Ko je vonj po pokvarjenih jajcih turistična atrakcija

Začela sva tritedensko potovanje na južni otok. Ko sva se zjutraj zbudila, je lilo kot da je sodni dan. Ko sem si že mislila, da prvi dan potovanja ne bo šel ravno po načrtu, sem nenadoma ugotovila, da ne dežuje več. Tako je tu. Ne dežuje pogosto, ko pa dežuje, dežuje tako kot je treba. In tako sva se v oblačnem vremenu odpravila na pot. Po dolgem času vročine je bilo prav prijetno, da se je malo ohladilo, ampak tista ena ura vožnje do Rotorue je bila dovolj, da se je segrelo na tako temperaturo, kot sva je navajena zadnjih nekaj tednov. Rotoruo smo si sicer zadnjič že pogledali, ampak sva imela še nedokončane posle z blatom, ker sem nazadnje utrpela težke poškodbe in nisem mogla iti, tako da sva se najprej odpravila v Hells Gate, kjer sva se kakšni dve uri sprehajala med bazeni, bazenčki, kotli, jezerci in vsemi ostalimi oblikami vrelega brbotajočega blata, ki ima eno fino lastnost, ima kar močen vonj po žveplu, kar po domače pomeni, da smrdi po pokvarjenih jajcih. Rotorua je po celi Novi Zelandiji znana po tem, da smrdi (čeprav ni tako grozno kot pravijo). Ampak to področje je izjemno zanimivo, eno največjih geotermalnih območij daleč naokoli. In vredno ga je videti, čeprav je treba tu in tam malo bolj plitvo dihati.


Po ogledu sva se šla namakat še v blatno kopel in potem še v žveplovo termalno kopel in čeprav ima tudi to dvoje „malo vonja“, se splača, ker se potem super počutiš. In na koncu sploh nisva smrdela po jajcih (Jamie naju je namreč strašil, da še tri tedne smrdiš kot dihur in da so njemu, ko je šel tja, še oblačila tri tedne smrdela).


Drugi nedokončani posel v Rotorui je bil obisk kipov Tutanekai in Hinemoe. To sta junaka maorske legende. Tutanekai je bil navaden maor, Hinemoa pa hči poglavarja enega izmed tamkajšnjih plemen. Zaljubila sta se, ampak nista smela biti skupaj, zaradi razlike v statusu in tako je Tutanekai vsak večer na otoku sredi jezera Rotorua igral na piščal, Hinemoa pa ga je poslušala na obali. Nekega večera pa ni več zdržala in je nase privezala 6 vrčev, da so jo držali nad vodo in odplavala na otok. Po nekaj komplikacijah sta na koncu prišla skupaj, za nekaj časa zbežala in se kasneje vrnila v Rotoruo, ko se je njen oče sprijaznil z dejstvom. Osebi sta resnični, samo zgodba je malo prirejena, da je bolj dramatična. No v Rotorui se zdaj ena ulica imenuje Tutanekai in ena Hinemoa. In na križišču teh dveh ulic stojita njuna kipa.
Damjan ob kipu Tutanekai, ki igra na svojo piščal (čisto levo se malo vidi tudi Hinemoa)

Na koncu sva šla pogledati še park, v katerem se iz vsake luknje kadi, ker celo območje dobesedno vre pod površino.

Pozno popoldne sva se odpravila proti mestu Taupo, ki je znano po svojem ogromnem jezeru. Najprej sva si šla pogledati slapove Huka Falls, ki tečejo iz jezera in potem nastane reka Waikato, najdaljša novozelandska reka in teče naprej vse do Aucklanda in prizor je neverjeten. Voda je takšne barve, da sploh ne znam določiti odtenka (čeprav bi naj kot ženska poznala vsaj deset odtenkov vsake barve). Peni se v vse mogoče smeri vsaj kakšnih 20 metrov, potem se pa naenkrat umiri in lepo pridno teče, kot da se prej ni nič dogajalo. Nastanejo taki kontrasti, da lahko samo stojiš in strmiš.
Slap Huka

Začetek reke Waikato

Potem sva šla še do jezera, kjer sva malo preganjala račke (ampak na zelo prijazen način) in uživala v sončnem zahodu. Na srečo sva si že prej uspela urediti prenočišče v hostlu, ker po sončnem zahodu postane kar hladno in mi ne bi bilo v veselje že prvo noč spati v avtu.