Od vulkanskega kraterja proti tjulenjem

Zapustila sva Christchurch, najbolj angleško mesto v celi Novi Zelandiji (pri poseljevanju južnega otoka so želeli zgraditi mesto, ki bi jih spominjalo na domovino in zato so zgradbe zelo angleške, parki zelo angleški, ulice pa so poimenovane po angleških mestih in pokrajinah). Najprej sva šla pogledati polotok Banks, ki je tik ob Christchurchu. Znan je po tem, da je v celoti nastal od dveh vulkanskih izbruhov in kraterja teh dveh vulkanov se zelo očitno vidi. Midva sva se šla sprehajat po robu enega od teh dveh kraterjev in vse skupaj je res gromozansko (v krater je na eni strani prodrla morska voda, tako da je v njem pristanišče). Še vseeno pa je majhen v primerjavi z jezerom Taupo (tam sva bila na začetku potovanja proti jugu in sva šele kasneje ugotovila, da je tisto ogromno jezero v bistvu vulkanski krater, ki velja za največji poznani krater na svetu). Vsi evropski vulkani se lahko skrijejo pred temi tukaj.


Ko sva se nasprehajala po robu vulkana, sva se odpeljala proti mestecu Kaikoura, ki je najbolj znano po morskih sesalcih in drugih morskih živalih. Tam se namreč 5 minut iz mesta po skalah valjajo tjulenji, možno pa je videti še kite in nekaj vrst delfinov, ki se na srečo tukaj ne valjajo po plaži, sva pa po radiu slišala, da so nekje v bližini kiti spet nasedli :( Razen morskih sesalcev so tu še morski psi (ki za ljudi niso nevarni, ker je v morju toliko rib, da jih ljudje sploh ne zanimajo, ker so ves čas siti), več vrst morskih ptic, kar veliki morski raki in razne druge živali. Morsko življenje je tukaj zelo pestro.
Da omenim še maorsko legendo: Kaikoura je po legendi sodeč bila mesto, kjer se je maorski polbog Maui uprl ob svoj čoln, ko je iz globin morja povlekel severni otok. Legenda namreč pravi, da je Maui ribaril sredi morja in na trnek ujel gromozansko ribo, ki se je zelo upirala in se je moral zelo močno upreti ob čoln, da jo je uspel dvigniti na površino. Da se je sploh lahko kosal s tako ogromno ribo, je moral uporabiti poseben trnek, ki ga je naredil iz čeljusti svoje matere (ki je bila boginja) in posebno vrv, ki jo je okrepil s svojo krvjo, ki jo je dobil takrat, ko se je s trnkom vrezal v nos (očitno je bil malo štorast). Ko je ribo spravil na površino, se je spremenila v zemljo, ki je sedaj severni otok Nove Zelandije, iz čolna pa je nastal južni otok. In točka, na kateri je stal, ko je lovil tisto ribo, je Kaikoura.

Ko sva se bližala Kaikouri, se je odprl čudovit razgled na morje. Kar nekaj časa sva se vozila tik ob morju, na drugi strani ceste pa so se vzpenjali kar visoki hribi. Kaikoura je namreč tudi mesto, ki ima na eni strani visoke gore, na drugi pa morje in nikjer v NZ to dvoje ni tako blizu skupaj.
Ko sva prispela v mesto, sva šla za večerjo na školjke (te njihove zelene školjke so neverjetno dobre – in da samo pripomnim, sama školjka ni zelena, lupina je zelene barve, znotraj pa je školjka podobna klapavici, samo da je večja).

Jutri pa greva plavat s tjulenji, to bo tudi dobro doživetje. Če sva že v mestu, ki je znano po tjulenjih, jih hočem videti tako kot je treba :)