadlo, kot da so tjulenji organizirali turo za ogled ljudi. V vodi smo lahko bili kar dolgo, zato sem bila zelo hvaležna za debelo neoprensko obleko, ker me je v dlani prav zbadalo od mraza. Takrat mi je šele postalo jasno, zakaj ob celi obali južnega otoka niti enkrat nisem videla nikogar, ki bi se kopal.
Čez nekaj časa sta vodnika naznanila, da je čas za povratek. Zlezli smo nazaj v čol in vodnik je rekel, da smo imeli res srečo, ker smo jim bili očitno izjemno zanimivi in smo zato imeli popolno plavanje s tjulenji. Čisto vsi smo bili navdušeni. Na poti nazaj smo skoraj zbili enega tjulenja, ki se je kotalil po gladini (in za vse, ki se sprašujete, zakaj pravim kotalil, vam doma pokažem posnetek, ker se res kotalijo po vodi). Vodnik ga je še pravi čas opazil in upočasnil, da je lahko lenušček odplaval. Vse skupaj je bila neverjetna izkušnja. Videti tako mogočne in hkrati tako elegantne živali tako od blizu je res nekaj, kar nihče ne sme zamuditi, če dobi priložnost za to.

Popoldan sva se iz Kaikoure odpravila proti Pictonu, od koder se bova s trajektom vrnila na severni otok. Pred odhodom iz mesteca sva šla še po malico in to je bil vzrok za še eno srečanje z divjimi živalmi čisto od blizu: galebi. Eden od teh malih požeruhov mi je med tem ko sem med hojo jedla svoj kos pite, zletel čez ramo, med letom kljunil mojo pito in pristal kakšen meter naprej s polnim kljunom. Tako sem se prestrašila, da najprej nisem vedela, kaj naj si začnem. Hinavec mi je dejansko priletel za hrbet in me hotel med letom okrasti. Najprej sem bila jezna nanj, potem pa sem začela ugotavljati, kolikokrat je moral že to izvesti, da je uspel to tako popolno izpeljati. Prav naštudirano imajo, kdaj kdo nosi hrano, da grejo in mu kljunejo en kos. Živali se res neverjetno dobro navadijo na bivanje z ljudmi.

Ko sva skrita pred galebi končala z malico, sva se odpeljala proti Pictonu. Ob poti, ki se vije tik ob obali, sva lahko kar nekaj časa opazovala tjulenje, ki so se nastavljali na skalah ali igrali v vodi. Kaikoura je res domovanje ogromne kolonije teh kosmatincev.




V Pictonu sva se namestila kar v avtu, ker morava ujeti trajekt že ob 6.25 (in treba je biti tam eno uro prej), tako da naju čaka zgodnje bujenje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar