Peš po Wellingtonu

Spet je bil naporen dan. Prepešačila sva skoraj cel Wellington (ne samo enkrat), ki pravzaprav sploh ni tako velik kot se zdi na prvi pogled. Ko greš drugič skozi, se že kar dobro znajdeš, ko greš tretjič bi lahko šel že skoraj na pamet. Zelo urejeno in funkcionalno je vse in zelo čisto. Ljudje so tudi tu zelo prijazni, se pa rahlo čuti ritem mesta, ni tako zelo sproščeno kot je bilo povsod drugod do zdaj. To seveda ne pomeni, da so vsi živčni, se pa vidi, da je življenje malo bolj hektično, malo hitreje poteka vse skupaj. Navsezadnje je to glavno mesto, nekje se to mora poznati :P

No zjutraj sva najprej šla na STA Travel, da sva nabavila letalske karte za Avstralijo. Ahh... spet je šlo kar nekaj denarja, ampak je šel za pravo stvar :D Potem sva si v hostlu spekla palačinke, da sva se pripravila na pohod po mestu in tako okrepčana sva se lotila ogleda.

Šla sva v muzej Nove Zelandije, kjer imajo vse mogoče, od maorskih stvari do geološkega razvoja NZ in 3D uprizoritve življenja v morju. In zadeva je brezplačna, tako kot skoraj vsi ostali muzeji in podobne stvari tu.

Po muzeju sva šla v pivovarno Mac's in preizkusila lokalno pivo, ki je zdaj tudi od naju odobreno, ker je bilo zelo dobro. Ogledala sva si še vse tiste stroje, s katerimi proizvajajo pivo, čeprav ti ob pogledu na sam stroj ni ravno jasno, kaj dela, ker se vse dogaja nekje v notranjosti, od zunaj pa vsi izgledajo približno isto. Zato imajo razstavljene sheme in opise, da vsaj približno veš, kaj gledaš.


Za tem sva šla naprej proti neke vrste križancu med vlakcem in gondolo, s katerim sva se zapeljala na hrib nad mestom. Razgled na mesto je čudovit. Zgoraj imajo muzej razvoja te "gondole", ki je sicer čisto majčken, ampak vseeno zanimiv, dva observatorija, ki sta trenutno zaprta in čudovit botanični vrt, skozi katerega se lahko sprehodiš in prideš nazaj dol v mesto. Pot dol je sicer kar dolga, ampak se niti najmanj ne vleče, ker se ves čas sprehajaš med najrazličnejšimi drevesi, grmički in rožami (sploh rože v vseh mogočih barvah ponekod pokrivajo kar lep del pobočja in so prava paša za oči).
Razgled na Welington



Nazaj v mesto sva po tej poti prišla skoraj čisto pri parlamentu. Parlament je ogromen, zgrajen iz masivnih kamnitih blokov in daje zelo mogočen vtis. Del, v katerem so pisarne, je skoraj čisto ločen od glavne zgradbe, drži se tako malo, da skoraj ne opaziš, zanimiv pa je zato, ker se imenuje Beehive (panj) in točno tako tudi izgleda.
Parlament

Panj

Od parlamenta sva se potem počasi vrnila nazaj v hostel. Nazaj sva morala biti do 18h, ker takrat poteče dnevna parkirna tarifa in je treba prestaviti avto na ulico. To se mogoče smešno sliši, ampak dejansko je v wellingtonu parkiranje precej drago. Poleg hostla je parkirni "park", ki je kar ugoden, ker lahko za 10 dolarjev parkiraš cel dan, če prideš pred deseto dopoldne. Ampak parkiraš lahko samo do 18h, potem pa računajo spet na uro, kar znaša 3,5 dolarja. Če pa parkiraš na ulici, pa je čez cel dan plačljivo, od 18h naprej pa je zastonj. Se pravi da se ravno izide, samo tam moraš biti ob pravem času. Ob 8h zjutraj je na ulici spet treba plačati, zato avto takrat spet prestaviš v tisti park. In potem se ponovi ista zgodba. Še dobro da nama ni treba tega početi v vseh mestih, ker bi bilo na dolgi rok kar nadležno.